V želji, da bi se naučili v sebi poiskat notranjo moč, občutek varnosti in zaupanja vase, je Petra Petravič k pogovoru povabila Tino Bončina, dr. med, psihoterapevtko in avtorico knjige Izgorelost – si upate živeti drugače?, Poskušali sta najti odgovore, na vprašanje, “kako naprej”? Intervju je bil prvotno objavljen na spletni strani Zaupaj.si.
Osebno verjamem, da je ponovni ogled nekoč že videnega filma, lahko za marsikoga povsem drugačna izkušnja. Kot bi ne gledali več istega filma. Kot bi nam v spominu ostali samo prizori, ki so nam v tistem življenjskem obdobju nekaj pomenili, medtem, ko bi druge povsem spregledali ali jih celo pozabili.
Bil je čas, ko sem si z veseljem ogledala kakšen znanstveno fantastičen film in kar mi je ostalo v spominu je nekakšno poenoteno sosledje dogodkov. Dokaj hitro se je pojavila nevarnost, najsibodi v obliki vesoljcev, naravnih katastrof ali pa virusov. V povsem zmedeni in prestrašeni množici, se je vedno pojavil junak, ki je v sebi našel potrebno moč, upanje ter pogum, da se je lahko podal v akcijo. Nikoli ni okleval ali čakal, da ga bodo rešili drugi, ampak se je v boj, v rešitev sebe in svojih najdražjih, podal kar sam. Med načrtovanjem in bojevanjem, je odkril svoje določene skrite aspekte in včasih, s tem presenetil tudi druge. Fascinirala me je izjemna moč, pogum, upanje in zaupanje vase, kar je vedno znova našel v sebi in z združitvijo le teh, uspešno rešil tako sebe, kakor tudi druge.
Režiserji znanstveno fantastičnih filmov nas peljejo vse tja do razpleta dogodkov, nato pa nas pustijo z odprtim vprašanjem glede nadaljevanja. In kaj se je zgodilo potem? Svoboda, ki nam jo puščajo režiserji je povabilo k pisanju našega nadaljevanja. K pisanju naše zgodbe. Naše prihodnosti. Na nas je, da začnemo.
Junak je v nas
Če začneva kar z znanstveno fantastičnimi filmi. V njih se vedno pojavi junak, ki sredi zmedene in prestrašene množice, prevzame pobudo. Kot bi ne čutil tistega strahu, ki v zmedi ohromi ali pa ljudi pahne v povsem brezglavo hitenje in tekanje.
Kakšna je pot do tega skritega junaka, ki je v nas?
Zanimivo, kako ta junak vedno v sebi najde kar potrebuje, da se lahko zoperstavi nevarnosti. Moči in poguma torej ne išče zunaj sebe, ampak ju najde v sebi. To je zelo spodbudno in tudi pomirjujoče, kajti ponuja spoznanje, da je ta junak vedno z nami. Je v nas. Saj smo mi ta naš junak. Seveda to ni tako lepo in preprosto, kot se lahko sliši ali bere, ampak je potrebnega mnogo več, kot sta zgolj želja in čakanje, da bo do tega prišlo.
Izgorelost v tem času ni kar izginila
V tem obdobju imamo pogosto občutek, kot bi se vse ustavilo. Ravno s spremembo razmer in bolj umirjenim tempom življenja, pa je šel morebiti malce v ozadje aspekt, ki tačas vsekakor ni izginil. V mislih imam izgorelost. Prepričana sem, da le ta v tem času ni kar izzvenela. Negotovost in občutek nemoči pripomoreta k nastanku zmedenosti in izgubi orientacije. Kot bi hodili v krogu po hipodromu, kjer smo tačas izgubili občutek začetka in tudi konca. Posledica česar je najverjetneje tudi velika utrujenost.
Besede in drža sta zelo pomembni
Ne glede na to, da se v vsakemu izmed nas skriva junak, h kateremu se lahko vedno znova obrnemo po moč in pomoč, smo kot družba vpeti v celoto in tako v sistem, ki ima svoje zakonitosti. In če kot posamezniki lahko poskrbimo vsak zase, smo kot družba vpeti v mehanizme, ki v dobršni meri krojijo naša življenja. Delovanje tovrstnih sistemov pa je odvisno od ljudi, ki imajo moč odločanja na širši ravni. Vsekakor ni enostavno najt besede, ki ne bi potencirale, kakor tudi ne minimizirale nastale razmere, ampak bi v ljudeh zbudile pomirjenost in zaupanje.
Povratek nazaj v življenje
Začetka smo lahko o pojavu in dogajanju okoli koronavirusa marsikaj slišali, videli in prebrali v tujih medijih. Nato se je zgodil nam. Od takrat je že minilo nekaj časa, nekako smo se prilagodili novim razmeram in si uredili življenje skladno s tem, kar smo o sebi tačas tudi ugotovili. Nismo več na začetku, nismo pa tudi ne še na koncu, smo pa na točki, ki obeta povratek v drugačno življenje, kot ga živimo sedaj.
In če sva najin pogovor začeli z znanstveno fantastičnimi filmi, kjer nam režiser pokaže svoje videnje razpleta, nas le ta pusti na točki, kjer je nevarnost sicer mimo, vendar ostane življenje po tem dogodku uganka.
Kakšno ste se odločili, da bo vaše življenje po tej preizkušnji?