Ambasadorji v akciji Ustavi se! 2017 so bili:

Nipke

»Sem en od tistih, ki je ujet v hiter tempo življenja. Pisal sem besedilo, ki govori prav o tem in z Med.Over.net smo se skupaj našli v tem poslanstvu. Skupaj upamo, da projekt uspe,«

o akciji Ustavi se! pove Nipke, slovenski glasbenik in ambasador akcije.

Nipke se z rapom ukvarja že več kot 15 let, pred tem pa je bil že od nekdaj povezan z glasbo. Prvič se je predstavil leta 2008 v duetu Overdose s skladbo Fiama.com, nato pa je v svojem kraju spoznal Damjana Joviča in postal večni pripadnik Dravle Records. V svojih skladbah Nipke govori o zgodbah, ki jih črpa iz svojega življenja, kot tudi fantazije. Prav tako je svojo življenjsko izkušnjo izlil v besedilo pesmi Dej se ustav, ki, prav tako, kot akcija, zagovarja pomen ravnotežja med delovnim in prosim časom.

Nipke – Dej se ustav

Besedilo: Boštjan Nipič / Glasba in aranžma: Damjan Jović / Kitara: Leon Žunec

1. part
Tok tega narest morm,
sej mi prija, tale lajf se odvija na fast forward,
pizderija, ampak zmeri je vajb da jst zmorm,
ker me ubija, »če ne morm bit the best, lej, dobr ni izbira, zame,
ker »če ne bom sam, kdo bo investeru vame,
pozn grem dam, ne pustim da me večer uzame,
ne jem u meru hrane, skos se mi mudi,
klici en za drugim, fak, telefon mi skos zvoni,
frendi mi praujo model, kdaj boš začilu kej,
še mami vidm sam u nedeljo na kosilu, lej,
in dons sm spet jedu sam en obrok, vem da večerje nam,
niti ne vem več ker je dan,
a loh,  zmer je plan,
ta čs hitr beži, zato si bom skreeru sam, k otrok,
naredu skok u neznano, zadihu spontano,
uživu u trenutku, ker je sonce nad mano.

Ref:
In k mi blok dela senco,
jst splezam gor na streho,
in se zaderm na glas ( zaderm na glas )
da slišm svoj echo,
hočm slišat da živim,
predn se prepozn zbudim,
nočm da gre lajf lajf mim,
Sam seb rečm “dej se ustau”

2.part
Zbudim se, okn odprt, prepih, sede mi tale vonj,
dubu navdih, spet tale telefon, svira,
nebom pustu, da me potegne iz đira,
namest da pobegnm, dons izbiram,
dons izbiram otroka u seb,
zavestno, postavlam sebe na prvo mesto, globok u seb
čutm čs za spremembo,
Čs, da se uprašam kam grem, kaj mi je zares pomembno,
zakaj se matram, kaj sploh pomen to da ti rata,
in kaj če mi ne rata,
kakšn je moj vrednostni sistem, in a je vredn tega časa,
morm bit iskren, zato ker čs ne prizanaša,
in kaj pomaga ti uspeh da si bogt,
in kaj sm jes, brez ljudi k jih mam rd,
in k bom vedu se bom nehu spraševt,
do takrt, do takrt , do takrt pa….

Ref:
Kadar mi blok dela senco,
jst splezam gor na streho,
in se zaderm na glas ( zaderm na glas )
da slišm svoj echo,
hočm slišat da živim,
predn se prepozn zbudim,
nočm da gre lajf lajf mim,
Sam seb rečm “dej se ustau”.

Mladim, ki se zaradi šole in šolskih obveznosti soočajo s stresom, Nipke svetuje:

“Na vsake toliko časa se moraš res malo poglobiti vase in se vprašati, kaj ti manjka, kaj ti ustreza, kaj rad počneš in vse prekinit in vse dati na stran, pa se posvetiti sebi in da se malo napolniš …”

Utrinki s koncerta

Jasna Knez

“Ustavi se! … in povej na glas. Ustaviti se pravzaprav pomeni slišati sebe. Reči »stop« balastu. Si dovoliti, da otrok v vas spregovori, na glas. Pove kaj čuti in kaj potrebuje, tukaj in zdaj.
Življenje v katerem drvimo s polno hitrostjo nam namreč jemlje bistvo življenja, zakaj sploh smo tu. Biti človek in ne stroj. Zato je vsaka minuta pomembna. In že danes lahko začnete.”

o akciji Ustavi se! pove Jasna Knez, ambasadorka, Jungian Coaching strokovnjakinja in nadaljuje:

“Potopiti se v sočloveka je moja strast in to delo opravljam odprtega srca. Iskreno namreč verjamem, da je v vsakem potencial in odličnost in moja strast je omogočiti posameznikom to poiskati in razviti.  A ključ do potenciala se največkrat skriva v čarobni besedi, ki jo moramo včasih povedati na glas: Ustavi se! Sliši sebe! Povej na Glas! Pri svojem delu zato uporabljam različne metode in pristope. Rada uporablja tudi elemente igre, kreativnih umetnostnih tehnik in kontaktne improvizacije. Predvsem pa zagovarjam pristope, ki gredo golobje, da se posameznik zna ustaviti, odložiti maske, ki jih nosi in res slišati sebe. V našem nezavednem namreč ležijo vsi odgovori na postavljena vprašanja. In naš notranji otrok nas večino časa opozarja „ Ustavi se!”.  Je pa za tančico hitrega tempa včasih težko reči stop… težko res slišati, ker morda v tistem trenutku nismo pripravljeni slišati, ker bi radi še to in to… in spisek želja se ne konča… in če ne prej, nas žal ustavi šele bolezen.  Vendar pa nam lahko razumevanje širšega konteksta daje možnost, da skupaj odkrijemo  model, ki bo naš, naš avtentičen in pravi za nas, da se bomo znali ustaviti. In povedali na glas. Želim vam, da živite življenje. Tukaj in zdaj. Vsaka minuta šteje.”

Jasna, kadar te pogledam, si vedno nasmejana. Kako to? Je tvoje življenje popolno ali pa …?

Ja, to mi večkrat rečejo. Mislim, da živim to, kar moram živeti. V resnici sem res srečna, to pa zato, ker v vsej sivini, ki si dogaja okoli nas, jaz res vedno vidim mavrico. Ker jo želim videti.

Moj pogled na življenje je zelo preprost. In življenje samo, vsaj zame, je lepo. Hvaležna sem za vsak trenutek, ki mi je podarjen, lep in malo manj lep. Ne more biti dobrega brez slabega. In vsaka izkušnja me gradi in oblikuje. Zato sem za vse neizmerno hvaležna. Da lahko vidim več, slišim bolje in čutim globlje. Če se potrudiš videti, res lahko vidiš bistvo. In če si želiš slišati, lahko slišiš pesem življenja. In si. Tak, kot si. Popoln v vsakem trenutku. Brez sodb. A lepota življenja ni sama popolnost, h kateri marsikdo stremi, ampak hkrati tudi vsa njegova nepopolnost. Ne zanikaš ne jeze ali žalosti ne veselja ali sreče. Ker je vse to tvoje. Avtentično. Da lahko izkušaš in živiš, kar ti je dano. Vse skupaj pa sestavlja lepo kroženje življenja nas vseh.

Uspešna poslovna ženska si in mamica, žena. Imaš kdaj težave z usklajevanjem vseh teh vlog?

Vsak dan. Težko je usklajevati vse obveznosti oz. izpolnjevati vse želje. Ravnovesje je tisto, kar iščem v vseh vlogah, tudi v vlogi Jasne, mojega bistva. Kaj sploh pomeni ravnovesje? Zame to, da sem se sposobna v vsakem trenutku kar najbolj posvetiti eni vlogi (res biti tu, prisoten brez vseh motilcev). Zame ravnovesje ni, da počneš vse naenkrat, saj sem prepričana, da je to v resnici nemogoče. In tako tudi razumem, kaj pomeni ustaviti se. Seveda pa ta sposobnost ni prišla sama od sebe. Ponavadi nas v raziskovanje tega usmerijo težke življenjske situacije in sama sem imela srečo, da sem spoznala prave ljudi, ki so me pravilno usmerili. Potem pa je bilo treba veliko trdega dela, veliko časa in odrekanja. Trudim se, da bi vse vloge čim bolje uskladila, kajti spoznala sem, da mi ravno ravnovesje med vsemi vlogami omogoča, da sem poslovna ženska, mamica, žena in jaz, to, kar sem. V vsakem trenutku in vsaki vlogi, avtentična. Svoja.

Če bi lahko danes sami sebi napisala pismo in si ga poslala na domači naslov za svoj 10. rojstni dan, torej v preteklost – kaj bi zapisala?

Jasna, vse je OK in je ravno tako, kot mora biti. Tako kot vidiš, slišiš in čutiš danes, je prava stvar. Nadaljuj tako! Naj življenje v tebi živi. Vsak trenutek.

Kaj bi si želela, da bi vedela, ko si bila stara 20 let?

Življenje samo me je že zgodaj oblikovalo v odgovorno osebo, verjetno pa danes ne bi bila to, kar sem, če bi pri dvajsetih vedela to, kar vem danes. Kajti vsak trenutek in izkušnja, korak naprej in nazaj, solze in smeh, obup in pogum do danes so prispevali k temu, da sem taka, kakršna sem – svoja. Preprosto Jasna. Z vsemi vlogami življenja. Prepričana sem, da je vsak dan blagoslov, da se kaj novega naučim od drugih in spoznam kaj novega o sebi. In tako verjetno bo, dokler se ne poslovim. Bi bilo lahko moje življenje drugačno? Seveda. Si to želim? Ne! Torej nič več od tega, kar sem vedela, si ne bi želela vedeti. Vedela sem ravno prav in na pravi način, da sem postala to, kar danes sem.

Kako si pomagaš takrat, ko se nagrmadi preveč skrbi, slabih misli in slabega počutja? Kako si odpočiješ in kako si nabereš novih moči?

S pogovorom s samo seboj v svojem jeziku. In s pogovorom z možem, ta mi pomeni največ. Predvsem pa z možnostjo, da si vzamem svoje trenutke. Samo zase. Ti pa so zelo barvasti in raznoliki, odvisni od trenutnega navdiha. Poslušam se.

Rada se odklopim, meditiram skozi ples in vrtenje. Ali pa samo sede. Odvisno. Rada berem. Preživim dan s prijateljicami. Rada pa preprosto samo sem … prisotna v odsotnosti. Ustavljena v svojem stopu.

Kaj načrtuješ za prihodnost in kako to počneš? Morda rišeš miselne vzorce, si slikaš prizore v mislih …?

Prihodnost? Sebe vidim, da počnem ravno to, kar počnem zdaj. Delam z ljudmi. Jim pomagam, da odkrijejo svoje potenciale in iz sebe izvlečejo najboljše. Da lahko živijo tako, kot želijo sami. V tem sem dobra in to delam iz srca. Rada bi verjela, da načrtujem. A v resnici ne načrtujem veliko. Mislim, da je boljši izraz, da nekako živim to, kar mi je dano. Spontano. Ne verjamem v načrte, ker me omejujejo. Imam pa neki višji cilj v obliki občutka in vizije, in temu spontano in v skladu z dogodki poskušam slediti. Včasih zapiha veter tudi v drugo smer in se končna slika malo prilagodi. Vesela pa sem, da pri tem nisem tako neomajna in da lahko določene t. i. načrte za prihodnost prilagodim svojim in potrebam svoje družine.

Kakšen bi bil svet, če bi mu ti vladala?

Uf! Jaz svetu nikoli ne bi želela vladati. Verjamem, da je svet točno tak, kakršen danes mora biti. Vse je za nekaj dobro.

Kako razumeš poziv akcije »Ustavi se!«, kaj ti osebno to pomeni?

Ustavi se zame pomeni stop. A ne dobesedno. Ker skozi življenje drvimo s polno hitrostjo, izgubljamo bistvo, zakaj smo sploh tu. Biti človek, in ne stroj! Kaj to pomeni meni? Spoznala sem, da lahko, ko se med menjavo vlog, ki jih živim (poslovna žena, mama, žena, prijateljica, trenerka …), ustavim in grem v novo vlogo zavestno in prisotno, naredim prav toliko kot prej ali še več, le da pri tem ne izgubim sebe. Ostanem človek, avtentična jaz, in ne stroj, ki ga vodi ego.

 

Mario Sambolec

»Želje, ideje, projekti, okolje in pričakovanja nas samih in drugih nas ženejo daleč in više, kot smo morda sposobni. Pravijo, da je pomembna pot, ne cilj. Verjamem, da sta oba dejavnika med seboj povezana in soodvisna in ni dobro zanemariti enega na račun drugega,«

o akciji Ustavi se! pove Mario Sambolec, ambasador, strokovnjak za prehrano in gibanje.

Kako pomembna je hrana za to, da se vi osebno počutite dobro in da lahko rečete, da ste zadovoljni?

Eden citatov, ki me vodijo, pravi, da je struktura enako svoboda. Ne ustrezajo mi naključja pri dejavnikih, ki so tesno povezani z osebnimi prioritetami. Prehrana, ki podpira moje cilje, tako zdravstvene in emocionalne kot vizualne, ima nedvomno močan vpliv na počutje. Ko prehrana ne »štima«, se to pozna povsod, zato si niti ne dovolim pretiranih odstopanj od svojih navad, ki so produkt večletne prakse.

Kako ste se spoznavali s hrano, njenim širšim pomenom, njenim delovanjem in kako si lahko človek z njo pomaga?

Med študijem na Fakulteti za šport sem postal navdušen nad vejo prehrane, ki se opisuje s pridevnikom »športna«. To področje v splošnem zajema prehrano za rezultat in videz. Kako se telo vede v situacijah izjemne obremenitve, kaj je treba prilagoditi za nadpovprečno telesno sestavo, katera prehranska dopolnila so koristna, idr. Zanimivo, vendar ne pretirano uporabno za večino populacije, ki se podpiše pod cilje: shujšati, izgubiti malo maščobe, počutiti se bolje, imeti več energije in boljšo kondicijo. Delo s »povprečnim«, »normalnim« posameznikom, ki ne premore discipline vrhunskega športnika in mu prehrana ni prioriteta št. 1 v življenju, je zame postalo neverjeten izziv in očitno tudi naša tržna niša.

Filozofija dr. Feelgood ni klasična svetovalnica, kjer človek dobi nasvet, kaj in kako naj jé ter katere gibalne vaje naj izvaja, da bo »zdrav in srečen«. V svoji praksi ste opazili, da smo ljudje različni, in tudi svetujete individualno.

Opažam, da individualno v bistvu (ne) pomeni … (več) nič. Izraz je zbledel marketinški žeton, ki ga unovčimo v predstavitvah svojih storitev, verjetno v želji, da bi zveneli bolj »ekskluzivno«. Individualno je postalo svetovanje, kjer svetovalec/svetovalka stranki, sicer 1 na 1, napiše generični (univerzalen) program. To ni individualno ali osebno. To je nesmiselno in večinoma preplačano.

Bolj pomembno se mi zdi, da je nasvet oz. storitev (individualno ali osebno) prilagojena – po meri posameznikovih ciljev, sposobnosti in karakternih odlik. Individualno delo bi moralo zahtevati prilagoditev napotkov, prehranskih ali gibalnih, posamezniku – trenutnemu stanju, ciljem, osebnostnim karakteristikam in življenjskemu slogu. To je predpogoj in neke vrste »varovalka«, da postane napotek koristen in rezultat trajen.

Gibanje je življenje, pravi rek. Kaj pa vi pravite na to? Kako se vi gibate?

Kot živimo, skladno z rekom. Danes bistveno bolj po pameti kot nekoč. Ampak #izkušnje.

V večini primerov priporočim pogostost (frekvenco) gibanja pred intenzivnostjo (vadbe). To velja tudi zame. Najbolje se počutim, ko je gibanje del mojega vsakdana. Ne govorim nujno o treningu (aktivnem gibanju), temveč o pasivnem gibanju, ki ga lahko predstavlja hoja tja, kamor bi sicer šel z avtom, po stopnicah, tudi ko je na voljo dvigalo, vaje za mobilnost, aktivacijske vaje z elastiko za boljšo držo … Take malenkosti se naberejo, in če smo pri njih dosledni, tudi občutno pripomorejo pri ohranjanju zdravja, kondicije ter telesne teže.

Poleg tega izpostavljam vadbo za moč – proti uporu. Z lastno težo ali vadbo z utežmi. Vsaj dvakrat do trikrat tedensko se na mojem sporedu znajde taka oblika treninga. V košarkarski karieri sem poleg osebnih napak s skoraj takšno pogostostjo nabiral tudi poškodbe, zato se v preostalem času trenutno »matram« z vajami za mobilnost in sklepno stabilnost (ramena, kolki, gležnji) ter posvečam regenerativnim aktivnostim, kot so kratki intervalni treningi (šprinti in kratki teki na stezi, na primer) ali daljši sprehodi v naravi.

Se je v vašem življenju zgodil kakšen »aha dogodek«, ko ste spoznali, da ni vse tako, kot ste mislili, in ste začeli na novo postavljati teorijo? Kaj in kdaj je to bilo?

Kar nekaj jih je bilo. Pravzaprav se mi zdi, da jih kar namenoma iščem in tako vztrajno testiram obstoječa prepričanja. Eden ključnih se je zgodil ob rojstvu nečaka. Aleksej je bil namreč hud alergik, njegovega stanja pa nisem znal razložiti z znanjem s področja športne prehrane/prehrane za »rezultat«, saj se je to izkazalo za ožje, kot sem sprva mislil. Danes to področje ločim od prehrane »za zdravje« in slednjemu od takrat namenjam bistveno več pozornosti.

Zadnji »aha moment« se je zgodil pred nekaj leti, ko smo pri dr. Feelgood upravljali svoj »gym« – telovadnico, ki je bila namenjena vadbi naših strank in ni delila klasičnega stereotipa fitnesa. Izkušnja je dodala drugi slogan, ki mu od takrat zvesto sledim: če imaš eno rit, ne moreš sedeti na dveh konjih. Prehrana je moja ljubezen, takrat pa sem se spogledoval z drugimi področji dela – organizacijskimi, menedžerskimi … Skratka, vsega se je nabralo preveč in postal sem povprečen. Povprečnost je moj kriptonit.

Ste zadovoljni s svojim življenjem? Kdaj se je zgodil magični premik oziroma ste opazili, da se vam je življenje izboljšalo?

Selitev bližje družini in dajanje prednosti čustvenemu zdravju namesto trmastega lovljenja telesnih idealov. Ko sem se odločil predstavljati dr. FEELgood, in ne le dr. LOOKgood, se mi je uspelo približati naši ciljni skupini in bolje razumeti njihove potrebe. Življenje je tako postalo zame lažje in hkrati drugim lažje z mano :-), predvsem najbližjim, kar mi pomeni največ in me navdaja s hvaležnostjo.

Ožji tim ekipe: Mario Sambolec in Vesna Milenković

Če bi lahko danes samemu sebi napisali pismo in si ga poslali na svoj domači naslov za svoj 10. rojstni dan, torej v preteklost – kaj bi zapisali?

Obstaja tanka meja med genialnostjo in norostjo. Pazi, da je ne izbrišeš.

Pri desetih letih verjetno še ne bi znal prepoznati globljega pomena teh besed. Takrat je bil v ospredju interes za košarko, Nintendo in hrano. Kljub temu sem prepričan, da bi mali Mario takrat to pisemce shranil in se med odraščanjem vračal k njemu. Prej ali slej bi postalo sporočilo jasno – ko najdeš svoje poslanstvo, je prav, da se potopiš vanj, vendar ne tako globoko, da te nihče več ne vidi ali lahko dvigne nazaj na površje. Biti »genij« je že fino, ampak na žalost neuporabno, če ti s svojim znanjem ne uspe nikomur zares pomagati.

Kaj bi si želeli, da bi vedeli, ko ste bili stari 20 let?

Zmagovalno številko na lotu nekaj dni pred žrebanjem … Hec … Želel bi hitreje spoznati, da resnica po navadi leži med dvema skrajnostma. Ta rek je postal eden temeljev prakse dr. Feelgood in opisuje način dela, ki ni izključujoč, temveč vključujoč. Medtem ko pristranski strokovnjaki stojijo vsak na svojem bregu in se ciljajo s sulicami izbranih argumentov, stojimo mi na sredini ter iščemo uporabno vrednost različnih pristopov glede na potrebe in cilje naših strank.

Tak pristop zahteva strpnost do drugače mislečih in izogibanje potrditveni pristranskosti do določenega pristopa, teme, diete … Pri dvajsetih sem imel s tem težave.

Kako si pomagate takrat, ko se nagrmadi preveč skrbi, slabih misli in slabega počutja? Kako si odpočijete in kako si naberete novih moči?

Opazil sem, da potovanja – sprememba okolja – dobro vplivajo name. Ko začutim preobremenjenost, padec ustvarjalne in delovne moči, nasičenost in nezadovoljstvo, začnem bolj intenzivno iskati možnosti za pobeg. Po navadi je to Stara Baška na Krku, kjer ima sestra najeto počitniško hišico, ali pa se udeležim kakšne konference na tujem ter si privoščim dodaten čas za ogled mesta in zbir misli.

Kaj načrtujete za prihodnost in kako to počnete? Morda rišete miselne vzorce, si slikate prizore v mislih …?

Moji možgani delujejo čudno … in ves čas, se mi zdi. To me pogosto moti, saj misli ne znam »izključiti«. Vztrajno premlevam, analiziram, planiram … Tako nastajajo ideje za različne projekte, sodelovanja … in jedi.

Eden takih projektov bo zastaviti program dr. Feelgood online coaching, s katerim bomo ponudili možnost sodelovanja z nami tudi tistim, ki živijo zunaj Ljubljane, in širše.

Kako razumete poziv akcije »Ustavi se!«, kaj vam osebno to pomeni?

Danes je življenje pogosto prežeto s stresom. Želje, ideje, projekti, okolje in pričakovanja nas samih in drugih nas ženejo daleč in višje, kot smo morda sposobni. Pravijo, da je pomembna pot, ne cilj. Verjamem, da sta oba dejavnika med seboj povezana in soodvisna in ni dobro zanemariti enega na račun drugega. Pot v tem kontekstu pomeni: »Ustavi se! Uvidi, kdo si, kam greš, kaj bi rad dosegel oz. kdo bi rad postal.« To, da se znamo ustaviti, ozreti nazaj in po potrebi popraviti smer, se mi zdi ključen element uspeha na vsakem področju.

 

Marko Podgornik

o akciji Ustavi se! pravi Marko Podgornik, ambasador in uspešen podjetnik.

Marko, ko človek prebira o vašem podjetju in se sprehaja po vaših pisarnah, razmišlja, da bi bilo prelepo, če bi bilo tako v vsakem podjetju in organizaciji. Svet bi bil mnogo prijaznejši in lepši. Kako se je razvijal vaš način vodenja podjetja? Ste se nekega dne zbudili in si rekli, da želite biti uspešen podjetnik s srečnimi zaposlenimi, ali je bil to dolgotrajen proces?

Vsekakor je bil to dolgotrajen proces. Prepričan sem, da je način vodenja v veliki meri odvisen od karakterja in predvsem vzgoje. Starši so me vedno učili, da je treba srečo deliti. Kot otrok nisem smel med vrstnike s čokolado, če je nisem želel deliti z vsemi. Mama je rekla: »Če greš na dvorišče, jo boš razdelil, jaz pa bom z balkona kontrolirala. Če pa jo želiš pojesti sam, ostani doma.« In to me spremlja še danes.

Vaši zaposleni resnično radi hodijo v službo in ne čakajo vikendov, da bi se jim življenje šele začelo. Verjetno vam to prinaša zadovoljstvo? Kako veliko in kaj vam to pomeni?

Seveda mi kot direktorju podjetja to veliko pomeni – to je zame znak, da se moji sodelavci v podjetju počutijo dobro in radi opravljajo svoje delo. Oboje namreč pomeni, da smo lahko kot podjetje skupaj uspešni in rastemo. Iz idej in pobud mojih sodelavcev izhaja veliko stvari, ki jih danes izvajamo v praksi. Vsi torej resnično delujemo za enak cilj in razmišljamo tudi zunaj okvirjev – kje smo lahko še boljši in uspešnejši. Naše delo je zaradi panoge, v kateri delujemo, sicer skrajno resno in odgovorno, vendar pa s sodelavci vsakodnevno najdemo tudi čas za smeh ter šalo ali dve; brez tega ne bi nastajale anekdote, ki nas delajo unikatne in nas medsebojno povezujejo.

Katera področja lahko delodajalec izboljša, da se zaposleni bolje počuti v njegovem kolektivu? (Npr. znani ste po tem, da ponujate prehrano na delovnem mestu, neomejeno število dni dopusta …)

Vsekakor menim, da je najbolj pomembno počutje v kolektivu in podjetju na splošno, saj smo (le) tako lahko pri našem delu še bolj uspešni in produktivni. Nikoli se npr. ne zgodi, da sodelavcem »diham za ovratnik«, saj se lahko nanje vedno zanesem; tako ne ustvarjamo nepotrebnega pritiska, ki bi lahko vplival na počutje. Delovna klima je torej prvi pogoj, ki prispeva k uspehu. Vse drugo so seveda dodatne bonitete. Imam res veliko srečo, da imamo najboljše sodelavce, ki jim v podjetju z veseljem nudim vse, kar bi si lahko želeli, včasih še kaj več. Je pa res, da morajo biti za določene ugodnosti izpolnjeni tudi določeni pogoji, npr. popolno zaupanje. Če je zaposleni zadovoljen, je tudi uspešnejši in veliko bolj lojalen. To pa s sabo prinese vse tiste pozitivne učinke, ki si jih kot direktor želim.

Ste zadovoljni v življenju? Verjetno se tudi vi niste rodili z znanjem umetnosti zadovoljnega življenja, temveč jo sproti raziskujete in dopolnjujete. Kateri dogodki so pripomogli, da ste postali bolj izkušeni in modri v upravljanju svojega življenja?

Zelo sem zadovoljen s svojim življenjem in ne morem reči, da je k temu pripomoglo več dogodkov. Že kot najstnik sem na srečo ugotovil, da moram imeti najbolj rad sebe, saj bom samo tako lahko zadovoljen. Verjetno sem v življenju srečen tudi zaradi tega, ker se ne ukvarjam z »napakami« drugih ljudi, ampak jih sprejmem take, kot so. Če mi ustrezajo, postanejo moja »družba«, če ne, se od njih umaknem. Iščem pozitivne ljudi, ki so obdani s pozitivno energijo. Ljudi, ki na vse gledajo negativno, se načeloma izogibam.

Če bi lahko danes samemu sebi napisali pismo in si ga poslali na domači naslov za svoj 10. rojstni dan, torej v preteklost – kaj bi zapisali?

Imej se še bolj rad, še bolj se poslušaj in sledi svojim sanjam ter verjemi vanje. Dosegel jih boš!

Kaj bi si želeli, da bi vedeli, ko ste bili stari 20 let?

Točno to, kar sem vedel, ko sem bil star 20 let. Sicer bi bil prehitro resen in ne bi počel norčij. Srečen sem, da pri dvajsetih nisem vedel tega, kar vem danes.

Kako si pomagate takrat, ko se nagrmadi preveč skrbi, slabih misli in slabega počutja? Kako si odpočijete in kako si naberete novih moči?

Takrat se prepričam, da so vse skrbi in slabe misli zgolj trenutne in bodo hitro minile. Verjamem v karmo, in če si dober človek, se ti nič slabega ne more zgoditi. Kadar pa gre za resne težave, npr. v poslovanju, se jih lotim takoj in ne pustim, da bi prerasle meje, znotraj katerih so obvladljive. Novih moči si nabiram na potovanjih, kjer sem sposoben službo popolnoma odmisliti in se tako za nekaj dni popolnoma odmakniti od dnevne rutine. Na svoje sodelavce se lahko popolnoma zanesem in sam pri sebi pravim: direktor, ki ne more podjetja zapustiti za 14 dni, je slab direktor.

Kaj načrtujete za prihodnost in kako to počnete? Morda rišete miselne vzorce, si slikate prizore v mislih …?

Uf, načrtov je veliko in jih raje ne bom izdal :-). Kako to počnem? Kadar sem sam, preden zaspim, počnem to v glavi. Na žalost se mi velikokrat zgodi, da idejo razvijem v celoti in potem od razburjenja ne morem spati. Takrat vzamem v roke tablico in pošiljam sodelavcem nočne mejle.

Kako razumete poziv akcije »Ustavi se!«, kaj vam osebno to pomeni?

Verjamem v pravo mero vsega. Ne razumem ljudi, ki so 100-odstotno v poslu ali 100-odstotno predani užitkom. Zato je zame poziv »Ustavi se!« poziv k pravi meri. Delaj, počivaj, rekreiraj se, zabavaj se, bodi nor, ustavi se. Vse v pravi meri.

Ime tedna in Ime meseca na VAL202

Izbirali smo med petimi kandidati, ki so bili izglasovani za Ime tedna, a le eden je najbolj zaznamoval mesec junij in to je bil Marko Podgornik. Dokazuje, da gre tudi drugače: njegovi zaposleni imajo neomejeno število dni plačanega dopusta, brezplačno prehrano in veliko prostega časa, ki ga preživijo z družino in prijatelji.

“V službi preživimo tretjino dneva. Dobro je, da se tja odpravimo z nasmeškom.”

Ime meseca julija je Marko Podgornik – poslušajte VAL 202.

Ekipa podjetja Mikro+Polo je podprla akcijo in prispevali so 50.000 minut. Še naprej si bom(o) prizadevali, da bomo pozitivni, povezani in še boljši, obljubi ambasador Marko Podgornik​, direktor podjetja.

Urban in Jasmina Praprotnik

»Ustavi se! razumem kot spodbudo, da se vprašam, zakaj nekaj počnem. Ko se tega zavedam, toliko laže vem, ali je to, kar počnem, prav ali ne in na kakšen način naj nadaljujem,«

o akciji Ustavi se! pove Urban Praprotnik, ambasador, tekaški trener in strokovnjak za zdravilne učinke gibanja, ki v svojem življenju ustvarja skupaj z ženo Jasmino in družino.

Urban, ko človek opazuje vašo družino, dobi občutek, da znate živeti, da ste življenju kos in se pri tem celo zabavate in uživate. Je res tako?

Zelo. In rad se spomnim, da sem Jasmini, ko se še nisva poznala prav dolgo, še veliko pred prvim poljubom, prišepnil, da bi imel otroke z njo. Takrat sem v svoji glavi tako živo videl šopek veselih otrok okoli naju, da sem ji to preprosto moral povedati. No, zdaj ta šopek živiva – živimo.

Resnično zelo uživava in uživamo ta naš čas. Najina skupna pot se je začela zelo postopoma, pred dvanajstimi leti. Od takrat sva bila dolgo le najboljša prijatelja. Oba sva si želela več, ampak takrat to ni šlo. Začela sva celo verjeti v naslednje življenje in da se bova morda tam srečala. Vsak trenutek, ki sva ga skupaj preživela, sva sprejela z veliko hvaležnostjo. In zanimivo, ta občutek gojiva še zdaj. Ko se zjutraj zbudim, sem tako vesel, da sva skupaj. Otroci pa ta čas še dodatno bogatijo.

Jasmina: Res je, lepo nam je in za to smo zelo hvaležni.

Kdaj se je zgodil magični premik oziroma sta opazila, da se vama je življenje izboljšalo?

Urban: Prav gotovo se je zgodila čarovnija, ko sva se srečala. Po tej začetni čarovniji pa sva seveda morala čarati naprej. In ena od čarovnij je bilo tudi to, da sem začel voditi rekreativno tekaško druščino. To je bilo že pred desetimi leti. Prej sem bil profesionalni atletski trener. Moji atleti so bili večinoma tekači na srednje in dolge proge in pionirji, ki vadijo celo paleto atletike. Čudovito delo, pa vendar mi ni bilo najbolj pisano na kožo. Sem namreč zelo netekmovalno naravnan in tekmovalna vznemirjenost mi ni všeč. Predvsem pa sem vedno bolj spoznaval nesmiselnost resnobe, s katero je prežet tekmovalni šport.

Danes sem prepričan, da je življenje treba živeti čim manj resno in čim bolj zares. Kaj to pomeni? Da živimo izpolnjujoče: na koncu dneva torej nismo izčrpani, ampak izpolnjeni, ker smo dan izkoristili za osebnostno rast. Tako lepo se je zvečer uleči v posteljo z občutkom, da sem se naučil nečesa novega, se izbrusil, razširil poznanstva.

Jasmina: Premiki prihajajo postopoma, ampak le potem, ko se ti nekako zjasni, v katero smer želiš iti. Ko spoznaš in sprejmeš svoje vrednote in ko jim v svojem življenju daš primerno mesto. Po raziskavah so starejši ljudje srečnejši od mlajših. Sliši se nenavadno, kajne, saj imajo starejši običajno več težav. Vendar imajo nekaj, česar mladi še nimajo, in sicer boljši razgled – torej tisto življenjsko modrost, ki jim omogoča, da na svet gledajo širše. To pa jim daje določeno pomirjenost – sposobnost sprejemanja življenja in uživanja tudi v drobnih stvareh. Z Urbanom pa se trudiva ne čakati na starost, ampak videti širše že zdaj. In ko imaš širok zorni kot, je življenje lahko »boljše«.

Verjetno se tudi vidva nista rodila z modrostjo umetnosti zadovoljnega življenja, temveč jo sproti raziskujeta in dopolnjujeta. Kateri dogodki so pripomogli, da sta danes bolj modra?

Urban: Ko sem imel 18 let, mi je oče rekel: “Nebesa si je treba narediti tu, če so tudi tam, pa še toliko bolje.” Moj oče je bil bolan, imel je raka na jetrih in je umrl pri 49 letih. Hudo je zbolel, ko je imel le 39 let. Deset let smo živeli s hudo boleznijo, vendar smo kljub temu živeli zelo polno. Verjamem, da prav zaradi tega – zaradi zavedanja naše končnosti, zavedanja, da ni prav nič določeno vnaprej, da je torej treba po svojih močeh na čim lepši način izkoristiti podarjene trenutke.

Jasmina: Več je takih stvari, a najpomembnejša je gotovo ta, da sem našla Urbana. Z njim se tako dopolnjujeva, da je raziskovanje življenja toliko prijetnejše in lažje. Je pa gotovo zelo pomembno tudi vsakodnevno gibanje v naravi. Temu jaz rečem kar osebna higiena, saj se v naravi človek najbolj začuti – utelesi, kar ga vrne na njegove temelje. Tam tudi lažje razmisli, kako naprej, naredi določeno čistko v mislih, kar je oboje nujno za ponovno osvežen pogled na naš zapleteni svet.

Mislim, da je pomembno tudi to, da rada bereva, leposlovje in različne mislece in znanstvenike, stare in nove, ki prav tako odpirajo nove poglede na svet. Tako kot gibanje tudi branje pripomore k temu, da se misli ne ujamejo v ponavljajoče se vzorce razmišljanja, kar je lahko precej neplodno.
Poleg tega nimava televizije, in tako se doma lažje izognemo negativizmu, ki ga televizija gotovo vnese v dom, ter naredimo več prostora za ustvarjalne dejavnosti in pogovore. Pa potem raziskovanje sveta, spoznavanje novih ljudi, naši otroci, zdrava – veganska prehrana … Veliko je načinov in dogodkov.

Če bi lahko danes samima sebi napisala pismo in si ga poslala na svoj domači naslov za svoj 10. rojstni dan, torej v preteklost – kaj bi zapisala?

Urban: Dobro vprašanje. V bistvu svojim otrokom vsakodnevno pošiljam ta sporočila. Menim, da življenjskih modrosti ni nikoli preveč in da se zelo lepo dopolnjujejo. V tistem obdobju se je v naši družini marsikaj dogajalo. Kot domine so padale na nas težke preizkušnje. Brat se je na smučanju hudo poškodoval. Oče je zbolel. Meni so se pojavili na koži številni izpuščaji. Mama je pogumno držala vse skupaj. Takrat bi tako rad slišal, da je vse za nekaj dobro – da pa je to dobro treba vztrajno in pogumno iskati.

Jasmina: Najprej bi se pomirila, da bo vse v redu, mislim namreč, da sem bila pri desetih precej zaskrbljena, kaj bom v življenju počela, v čem bom dobra … Potem pa bi si dodala še nekaj napotkov, naj nikoli ne neham migati, biti radovedna, naj sprejemam, kar mi življenje prinaša, a naj bom hkrati dovolj pogumna, da takrat, ko res začutim, da se moram nečemu upreti, to storim in poiščem svojo pot.

Kaj bi si želela, da bi vedela, ko sta bila stara 20 let?

Urban: To so ključna leta, ki izjemno pomembno vplivajo na nadaljnje življenje. Po prekrokani noči sem se sam pri sebi odločil, da ne bom nikoli več pil alkohola. Takrat sem slutil, da je to dobro zame. Okolica me je seveda pogosto spodbujala, da bi to zaobljubo prelomil. Danes vem, da je to ena od pomembnih iskric, ki mi je pomagala, da sem se v življenju lažje odločal za to, v kar sem globoko v sebi verjel, da je prav – to je, da je najpomembnejše, da smo zvesti sami sebi.

Jasmina: Takrat sem bila študentka drugega letnika kulturologije in mislim, da nisem dovolj dobro vedela, da je študij privilegij, in ga zato nisem dovolj dobro izkoristila. Naredila sem minimum, ki je bil potreben, in šla naprej. Če bi vedela, da so profesorji tam zato, da jih grem lahko kaj vprašat, bi mi bil študij gotovo še bolj všeč. Danes vem, da je skoraj vedno bolje narediti več. Sicer pa mislim, da sem približno vedela večino tega, kar se za 20 let spodobi vedeti.

Kako si pomagate takrat, ko se nagrmadi preveč skrbi, slabih misli in slabega počutja? Kako si odpočijete in kako si naberete novih moči?

Urban: Globoko vdihnem, in če je treba, to nekajkrat ponovim. S tekom pa kar preventivno globoko diham in tako sproti čistim skrbi.

Jasmina: Najboljši počitek je resnično tek. Včasih sem zvečer že zelo utrujena in bi se najraje kar ulegla, potem pa grem na tek in se vrnem prenovljena. Tek v naravi, če z njim seveda ne pretiravaš, ampak si ga vzameš ravno pravšnjo mero, poživlja. Potem pa seveda spanec; če imaš štiri otroke, je to početje seveda visoko na vrednostni lestvici.

Kaj načrtujeta za prihodnost in kako to počneta? Morda rišeta miselne vzorce, si slikata prizore v mislih …?

Urban: Prihodnost naj bo lepa. Lepo pa je marsikaj. Od starejših prijateljev, ki so stari že okoli 80 let, se veliko učiva. Želiva si, da bi imela to srečo, da bova takrat živa, zdrava in da bova lahko uživala s svojimi otroki, vnuki in prijatelji.

Jasmina: Z Urbanom vsak dan načrtujeva, kar pomeni, da se veliko pogovarjava. V tem preprosto uživava, veseliva se stvari, ki so pred nami, zato o njih zelo rada razmišljava. Letni plan za dogodke Urbanih tekačev objaviva že novembra za naslednje leto, potem pa vmes še kaj dodajava. Urban ima vedno kakšne nove ideje, pa tudi jaz se še česa domislim. Takrat ko nimava dogodka v najini organizaciji, pa rada načrtujeva, kaj bova počela sama in kaj z otroki. Toliko je reči, ki bi jih radi videli, da jih ne zmanjka. Lepo pa je ostati tudi doma. Brati knjige, se sprehoditi na Ljubljanski grad, si ogledati kakšno galerijo in se pogovarjati. Ali pa obiskati starše na morju in se potem več ur potepati ob njem. Uh, tam šele dobiva nove ideje!

Kako razumeta poziv akcije »Ustavi se!«, kaj vama osebno to pomeni?

Urban: Ta poziv razumem kot spodbudo, da se vprašam, zakaj nekaj počnem. Ko se tega zavedam, toliko lažje vem, ali je to, kar počnem, prav ali ne in na kakšen način naj nadaljujem.

Jasmina: Veliko, ker je to nekaj, o čemer razmišljam vsak dan. Ustaviti se je treba ravno zaradi na začetku omenjenega boljšega razgleda. Če hitiš, ga ne vidiš. Mi pa ga potrebujemo, vsak dan, da jasneje vidimo, zakaj živimo.

Lea in Albert Mrgole

“Ustavi se! je ideja, ki bi morala zakrožiti okoli sveta! Razumeva jo kot zavestno prisotnost, kot odločitev za spremembo. Zavestno se ustavim, te pogledam v oči in se ta trenutek zavedam, da sem v komunikaciji s tabo. To je to,«

o akciji Ustavi se! povesta Lea in Albert Mrgole, ambasadorja, družinska in partnerska terapevta, avtorja uspešnice Izštekani najstniki in starši, ki štekajo.

Lea in Albert, zdi se, kot da živita sanjsko življenje. Imata zdrave, čudovite in pametne otroke, imata drug drugega, sta uspešna terapevta in avtorja uspešnice na temo odnosov z najstniki, sta zabavna, srečna in … Ali živita svoje sanje?

Seveda živiva svoje sanje, le da so te sanje včasih tudi nočna mora. (Smeh.) Življenje gre vedno malo po svoje, kakorkoli bi radi, ne moremo vedno vsega kontrolirati, kljub temu pa imamo izbiro, kako se bomo s takimi izzivi spoprijeli. Bomo iskali rešitve, bomo znali spustiti in se ne oprijemati zgodb, ki ne delujejo? Se znamo soočiti s spremembami, ki niso prijetne (bolezen), in kljub temu ostati povezani? Ali bomo preprosto obupali in ostali zataknjeni v prepričanjih, kot so: saj se nič ne da, ne zmorem, življenje je težko …

Midva že od vsega začetka verjameva, da imajo sanje dve plati, in se skušava čim bolj držati na sanjski strani, kadar pa postanejo nočna mora, sva se naučila ostati povezana (čeprav tudi ne uspe vedno) in reševati take zgodbe. Ne pometava jih pod preprogo. Enako je v stiku in komunikaciji z otroki. Zdaj so že odrasli in ja, so sanjski otroci. Lahko se zaneseva nanje in oni na naju.

Ljudje nama včasih zavidajo, češ: onadva imata srečo, onadva sta se našla. Tisti, ki naju poslušajo na predavanjih in obiskujejo najine delavnice, vedo, da to ni res. Midva sva sprejela trdno odločitev, da želiva živeti skupaj kvalitetno življenje, in sva za to pripravljena tudi delati. Odnos je živa stvar, za katero je treba nenehno skrbeti. Sanje so zagotovo del tega.

Sta bila rojena pod srečno zvezdo ali je poslanstvo, ki ga opravljata, plod vajinega trdega dela, težko prehojene poti in odrekanj?

Odrekanj? Ne bi rekla. Je pa bilo včasih težko. Za seboj imava tudi grenke izkušnje. Take, ki so nagnale strah v kosti in izvabile solze. Bilo je težko. Najtežje je delati spremembe, ko je treba zapustiti cono udobja in se soočiti z lastnimi demoni. To so stara prepričanja in vzorci, ki nikomur ne koristijo. Po drugi strani pa jih poznamo, smo jih navajeni in je z njimi udobno živeti. Čeprav nam delajo škodo. To je tudi tisti del, ki ga že več kot 20 let raziskujeva. Kaj ljudi drži skupaj in kaj jih spravlja narazen. Kaj se dogaja s tistimi, ki nikakor ne morejo brez bližine, in kako to, da nekateri pobegnejo, ko samo zadiši po bližini. Že nekaj let se posvečava študiju emotionally focused therapy – v čustva usmerjene terapije, ki jo je razvila Sue Johnson v Kanadi. Hvaležna sva za odkritje te terapije, ker nama je ponudila odlično orodje za delo s seboj in z drugimi. Ob tem pa dobivava odgovore na zanimiva dejstva, kot je: živeti skupaj je težko, živeti sam je še težje.

Svet bi bil mnogo prijaznejši in lepši, če bi se ljudje več pogovarjali, rečeta večkrat. Kako pogovor pomaga pri tem, da so ljudje na koncu bolj zadovoljni in imajo lepše življenje?

No ja, samo pogovor ni dovolj. Pomembno je, da nas partner tudi sliši in razume. Tukaj bi rada poudarila, da to, da nas partner razume, še ne pomeni, da se tudi strinja. Potem je še druga stvar glede pogovora. Pogovori o vremenu, Gorskem zdravniku ali nogometu nas ne zadovoljijo. Za kvaliteten in povezan partnerski odnos moramo znati deliti težje stvari, moramo znati deliti čustva, ranljiva čustva. Tukaj potem nastopi stiska. Ali smo s tem varni – ali pa bi rajši umrli kot pa nekomu, ki nam je blizu, na glas povedali, da nam je težko?

Kaj pogovor pomeni vama osebno? Kdaj si vzameta čas za to, kdo ga začne, kako se začne, imata kakšna posebna pravila?

Midva sva zdaj že stara mačka. (Smeh.) Zato nimava več pravil, ki bi se jih trdno držala. Veva, kaj je treba narediti, ko začutiva distanco, veva tudi, da dlje ko bova to potiskala “v kot”, slabše bo. Midva se srečava vsak večer, po službi, ko nisva več sodelavca, ampak samo še partnerja. Ne boste verjeli, pogovarjava se o istih rečeh, ampak na drug način. Tisto, kar je bilo nekaj ur nazaj službeno, postane intimna zgodba neke notranje ranljivosti. Zveni precej romantično, a ne? Ni, čisto zares. Take stvari je težko opisati z besedo.

Včasih, pred mnogo leti, pa sva imela nekaj pravil. Glede poslušanja in sprejemanja resnice drugega.

Verjetno se tudi vidva nista rodila z znanjem umetnosti zadovoljnega življenja, temveč jo sproti raziskujeta in dopolnjujeta. Kateri dogodki so pripomogli, da sta postala bolj izkušena in modra v upravljanju svojega življenja?

Lea: Joj, ne vem, če sva o njih kar takole pripravljena razpravljati. No, nekaj jih lahko naštejeva: rojstvo vsakega otroka je bila zagotovo sprememba, ki naju je oplemenitila. Saj veste, otroci so največji učitelji. Trenutek, ko sva sedela v travi, se gledala v oči, nemočna, in se spraševala, ali znava naprej ali je bolje, da se ločiva. Ta je nedvomno zmagovalen, kar se tiče učenja, kako živeti skupaj. Tole je bilo ekskluzivno za vas. (Smeh.)

Če bi lahko danes samima sebi napisala pismo in si ga poslala na domači naslov za svoj 10. rojstni dan, torej v preteklost – kaj bi zapisala?

  • Naredi si močne prioritete. Trenutek šteje, zato je pomembno, za koga ga boš prihranil/-a.
  • Ne obupaj.
  • Bodi iskren/-a do svojega partnerja.
  • Povej, kadar ti je težko.

Kaj bi si želela, da bi vedela, ko sta bila stara 20 let?

Lea: Pravzaprav ne vem, če bi kaj pomagalo. Nekoč sva bila stara 20 let. Taka, kot sva bila, sva bila prav OK. Znanje vedno pride takrat, ko ga znamo uporabiti.

Kako si pomagata takrat, ko se nagrmadi preveč skrbi, slabih misli in slabega počutja? Kako si odpočijeta in kako si nabereta novih moči?

Greva v Bohinj, piševa, poslušava glasbo, hodiva po travnikih, peljeva se na izlet, zlezeva pod odejo in se objameva, pokličeva prijatelje …

Kaj načrtujeta za prihodnost in kako to počneta? Morda rišeta miselne vzorce, si slikata prizore v mislih …?

Lea: Novo knjigo, potovanja, predavanja v tujini, urejen vrt v Bohinju, obiske pri otrocih, nabirala bova gobe, Albert bo verjetno veliko bral, jaz pa bom letala okoli. Zelo rada gledam Fox Crime. Zelo sva si različna, ampak znava združiti te različnosti in skupaj uživati v njih. To je umetnost, ki se je da naučiti. Ne da pa se je opisati v enem intervjuju.

Albert: Ne riševa miselnih vzorcev. Pogovarjava se, sanjariva. Imava iztočnico: »V mojih najbolj norih sanjah …« Lea kdaj kaj napiše na kakšen listek in ga nekam nalepi, da v torbico, denarnico … Ti listki so zataknjeni vsepovsod. Potem kdaj kakšnega najdeva in prebereva in rečeva: »O, glej, to se je pa že zgodilo!«

Kako razumeta poziv akcije »Ustavi se!«, kaj vama osebno to pomeni?

Poziv te akcije je ideja, ki bi morala zakrožiti okoli sveta! Razumeva jo kot zavestno prisotnost, kot odločitev za spremembo. Zavestno se ustavim, te pogledam v oči in se ta trenutek zavedam, da sem v komunikaciji s tabo. To je to.

Ni si treba vzeti ure časa, dovolj je trenutek, da moj sogovornik začuti, da sem tukaj zanj. Pa ni pomembno, s kom govorimo. Lahko je otrok, partner, sodelavec, starši ali samo turist, ki nas vpraša za pot. Trenutek nič ne stane, njegova vrednost pa je neprecenljiva.

Lea in Albert Mrgole sta akciji Ustavi.se! simbolno donirala 50.000 minut in se zavezala, da bosta širila zavedanje, kako pomembno se je ustaviti, pomisliti nase, na bližnje, družino in negovati odnose.

Preberite tudi: Vsak trenutek šteje

Saša Boštjančič

“Raziskave kažejo, da bo čez 5 let že četrtina delavcev v Sloveniji starejših od 55 let, kar pomeni, da bomo morali delodajalci spremeniti tudi miselnost o starejših zaposlenih. Si želeti zaposlovati tudi starejše, predvsem pa jih ne prekmalu pošiljati v pokoj, ker mladih ne bo dovolj. Zato je že danes pomembno, da delodajalci skrbimo za svoje zaposlene v smislu vseživljenjskega učenja, dobrega počutja v podjetju, nagrajevanja, opolnomočenja in nudimo možnosti večjega usklajevanja med družino in službo ter seveda v največji meri odgovorno skrbeti za njihovo psihofizično zdravje. Edino zdrav in zadovoljen sodelavec je naš največji kapital. Da bi podjetjem olajšali priprave na spreminjajoče okoliščine, jeseni 2017 pripravljamo okroglo mizo. Na njej bomo tudi poudarili sporočilo, ki ga nosi že samo ime akcije Ustavi se!. Skupaj s strokovnjaki na kadrovskem področju bomo pripravili smernice, kako in zakaj še danes zagotoviti bolj prijetno in ustvarjalno delovno okolje”,

za akcija Ustavi se! pove Saša Boštjančič, ambasadorja in direktorica zaposlitvenega portala mojazaposlitev.si.