V želji, da bi se naučili v sebi poiskat notranjo moč, občutek varnosti in zaupanja vase, je Petra Petravič k pogovoru povabila Tino Bončina, dr. med, psihoterapevtko in avtorico knjige Izgorelost – si upate živeti drugače?, Poskušali sta najti odgovore, na vprašanje, “kako naprej”?
Je bil morda višji pomen, ko te zunanje okoliščine ustavijo? Da prenehamo brezglavo in neosebno divjati naokoli in pogledamo sebe, svojega partnerja, svojega otroka? Da končno najdemo bistvo in se spoznamo?
Ko stres mine, se telo povrne v normalno stanje. A če to stanje traja, lahko postanete kronično zaskrbljeni.
Za koliko stvari, ljudi, dejstev in stanj v življenju ste prepričani, da vam pripadajo? Mogoče bo prvi seznam kratek, ko se boste poglobili in bili bolj iskreni do sebe, pa bo postal daljši.
Organiziranost res zahteva nekaj dela. A z njo gre lažje. Kaj lahko storite, da jo dosežete.
Živimo iz dneva v dan in se ne zavedamo, da je življenje minljivo in da se čas izteka. Kaj bi naredili, če ne bi ostalo več veliko časa?
Manca Fekonja je stara 18 let in obiskuje 4. letnik gimnazije Ljubljana za Bežigradom. Že od malih nog je glasba njen način komuniciranja. To potrdijo tisti, ki jo poznajo in so skupaj z njo odraščali. Manca in glasba sta bila eno.
Vsi imamo notranjega kritika. To je glas znotraj nas, ki nam šepeta, da nismo dovolj pametni, močni, sposobni, talentirani, privlačni, izobraženi. S tem prebuja dvom in nezaupanje v naše moči in sposobnosti. Del nas je prepričan, da nas ta glas varuje, zato mu verjamemo. Vendar notranjega kritika lahko tudi utišamo!
Poslušam, ko ne vem, kam. In grem tja, kjer je moja duša doma. Vprašam in slišim. In vem, kaj mi povedati ima, narava. Znova in znova. Pojdi v gozd. Bodi, kot da nisi nič. Šele prazen lahko postaneš spet poln in šele praznina naredi prostor zate, pravega tebe.
Kip sem. Okamenela. Kaj se dogaja?! Ne morem se premikati! Kot bi bila ujeta pod največjo skalo, kar sem jih kdaj videla. Sanjam z odprtimi očmi? Ne, tu sem, budna, a brez moči.
