Zgodba: Jožica Pizzoni za Natečaj: #ustavise in napiši
»Naj že zaspijo! Naj utihnejo!« Tako sem le nemo prosila v srcu. Samo nemo in samo v srcu. V resnici pa bi najraje zavpila na ves glas. Vse bolnice v sobi so bile starejše. Ves dan so po malem dremale, zvečer pa so postale prav razigrane. Veselo so opravljale svoje sosede, snahe in sorodstvo, pa tudi osebe iz medijskega sveta, posebno pa politike. Trdno sem zatiskala oči, da bi, prepričane, kako trdno spim, ne drezale v moje misli in drobovje duha s svojimi nadležnimi vprašanji.
Najpogosteje so me spraševale, zakaj si tako mlada vdova, ne poiščem novega partnerja. Ena izmed njih, izredno simpatična Gorenjka, me je vztrajno snubila za svojega neporočenega sina in v dnevih sobivanja sem kar naprej poslušala o njegovih vrlinah, kako rad ima otroke, kako čudovito bi moji trije sinovi živeli na njihovi prelepi kmetiji, kjer ne manjka nič, razen mlade ženske in otroškega vriskanja. Običajno sem jim odgovarjala s šalo, tistega večera pa sem bila vsa pogreznjena v svoje misli in si neizmerno želela tišine. Drugi dan me je čakala operacija, tretja v dveh letih. Prvič se je vame z vso močjo vrinil strah.
Bo vse v redu, se bom lahko vrnila k mojim malim samorastnikom?
Moje bolno srce se je začelo upirati kirurškim posegom. Kaj če odpove?
Polagoma se je veselo čebljanje le umirilo. Nočna sestra je razdelila uspavala, ki so hitro opravila svojo nalogo. Meni je zašepetala, da se mora k meni še vrniti.
Tiho sem se odplazila na hodnik. Tam je bil telefon, ki mi bo pričaral glasove otrok, njim pa moj večerni objem.
Samo nekajkrat je zazvonilo, pa sem na drugi strani že zaslišala glas. Očitno so čakali vsi trije ob telefonu. Zdelo se mi je, da so kar planili v moj objem. Najprej najmlajši na robu joka. Potožil mi je, da ga najstarejši sili spat, ker se mora učiti, on pa ne more in ne more spati. Na koncu obvezno vprašanje: »Mama, kdaj boš »pršla«? In običajen odgovor: »Kmalu, srce moje, kmalu!« Vsak drugače, vsi trije pa z glasovi, zadrgnjenimi ob rob joka. Jok si je včasih privoščil samo najmlajši zakladek. Kako bi ga tesno privila k sebi, pobožala po kuštravi glavici! Vsi štirje bi se privili eden k drugemu in bili bi srečni, srečni!
Besede srednjega so bile polne neizražene bolečine. Bil je zelo navezan name, vendar se mu je zdelo, da svojega strahu ne sme pokazati. Vedela sem, kako tiha bolečina še bolj boli.
Ko sem se poslovila od najstarejšega, ki je bil vedno zadnji na vrsti, ker je moral poročati o vsem, mi je zamrmral: »Mother, don´t worry, be happy!« (mati ne skrbi, bodi srečna!). Nikoli nisem vedela, ali je besede iz popevke, ki jo je večkrat igral na kitaro, izrekel v angleščini zato, da ne bi mala dva vedela, kaj mi hoče prav posebej sporočiti, ali zato ker je to rad izgovarjal v težkih letih, ki jih je kot najstarejši še posebej delil z mano! Naslonila sem se na steno in pustila, da so solze kar tekle, ker v meni ni bilo moči, da bi jih sploh obrisala. Tako me je našla nočna sestra, ki me je iskala v sobi. Kar objela me je in govorila spodbudne besede. Kljub pomirjevalu, ki so ga dajali bolnikom, da bi se telo odpočilo pred operacijo, sem šele proti jutru potonila v kratek sen.
Izšlo se je.
Uspele operacije so se medicinske sestre veselile, kakor da bi mi bile rodne sestre.
Po dolgi rehabilitaciji sem smela končno spet domov. S prijaznim starejšim voznikom, ki mi je pripovedoval o svojih bogatih izkušnjah z bolniki, mi je pot kar hitro minevala. Končno me je vprašal, če imam koga, ki bo namesto mene gospodinjil in dodal, da se mož verjetno zelo veseli žene.
Čudno, kako se včasih tujcu lažje zaupamo kakor znancu. Povedala sem mu, da sem vdova in me doma pričakujejo otroci, ki so tedne brez mame preživljali večinoma sami. Ko sem mu govorila o otrocih, so me kar samodejno oblile solze. Srce je bilo že tako polno hrepenenja po njih, da hlipanja ni bilo mogoče zadržati. »Žal mi je gospa, vi pa imate res pasje življenje!« Je zamrmral. Potem sva kar molčala, dokler nisva prišla v mojo vas. Suho sem mu dajala napotke, kam naj me pelje. Prijazno mi je pomagal izstopiti in prav očetovsko spremil do vrat in počakal, da sem jih odklenila. Starejša sta bila v šoli, najmlajši pa v varstvu. Kakor, da stopam v sam raj mi je bilo, ko sem odklepala vrata, za katerimi me bo objel vonj domačnosti tako zelo prepojen z najlepšim kar sem v življenju imela. Ko sva vstopila, sva oba obstala: Pod stropom dnevne sobe so bile razpete okrasne kite, ki smo jih včasih uporabljali za okrasitev božičnih dreves. Na kitah je visel velik napis: »MOTHER, DON´T WORRY, BE HAPPY!« (Mati, ne skrbi, bodi srečna!)«.
Včasih so trenutki, ko si tako srečen, da srce komaj še prenese! Voznik je odložil prtljago in me tiho opazoval. »Gospa, ste v redu?«, me je tiho vprašal.
Bilo je kakor v svetišču. Tako veličastno in močno. Prevedla sem mu stavek, kakor, da moram s tem prijaznim človekom deliti ta trenutek popolne sreče. »Gospa, med potjo sem premišljeval, kako se življenje lahko tako kruto poigrava s človekom. Zdaj mislim drugače.«
»Vi, ste zelo srečen človek!«
Najbrž je prijazni voznik že v večnosti. Jaz sem še vedno tu. Borim se z boleznijo in bolečino. Ker sem veliko časa preživela v bolnišnicah, so se sinovi šalili, da nimajo očeta, mame pa samo pol.
Bolezen in večni boj proti bolečini te včasih uniči, včasih pa izbrusi tvojega duha v kristal. Večkrat sem stala na pragu obupa, toda močna ljubezen otrok, me je vedno potegnila z roba v življenje. Morda v polnejše in vrednejše, kakor bi ga imela, če bi vse potekalo v popolnem soglasju z mojimi željami. Bolj globoko dojemam človeka, njegove bolečine, tudi tiste, ki trejo duha, saj so včasih še hujše kakor telesne. Naučila sem se uživati v drobnih stvareh: Srečna sem, ko v jutru odkrijem, da se je ponoči rodil nov cvet na grmu pred mojim pragom. Ko me z bližnje akacije v majskem jutru pozdravi črni kos, ki si je nekega dne upal »pristopicati« prav na prag mojega malega stanovanja.
Najbolj srečna pa sem, ko se napijem pravega življenjskega soka iz oči mojih dveh vnukinj in petero vnukov. Seveda je včasih hudo, zelo hudo.
Če kar naprej stojiš na pragu večnosti, imaš globlji in prodornejši pogled na človeka. Zloba, krutost in sebičnost, ki vedno bolj temnijo obzorja Zemlje, se ti zdijo še bolj nepotrebni in boleči. Toda svetloba v srcih dobrih ljudi, je še bolj svetla in žarenje v poštenih očeh, še bolj osrečujoče in čutiš se obdarjen in srečen.
Včasih strahovito utrujen, toda resnično – srečen!
