Polona Požgan

Polona Požgan

Ljudje govorimo s hitrostjo 120 besed na minuto, naši možgani pa sprejemajo informacije s hitrostjo 500 besed na minuto. To pomeni, da manjkajočih 380 “besed” zapolnijo s svojimi mislimi, pojasni Polona Požgan, trenerka in mentorica več tisoč ljudem, ki se učijo pogumne in prijazne komunikacije.

Kdaj in kako ste spoznali moč zdrave komunikacije?

S komunikacijo se ukvarjam že več kot 20 let in včasih še vedno vem samo to, da nič ne vem. 🙂 No, tisto, kar pa zagotovo vem in za čemer stojim je, da moramo najprej dobro komunicirati sami s sabo, v svoji glavi, če želimo posledično dobro komunicirati z drugimi.
Tu se vse začne in tudi konča.

Ljudje znamo sami sebi povedati vse mogoče žaljive besede in stavke, ne znamo pa se pohvaliti, sprejeti komplimenta ali se opogumljati. Če bi to znali, nam ne bi bilo tako zelo težko deliti lastnih izkušenj in lastnih zgodb. Vedeli bi, da v naši nesreči nismo sami, da je nekje nekdo, ki je čez to že šel in ki nam lahko pri tem pomaga.

Bojimo se pokazati lastno ranljivost. Za to je namreč potreben pogum. Namesto tega razmišljamo, da moramo biti popolni in ne pomislimo na to, da je dobro že “dovolj dobro”.

Seveda ni nobene potrebe, da bi vedno in povsod izražali svoje mnenje. Nasprotno. Udeležencem na svojih tečajih celo govorim, naj ne dajejo nasvetov, če jih za to ni nihče prosil. Kdaj smo iskreni? Kdaj povemo svoje mnenje? Če imamo dovolj dobro razvito empatijo, sočutje do soljudi, potem imamo odgovor na to vprašanje v sebi.

Kako si pomagate, ko morate povedati nekaj kočljivega, nelagodnega?

Na tak razgovor se pripravim vnaprej. Ne glede na to, če gre za poslovno ali privat zadevo. Vadim. Trudim se ne obsojati. Ne sebe in ne drugega.

Kako se pogovarjati z otrokom, da bo ta komunikacija stekla tudi ko odraste?

To je odvisno od otroka. Aktivno ga poslušajte. Na kak način otrok komunicira z vami? Pri komunikaciji z otroci moramo paziti predvsem na to, da na njih ne prenašamo svojih pretirano realnih pogledov na svet. Otroci počnejo to, česar si mi, odrasli, ne drznemo več: sanjajo. In nikakor ne bi bilo prav, da jim s pretirano iskrenostjo in odkritostjo ubijemo njihove sanje. Otrokom tudi ne govorimo tega, kar so starši in učitelji govorili nam: “Pssssst! Bodi bolj tiho! Govori samo, ko te nekaj vprašam! Kaj ti misliš, da si najbolj pameten na svetu?” Prav tako jim ne dajemo nasvetov v smislu: “Lepe punce se ne jezijo! Fantki ne jočejo! Česa te je strah, saj nisi neka baba?!” Otroke vzpodbujamo, se z njimi pogovarjamo in jim hkrati – s komunikacijo – postavljamo meje. Učimo jih prijaznosti in jih dnevno opominjamo na to, za kaj vse so lahko hvaležni (nimam v mislih samo strehe nad glavo, ampak vse njihove male in velike zmage).

Raje govorite ali poslušate?

Raje govorim. Kot večina. Ljudje smo povečini boljši govorci in precej slabi poslušalci. Zavestno moram delati na tem, da sem dobra poslušalka. Ljudje govorimo s hitrostjo 120 besed na minuto, naši možgani pa sprejemajo informacije s hitrostjo 500 besed na minuto. To pomeni, da manjkajočih 380 “besed” zapolnijo s svojimi mislimi.

Najbolj pomembno je, da poslušamo z namenom, da razumemo in ne z namenom, da odgovorimo. Ko pa odgovorimo, ne primerjamo svoje izkušnje z izkušnjo nekoga drugega. Kaj to pomeni? Recimo, nekdo nam reče: “Včeraj mi je na poti v službo zmanjkalo bencina.” In mi takoj začnemo razlagati, kako je nam, dve leti nazaj, tudi zmanjkalo bencina in kaj smo naredili. No, ni enako! Nikoli ni enako. Vsaka izkušnja je individualna in tistemu, ki o njej razlaga, najbolj pomembna.

Več o delu in aktivnostih Polone Požgan.