Eva Kovač je univ. dipl. psih., je performance psihologinja, ki deluje na področju razvoja talentov, organizacijski psihologiji in na področju psihologije športa.
V akciji Ustavi se! svetuje o odnosih, komunikaciji in razvoj talentov (potencialov) v organizacijah. Odgovarja na vprašanja, kako stres kot posledica slabih odnosov na delu, slabe komunikacije, ne tovarištvo vplivajo tudi na počutje in odnose doma.
Razmejiti službo in privatno življenje?
Danes službo in zasebno življenje težko razmejujemo. Raje kot o uravnoteženju službenega in zasebnega življenja, govorim o uravnoteženosti življenja na splošno. Strogo ločnico je danes vedno težje potegniti, saj nas sodoben življenjski slog, način dela, konkurenčnost trga, zahteve delovnega mesta, odnosi vodijo v to, da se naše vloge in obveznosti med seboj močno prepletajo.
Nerealna pričakovanja in cilji so lahko tudi nevarni, zato je bolje če namesto stroge ločnice, svoje življenje in obveznosti in želje uravnotežimo. Pri tem si je dobro postaviti meje in cilje, predvsem da bodo v skladu z lastnimi vrednotami in željami. Dobro je, da smo zadovoljni in uspešni na več področjih v življenju, ne zgolj karierno ali družinsko.
Kako ne nositi dela domov?
Fino je, da ko zapustimo delovno mesto, naredimo pregled, kaj smo naredili in kaj nas čaka jutri, katere naloge je potrebno narediti v določenem roku… Razumeti moramo, da je delo proces, ki se nikoli ne konča. Pri tem je potrebno imeti jasna pričakovanja in ne preveč prefekcionistična, saj verjeno vse dela ne bomo nikoli do konca opravili.
Če je kdaj potrebno delo tudi nesiti domov, s tem ni nič narobe. Ključno je, da to ne postane stalna praksa ali da naše življenje ni zgolj in samo delo in delo.
Če nas obremenjuje kaj vse je potrebno narediti v službi, si naredimo to-do listo in naslednji dan od tam nadaljujejo. Seveda je prav, da smo tako odgovorni na delu, da svoje obveznosti v doglednem roku tudi izpolnimo. Če je teh preveč, je potrebno pregledati, kako upravljamo s časom ali lahko kakšno stvar manj naredimo, delegiramo ali spustimo delo iz svojih rok ali preprosto delamo tudi stvari, ki so nepotrebne in nepomembne.
Veliko stresa povezanega z delovnimi obremenitvami izhaja tudi iz slabega upravljanja s časom. Ne smemo pa pozabiti, da imamo tudi doma svoje »delo« in obveznosti, kot so druženje, spanje, telesna rekreacija, uživanje v prostočasnih aktivnostih… Vse to je potrebno za uravnoteženo življenje.
Kako preseči nesoglasja na delovnem mestu?
Nesoglasja in konflikti na delu so sestavni del vsakega kolektiva, vsakega odnosa. Gre za nasprotje dejavnikov, soočenje z neusklajenostjo, navzkrižje interesov med lastnimi motivi, posamezniki, skupino ali organizacijo, ker frustrirajoče vpliva na posameznika.
Konflikt običajno zaznavamo z negativno konotacijo, a imamo navadno problem zato, ker ne znamo konfliktov reševati. Ključno vprašanje je torej, kako te konflikte in nesoglasja rešujemo. Ko se znajdemo v konfliktni situaciji, se je potrebno odločiti o izbiri ustrezne strategije reševanja le-tega. Pri tem je pomembno, kaj želimo doseči in v kolikšni meri. Ali želimo doseči zastavljene cilje ali ohraniti določeno raven medsebojnih odnosov.
Nekatera podjetja celo spodbujajo konflikte v delovnem procesu oz. v fazi reševanja ali generiranja novih idej, saj vsak konflikt pomeni tudi različna stališča in pogled na obravnavano tematiko.
Pri tem pa je seveda nujno znati konflikte reševati. Pri tem ne mislim, da podjetja spodbujajo medosebne konflikte ampak bolj idejne konflikte. V kolikor to občasno spodbujamo, moramo biti prepričani da naši zaposleni znajo konflikte in soglasja reševati.
Reševanje konfliktov in nesoglasij je veščina, ki so jo lahko naučimo. Poznamo več načinom reševanja konfliktov, nekateri so boljši, drugi slabši. Najbolj učinkovito je če uspemo doseči cilj in pri tem tudi ohraniti dobre medosebne odnose. Na konflikte je potrebno gledati kot na rešljive težave, zato si prizadevamo skupaj z nasprotno stranjo poiskati rešitve, ki bi nas privedle do skupnih ciljev in izboljšale odnose. Pri tem pa se morata obe strani zavedati, da sta v konfliktu. Pomembno je obojestransko spoštovanje in strpnost, pri tem pa je ključno, da nesoglasje rešujemo na razumski in ne čustveni ravni.
Za vsako uspešno reševanje konfliktov je potreba učinkovita in kvalitetna komunikacija. Na koncu je potrebno sprejeti takšno odločitev, ki zadovoljni obe strani in razrešuje čustvene, osebne napetosti. Kot preventiva pri preprečevanju nesoglasij in konflikt na delu je potrebno izobraziti zaposlene o učinkoviti komunikaciji in oblikovati kulturo strpnosti, solidarnosti, prijaznosti in tovarištva in ne gojiti zgolj tekmovalnosti.
Koliko zasebnosti deliti med poslovnimi kolegi?
Popolnoma odvisno od posameznika. Nekateri na delovnem mestu najdejo prave prijatelje, tudi zaupnike. Raziskave kažejo, da je večina socialnih interakcij, ki jih imamo ljudje v odraslosti, izvirajo iz delovnega okolja. Tudi to, da ljudje postajajo vedno bolj osamljeni je posledica vedno slabših in manj medosebnih odnosov.
Ni napačnega ali pravilnega odgovora koliko zasebnosti naj posameznik deli s sodelavci. Odvisno od posameznika, tudi sodelavcev, koliko jim je to zanimivo, nivoja prijateljstva…. Nekateri kolektivi so izredno povezani tudi na medosebni, zasebni ravni, spet drugi manj. V bolj površinskih odnosih na delu je verjetno manj smotrno veliko in na široko razglabljati o zasebnih stvareh. Pri tem je seveda pomembno, da ostanemo profesionalni, saj morda vedno in z vsemi deliti svoje osebne in zasebne stvari ni modro, morda tudi zanimanje za to na drugi strani ni ali je celo za koga lahko obremenjujoče. Če pa imamo prijatelje na delu in bolj tesne odnose pa seveda ni nič narobe, če smo z njimi pripravljeni deliti tudi svoje zasebno življenje.
Kako se izviti neprijetnemu vprašanju?
Preprosto na vprašanje ne odgovorimo. Asertivno povemo, da o tem ne bi želeli govoriti, se nam ne zdi primerno, povemo, da nam je neprijetno o tem govoriti ali se preprosto nasmejimo.
Kako vemo, da smo nekoga spravili v nelagoden položaj s svojimi vprašanji?
To lahko hitro prepoznamo tudi po mimiki, neverbalni komunikaciji. Če se posameznik začne izmikati vprašanju, odmika pogled, spreminja temo, morda zardi, se spravi v bolj zaprto držo, se mu spremeni glas, vse to lahko nakazuje, da nekomu ni lagodno. Z malo emocionalne inteligentnosti bomo prepoznali neprijetna čustva pri sogovorniku. Zato pa je pomembno, da med pogovorom nismo osredotočeni nase, ampak tudi na odzive, verbalne in neverbalne, našega sogovornika.
Se opravičiti ali poskusiti popraviti z dejanji?
Oboje. Najprej seveda verbalno opravičilo in nato to opravičilo podkrepiti z vedenjem in dejanji. Le tako bo naše opravičilo doseglo svoj namen. Samo besede niso dovolj, seveda pa tudi dejanja brez besed lahko razumljena napak. Tudi če sami mislimo, da drugi vedo, kaj smo s tem mislili (da je bilo to opravičilo), je potrebno poudariti, da branje misli ne obstaja in da drugi ne morejo vedeti kaj smo mislili.
Vi raje govorite ali poslušate?
Raje govorim, a sem se tekom študija in dela naučila tudi izjemno dobro poslušati. Svoje stranke in ljudi s katerimi delam, jih srečujem po svetu, izredno rada poslušam, njihove zgodbe, doživljanja, čustva, svetovne nazore in poglede na svet.
Še bolj zanimivo je, poleg poslušanja, opazovati tudi njihova vedenja in razumeti, kaj je vzrok določenega vedenja. Poleg govorjenja in poslušanja, tudi zelo rada sprašujem. Ne vem, morda tudi vpliv samega poklica. V psihologiji, preden podamo mnenje ali zaključek, se vprašamo ali mislimo ali smo vprašali in dobili odgovor.
Imate nasvet, kako lažje spregovoriti o osebnih težavah, če nam je težko začeti?
Začeti o osebnih težavah je pogosto težko. Še posebej zato, ker si je te težave težko priznati. Najlažje bomo o njih spregovorili, če si najdemo nekoga, ki mu zaupamo. To je lahko prijatelj, družinski član, sodelavec ali strokovnjak. Ključno je, da nam ne sme biti nareodno ali sramotno govoriti o težavah. So popolnoma normalne, vsak se z njimi sooča. Eni bolje drugi slabe.
Zato je učinkovito, če se o njih pogovorimo z nekom. Nikoli ne vemo kakšna nova obzorja, ki jih skozi očala težave nismo videli, lahko odpre sogovornik. Dovolj pa je tudi, da smo slišani in da s tem, ko govorimo o težavi tudi sprostimo del napetosti, ki jih problemi povzročajo. In zopet je komunikacija ključ – povej in poslušaj.
Več o Evi Kovač
Eva Kovač, uni. dipl. psih organizacijska psihologinja
www.24alife.com
eva.kovac@matejtusak.si
Eva Kovač trenutno služi kot podpredsednica 24alife in vodi strokovnjake vseh izpostav 24alife po svetu. Odgovorna je za vpeljevanje programov dobrega počutja in skrbi za zaposlene v podjetja. Predvsem na poročjih upravljanja s stresom, psihosocialnimi faktorji tvegajn, komunikacije, reševanja konfliktov, razvijanja talentov in psihične odpornost.
Tesno sodeluje tako z vodstvom podjetja, kadrovsko službo in ne nazadnje tudi z zaposlenimi.
Eva Kovač ima zaključeno izobrazbo iz vedenjsko kognitivne psihoterapije pri Društvu za kognitivno vedenjsko psihoterapijo Slovenije, hipnoterapijo pri Društvu za medicinsko hipnozo Slovenije ter je doktorska kandidatka na oddelku za psihologijo, Univerze Ljubljani. Ima bogate izkušnje z delom v svetovnih podjetjih, kot so Tata Group, Mayo Clinic, Sanpower, NIS Gazprom, Dubai Silicon Oasis, Lek, Nomago in mnoge drugimi.
Sodeluje tudi z različnimi slovenskimi in evropskimi športniki v procesu psihične priprave na tekmovanja. Bila je tudi zaposlena na Fakulteti za šport, kjer je sodelovala na projektu Biopsihosocialni faktorji rehabilitacije športnika po poškodbi. Je tudi recenzentka znanstvene revije Journal of Human Kinetics in predavateljica za psihologijo športa pri Olimpijskem komiteju Slovenije.