Thomas Harris je v svoji knjigi »Jaz sem Ok, ti si OK« opisal koncepte življenjskih pozicij ljudi. O teh življenjskih pozicijah je sicer pisal že Eric Berne in se tudi danes, po več kot 50ih letih pri delu z ljudmi še vedno orientiramo po koordinatnem sistemu OK-ejnesa kot so ga zastavili takratni veliki mojstri in raziskovalci človeških globin.
Jaz sem OK, ti si OK
Človek, ki je v tem življenjskem odnosu do sebe in do drugih, ima glede svojih potreb in potreb drugih, mišljenje, da so v redu. Se sprejema in spoštuje, sprejema in spoštuje druge ljudi, usmerjenje v rast in razvoj. Ljudje s to usmeritvijo so sposobni iskrenosti, razumevanja, bližine, sožitja in ljubezni. Seveda ta pozicija sama po sebi še ne pomeni, da so takšni ljudje brez težav ali pa, da jim bile hude življenjske preizkušnje prihranjene. Vedenje in občutki teh ljudi so stvar spoštovanja, usklajenosti, avtentičnosti in spontanosti, pri tem pa izhajajo iz predpostavke, da se je iz vsake življenjske situacije možno kaj naučiti. Življenjske preizkušnje jemljejo kot izzive, kot nekaj kar se realno dogaja in kot nekaj, kar ima neko smiselnost.
Jaz sem OK – ti nisi OK
Za te osebe je značilno, da kadar niso zadovoljene neke njihove potrebe, smatrajo, da so za to krivi drugi. In ker so drugi krivi, drugi niso OK. Pogosti čustvi v tej poziciji sta jeza in bes, dopolnjuje pa ju še maščevalnost. Aroganca, posmehovanje in podcenjevanje drugih ter precenjevanje sebe, so še dodatni znaki, da je ta oseba na tej poziciji. Ta življenjska pozicija je usmerjena v revolucionarno delovanje, kjer se poskuša druge spravljati v red ali z njimi manipulirati z obujanjem občutkov krivde, ustrahovanjem, psihičnimi pritiski in grožnjami.
Jaz nisem OK – ti si OK
Te osebe pomanjšujejo svojo in poveličujejo vrednost drugih oseb. Zanje so značilni občutki manjvrednosti, krivde, podcenjevanje lastnih sposobnosti, samoobtoževanje, depresivnost, fobije… Ljudje na tej poziciji se kaj hitro znajdejo v vlogah žrtve, pri tem pa je za njihovo vedenje značilno tudi samopoškodovanje ali pa v obdobju večjih kriz samomorilna naravnanost. Na splošno ta pozicija zaradi podrejanja in prilagajanja potrebam drugih povzroča depresivna stanja. Vendar je prav ta pozicija, ki izhaja iz zgodnjega otroštva tudi najpogostejša med ljudmi v družbi.
Jaz nisem OK – ti nisi OK
Ta življenjska usmeritev je za medčloveške odnose najbolj neugodna. Osebe s to življenjsko pozicijo so negativno nastrojene do sebe in do drugih. Zaničujejo lastno vrednost, kot tudi vrednost drugih. Vedenje teh oseb je destruktivno zanje same, kot tudi za ljudi okoli njih. Pogosta čustva in vedenjski vzorci teh oseb so: žalost, občutek samote, pretirana samokritičnost, jeza, pretirana kritičnost do drugih, zavist…
- Se kdaj počutite odgovorne za zadovoljstvo vseh drugih bolj kot pa sebe?
- Verjamete, da so pričakovanja drugih, njihove potrebe in želje bolj pomembne kot vaše?
- Verjamete, da je ljubezen nekaj kar si morate zaslužiti?
- Verjamete, da karkoli naredite za nekoga, to nikoli ne bo dobolj dobro?
- Verjamete, da morate druge ljudi zaščititi, tudi pred vedenjem, da so vas prizadeli?
- Se počutite krive ali mislite zase, da se slab človek, v kolikor ne izpolnite želje drugih ljudi? Rečete Da, tudi, ko želite reči NE?
- Prikrivate svoja dejanska čustva ali podrobnosti iz vašega življenja, ker menite, da bi drugi lahko te podrobnosti uporabili proti vam?
- Ali neprenehno lovite odobravanje drugih ljudi? Vam potrditve drugih veliko pomenijo?
- Se počutite majhne, neprimerne, krive, prestrašene, nekompletne ali neodrasle ne glede na to kaj vse ste dosegli?
- Se sprašujete, ali je kaj narobe z vami, da ne uspete najti in ohraniti kvaliteten partnerski odnos?
- Se bojite imeti otroke, »da ne bi bilo tako zmešani kot vi«?
V kolikor ste na tri vprašanja odgovorili pritrdilno, vas lahko z veliko verjetnostjo obvestim, da ste v otroštvu sprejeli pozicijo »jaz nisem ok, drugi so OK«, kar velja za veliko večino ljudi v našem prostoru in času.
Zakaj pa je temu tako in kako smo prišli do tega, da smo sprejeli in živimo to za nas zelo neugodno pozicijo?
Zakaj nam je tako težko postaviti se zase, zakaj nam je težko prepoznati svoje želje in uveljaviti svojo voljo, zakaj smo na voljo drugim, ko kaj želijo od nas, kako to, da svoje potrebe in želje puščamo za »nekoč, ko bom lahko«, zakaj sebe postavljamo na zadnje mesto, zakaj nam je težko poiskati novo zaposlitev, dokončati šolanje ali pa se vpisati na fakulteto, šport, slikarski krožek?
Odgovor na to vprašanje leži v zgodnjih sporočilih (t.i. programiranju), ki smo jih prejeli od naših staršev, skrbnikov ali drugih pomembnih odraslih v najzgodnejšem otroštvu. Ta sporočila so v naša bitja kot tisočera semena regratovega cvetka vsadila zmotna prepričanja o lastnih vrednosti, sposobnostih in odnosih z njimi. V kvalitetnem in zanesljivem starš-otrok odnosu so ta sporočila polna ljubezni, sprejemanja, nege, ljubkovanja, vzpodbude, pozitivne kritike s čimer otroku omogočimo, da zgradi zdravo samozaupanje in razvije dobro in pozitivno samopodobo v smeri polne samostojnosti.
Vendar se to žal ni zgodilo. Skrbniki so bili v zgodnjem otroštvu bolj osredotočeni na svoje potrebe, kot na potrebe otroka in pogosto povsem preplavljeni z občutki lastne nemoči ali stiske. Pogosto tudi vidimo, ko starši svoje odgovornosti in z racionalizacijo svoje ranljivo vedenje prevalijo na otroka. In še pogosteje vidimo, da otrok to odgovornost sprejme kot del lastne krivde. Sporočila, realistična bodisi nerealistična, v otroštvu ne moremo ovrednotiti. Kr prihajajo od nam pomembnih odraslih ljudi, lahko verbalno (če te vsaj ne bi bilo, ti si tak in tak, ti tega ne znaš, ne zmoreš, to ni zate, tiho bodi, izgini, daj mi mir …), ali kot govorica telesa (prezirljiv nasmeh, ignoriranje, udarec, smeh ob pritoževanju otroka …), jih vzamemo za neizpodbitno resnico in zapišemo v svoje bistvo. In iz programiranja »ti si takšna in takšna« nastane »jaz sem takšna in takšna …«.
Npr. če mamica vidi svojega dojenčka, ko poskuša hoditi, iztegne svoje roke proti njemu in mu z nasmehom in nežnim glasom reče: »Ja bravo, poglej se, super si, pa ti hodiš, čudovita si, bravo«, lahko otrok sklene, (1) da ga ima mama rada, (2) da je pomemben, (3) da lahko poskusi nove stvari in (4) da je on OK. V kolikor pa s mama ne zmeni zanj, je groba do njega, ga kritizira ali ga ne potolaži po tem, ko pade, ker se komaj uči hoditi bodo dojenčkovi sklepi ravno nasprotni. Ker v otroštvu »dihamo« sporočila pomembnih odraslih, la ta močno oblikujejo naše mnenje sebe in o drugih, ter skladno s temi zgodnjimi odločitvami živimo tudi v odrasli dobi. To postane naša realnost.
V psihoterapevtskem procesu se pogosto ukvarjamo z raziskovanjem teh sporočil in zgodnjih odločitev, ki jih je otrok sprejel in sedaj odrasli živi ter njihovem ponovnem ovrednotenju. Sigmund Freud je dejal, da je »otrok oče človeka«, pri tem je mislil ravno tole, kar smo opisali v zgornjem sestavku. Ali je otrok dejansko odgovoren za srečo in počutje svojih staršev? Ne. Vsak človek lahko misli (če ni kakih poškodb ali bolezni) in vsak lahko premisli in sklene novo odločitev ter zaživi boljše življenje.
Zakaj pa nas je tako strah sprememb?
Strah pred novim in neznanim, strah pred spremembami pogosto srečam v svoji praksi. Ljudje smo bitja navad in ustaljenih vzorcev, saj se v znanem in predvidljivem počutimo domače in varno. Vendar pa nemalokrat vztrajamo pri ustaljenih vzorcih, četudi so v našo škodo in v vztrajanju v vsem starem pravzaprav trpimo. Pri tem se ljudje nezavedno držijo zelo nekoristnega in zmotnega načela, da je »slabo«, ki ga poznamo, vseeno bolje kot »slabo«, ki ga ne poznamo, v prepričanju da bodo vse spremembe, ki se dogajajo ali se bodo zgodilo nujno prinesle poslabšanje naše situacije. Ali pa da se tako ali tako nič ne da spremeniti, ker »smo mi taki in taki in to je tako«. Kar ne drži. Vsak človek se lahko spremeni in zaživi boljše življenje.
Neznanje, neinformiranost in morda tudi neizkušenost so v veliki meri osnova tega strahu. Pogosto nam spremembe, nove situacije, novi izzivi in novi ljudje prinesejo najboljše možne rešitve in preskoke na višje ravni.
Zato ocenjujem, da je rešitev v smeri Jaz sem ok, ti si Ok. To pomeni, da človek spoštuje sebe tako, kot spoštuje tudi druge. In druge nič manj ali več kot sebe. Do sebe ima skrben in spoštljiv odnos.
Kar iščemo vsi ljudje skozi celo življenje in to je tudi način, kako terapevt pomaga klientu najti način, kako v sebi razviti ta občutek, četudi ga je otroštvo prikrajšalo za zdrav razvoj in mu vzelo stav “jaz sem ok”.
Mirjana Frankovič
svetovalka Transakcijsko analitične psihoterapije, specializantka TA psihoterapije, doktorandka SFU Dunaj
Kontakt: www.mirjana.si | 040 520 257 | [email protected]
Področje delovanja: Individualna in skupinska psihoterapija, razpoloženjske motnje, stresne motnje, prilagoditvene motnje, motnje prehranjevanja, trening asertivnosti.
Specialistka: Anksioznost, fobije, prilagoditev življenjskim situacijam in stresu, izgorelost, travma (post travmatska stresna motnja), regulacija telesne teže, samo sprejemanje.