Njegova zgodba
Aleš (35) je bil dolga leta vodja sektorja v velikem slovenskem podjetju. Ko ni pričakal želenega napredovanja, je razočaran sprejel delovno mesto generalnega direktorja v manjšem družinskem podjetju. To novo podjetje je razvilo in proizvajalo inovativne in kakovostne izdelke, a se je v tistem obdobju utapljalo v težavah ter je nujno potrebovalo dodatno korporativno znanje in veščine.
Čeprav je takoj pograbil priložnost, da se uveljavi in reši majhno, a perspektivno družinsko podjetje, se je tam soočil s številnimi izzivi in zapletenimi situacijami, med katerimi so bili tudi neprenehni konflikti znotraj družine in prepletanje najrazličnejših interesov več lastnikov podjetja. Čutil je, da mora zdržati in ne sme kar oditi, a obenem vedel, da uspeti v tem delu prav tako ne more.Ujet v psihološkem »živem pesku« je vztrajal, delal dneve in noči, vikende in praznike in to se je vleklo nekaj mesecev. Njegova žena je nekajkrat protestirala, vendar brez vsakršnega uspeha. Aleš je bil po 6ih mesecih takega tempa hospitaliziran zaradi izčrpanosti. A njegove sposobnosti niti približno niso vprašljive. Danes je uspešen podjetnik, ki zna zelo dobro krmariti med službenimi obveznostmi, družino, študijem, počitkom in zabavo.
Še njena zgodba
Tamara (29), mlada pravnica s pravkar opravljenim pravosodnim izpitom. Že za časa študija je občasno delala v ugledni odvetniški pisarni, kjer je nato dobila tudi redno zaposlitev. Z redno zaposlitvijo pa tudi primer 1, 2 in 3, kar je predstavljalo gore dokumentacije, ki jo je potrebno preučiti. In seveda terminske roke, ki jih je potrebno spoštovati, sestanki s strankami in obravnave, na katerih je potrebno uveljaviti interese zastopanih strank, sodelovati na kolegijih in v drugih projektih družbe, potem še primer 4 in nadomeščanje kolegice iz oddelka za družinsko pravo. Kmalu še primer 5, kjer bo starejšemu kolegu bolj v pomoč. Tamara, zelo »delovna po naravi«, v prepričanju, da je samo odlično opravljeno delo tudi zares opravljeno delo in željna pohval, sprejemanja in nekje daleč v ozadju tudi slave, je delala vsak dan pozno v noč, seveda tudi sobote in nedelje.
Zelo težko si je vzela prosti čas, dopusta skoraj ne, verjela je, da se bo »tole enkrat malo umirilo«. Umirjalo se ni mesece in mesece, ona je vse bolj spreminjala svoje obnašanje do fanta in družine. Postajala je odrezava, nesramna, arogantna, cinična, izčrpana in osamljena, vpila je, da je nihče ne razume, »da ona MORA opraviti vse to delo«. In da naj jo pustijo vsaj pri miru, če ji že pomagati ne morejo.
S fantom sta malo pred tem kupila novo stanovanje, finančne obveznosti so se nagrmadile, prepričana je bila, da ji samo to delo in le delo v tej družbi »lahko reši življenje«. V službi je postajala bolj in bolj zaprta vase, odsotna in zaskrbljena. S sodelavci skoraj ni več komunicirala, delo je postopno ostajalo nezaključeno, napake so se vrstile. Do dne, ko je samo še obsedela v pisarni in molče gledala v neprižgan monitor. Sodelavci so poklicali fanta, ki jo je odpeljal k zdravniku.
Tamara danes, po nekajletnem okrevanju, vodi svoje majhno podjetje, ki se ukvarja z izobraževanjem. Prav uživa v tem. Opustila je prisili Delaj! in Bodi popolna! Tuje pohvale in sprejemanje (vredna sem samo, če me imajo radi in vredna sem toliko, kot mi drugi to potrdijo) ji danes niti približno niso tako pomembne, kot nekoč. O slavi ne sanja več, ne trudi se ustreči drugim, s tedanjim fantom sedaj možem, sta ustvarila družino in tudi v tem uživa. Zadovoljna je in dobro ji gre.
Kaj je skupnega v teh dveh (in številnih drugih) primerih izgorelosti?
Izgorelost je posledica odnosov. Razvije se kot posledica odnosa do sebe, do drugih, do zaposlovalca, družine, družbe … Izgorevanje ni samo bolezen managementa, čeprav je prav v populaciji srednjega managementa najpogostejše, zlasti pri tistih vodjih sektorjev in direktorjih, ki se trudijo za vsako ceno ustreči svojim nadrejenim in doseči zastavljene cilje, ki so praviloma 10 % rast v vsakem kvartalu, obenem pa bi radi bili »dobri vodje« svojim podrejenim in se trudijo ustreči tudi njim.
Če se na to naloži še obremenjenost s krediti in skrb za otroke in družino, morda celo bolne ali ostarele starše, je izgorelost praktično neizbežna. Najbolj rizična skupina je tako imenovana »sendvič populacija«, ki je med tnalom in nakovalom. To so ponavadi zelo odgovorni ljudje, ki so enako odgovorni do sveta in do svojega tima, so kreativni, znajo poiskati rešitve in jih tudi izpeljejo. Praviloma so do sebe precej strogi, do drugih pa bolj popustljivi. Nikoli ne počivajo na žuljih drugih, prevzamejo iniciativo in »zagrabijo bika za roge«, stvari izpeljejo do konca. Ta struktura osebnosti po navadi izgori do bolniške in dolgotrajnega okrevanja. Vendar pa izgorelost niti slučajno ni omejena samo na poslovni svet, izgorevanje je posledica odnosov in se lahko razvije pri ljudeh v vseh poklicih.
V prvi vrsti je izgorelost posledica odnosa do sebe, ki je tako slab in škodljiv, da pogosto pripelje do popolnega psihofizičnega zloma. Izgorelost je telesna bolezen, ki ima svoje izvore v psihi posameznika. Telesna zato, ker se človek fizično izčrpa do te mere, da je popolnoma nezmožen nadaljevati s kakršnimkoli delom. Telesno okrevanje lahko traja med tremi meseci in nekaj leti, vendar, če v tem času ne spremenimo tudi globljega odnosa do sebe, drugih in sveta, je ponovitev zloma v še težji obliki zelo verjetna.
Ko rečemo sprememba globljega odnosa, mislimo na opustitev svojega skripta, kot mu v transakcijski analizi rečemo in pomeni nezavedni življenjski načrt, ki temelji na zapovedih in prepovedih, ki smo jih ponotranjili v otroštvu in na osnovi katerih se silimo v depresivno mazohistično obnašanje (izgorevanje), ki je za nas skrajno škodljivo.
V kolikor nam zdravnik predpiše zdravila jih je potrebno jemati, vendar najboljše rezultate daje kombinacija medikamentne terapije in psihoterapije. Psihoterapija je pomoč s pogovorom pri okrevanju in preprečevanje ponovitve, opustitev najglobljih zgodnjih odločitev, da smo vredni samo če veliko in trdo delamo in pri tem ne delamo nobenih napak ter ob vsem tem tudi ustrežemo vsem drugim ljudem pri njihovih potrebah in željah. Našteto seveda predpostavlja, da sebe in svoje osnovne potrebe, pa tudi potrebe kot so počitek in zabava, želje in veselja zanemarimo kot nepomembne.
Kako ven iz brezna izgorelosti?
Pomoč zdravnika in psihoterapevta na prvem mestu. Tukaj zraven je pomembno omeniti še »Plan B«, ki močno pomaga k temu, da ne zapademo v brezno izgorelosti. V življenju se nam zalomi in to kar nekajkrat, ker je to življenje. Plan B pomeni, da premislim in najdem konstruktivne odgovore na vprašanje »kaj bom, če se tole ne izide?«, pri tem realistično upoštevajoč vse svoje moči, sposobnosti (našteli v prejšnjem odstavku) in značilnosti. Rekli smo, da običajno izgorevajo sposobni, učinkoviti, kreativni, delovni in odgovorni ljudje. Torej to so vaše lastnosti, če ste izgoreli. Pogosto je najbolj koristno zamenjati delovno okolje in v novem postaviti stvari na nov način.
Napake so sestavni del dela, vendar to so zgolj napake, niso katastrofa in izjemno redko so življenjsko pomembne. Kot pravi Robbie Williams: »Napaka nisem jaz, jaz sem človek z mnogimi dobrimi lastnostmi, ki včasih, tako kot vsi ljudje naredi napako. Če jo lahko popravim, super, če ne pač sprejmem, se nekaj naučim in grem naprej.«
Če se nam v eni službi ne izide, gremo drugam, poiščemo tisto, kar nam je bližje in delamo z večjim veseljem, pa čeprav ni v »naši primarni stroki«. Izgorevanje se skoraj nikoli ne zgodi pri delu, ki ga resnično radi delamo. Znanka, doktorica kemijskih znanosti, ki je bila dolga leta zaposlena v velikem podjetju na pomembnem delovnem mestu, je po podobni izkušnji v obdobju okrevanja najprej zamenjala službo, potem postopno odkrila svojo strast do ustvarjanja in peke slaščic. Sedaj ima majhno domačo proizvodnjo izjemnih, neprekosljivih slaščic, tort, piškotov, peciva, najraznovrstnejših sladic, ki jih ustvarja in z njimi razveseli svoje stranke, pošteno zaračuna in pri tem ne pregoreva temveč uživa v delu.
Torej izhod je, poiščemo pa ga lahko skupaj.
Mirjana Frankovič
svetovalka Transakcijsko analitične psihoterapije, specializantka TA psihoterapije, doktorandka SFU Dunaj
Kontakt: www.mirjana.si | 040 520 257 | [email protected]
Področje delovanja: Individualna in skupinska psihoterapija, razpoloženjske motnje, stresne motnje, prilagoditvene motnje, motnje prehranjevanja, trening asertivnosti.
Specialistka: Anksioznost, fobije, prilagoditev življenjskim situacijam in stresu, izgorelost, travma (post travmatska stresna motnja), regulacija telesne teže, samo sprejemanje.
