Zgodba: Ramiz Velagić za Natečaj: #ustavise in napiši
Pri prejšnjem delodajalcu sem bil zaposlen trideset let. Prvih slabih deset let je pri tem delodajalcu bilo prijetno delati. Osebni dohodek je bil zelo visok, dobivali smo regres, dva do trikrat letno tudi dodatek osebnega dohodka.
V času samo osvoboditve in samostojnosti države, so vodilni delavci začeli prodajati stroje, zmanjševati kvaliteto izdelkov, zmanjševati proizvodnjo, s tem pa tudi osebne dohodke. Kupovali so od zaposlenih delnice, katere so zaradi nizkih dohodkov mnogi prodali pod ceno. Kasneje so jih prodali po trikrat do petkrat večji vrednosti, kot so jih kupili. Nato so začeli ustrahovati s pritiski zaposlene že za majhne napake. Eden od delavcev, ki je hotel odnesti domov izdelke v vrednosti enega evra, je bil kaznovan z odvzemom petdesetih nadur dela. Mnogi zaposleni so zaradi takšnega ravnanja vodilnih delavcev poiskali začasno rešitev z odhodom v bolniško. Nekateri so bili prisiljeni dati odpoved delovnega razmerja. Posledica tega je bila zmanjšanje delovne sile in več dela za tiste, ki so ostali. Vodilni delavci so zaposlene prisiljevali v vse več nadurno delo, ki ni bilo plačano, z izgovorom, da se lahko izkoristi kot plačan prost dan.
Težko je dobiti dopust, ki ti je pripadal in kako bi lahko izkoristil nadure kot plačan prost dan, sem vprašal disciplinsko komisijo, ko sem se uprl tej odločitvi vodilnih delavcev in kljub disciplinskim grožnjam, da bom zaradi takšnega ravnanja dobil odpoved delovnega razmerja sem vztrajal pri svoji odločitvi.
Ker so se vodilni delavci zavedali in ker sem se zavedal, da mi ne morejo nič storiti, so mi poskušali prepovedati opravljati delo, ki sem ga opravljal po pogodbi in me prisiliti na težja fizična dela s ciljem, da bi sam dal odpoved delovnega razmerja in bi se me tako rešili. Ko so mi ustno poskušali s prepovedjo opravljati delo, ki sem ga opravljal sem se temu uprl in vodilne delavce sem pisno obvestil, da vztrajam pri svoji odločitvi in da bom v primeru fizične in pisne prepovedi stavkal, dokler ne bom lahko opravljal dela po pogodbi med menoj in delodajalcem.
Kljub temu so mi fizično in pisno prepovedali opravljati delo, ki sem ga opravljal. Odločil sem za stavko. Med delovnim časom sem sedel v jedilnici za malico. Dve uri pred koncem dela, mi je eden od zaposlenih prinesel pisno obvestilo, da naj se vrnem na svoje delo, ki ga opravljam in da se naslednji dan oglasim v pisarni. Razgovor in pogajanja so trajala dve uri v mojo korist. Ker so vodilni delavci prišli do spoznanja, da mi ne morejo nezakonito nič, so začeli prepovedovati z grožnjo ostalim zaposlenim kontakte z menoj in me tako izolirali, kod da ne obstajam in sem le delovni pripomoček v proizvodnji. Nekateri posamezniki, ki so poskušali kontaktirati in iti po moji poti, so bili zelo hitro utišani od strani vodilnih delavcev in od pritiskov ostalih zaposlenih.
Delodajalec je zaradi slabega dela in slabe kvalitete proizvodov padal v vse večje finančne težave. Regresa ni več bilo, če je že bil, je ta bil v bonih delodajalca. Te bone kljub zajamčenemu osebnemu dohodku sem vrnil delodajalcu in zahteval pisno denar, ki je uradno plačilno sredstvo ali pa bom podal tožbo na delovno sodišče. Ker si niso hoteli nakopati sodnih stroškov in zamudnih obresti, so mi regres izplačali v denarju. Ostali zaposleni so ga obdržali v bonih delodajalca. Zadnjih pet let pred stečajem so začeli počasi odpuščati zaposlene, kot tehnološki višek. Mene osebno so odpustili, pred dokončnim stečajem s tem, da so mi omogočili, da izkoristim dopust, ki mi je pripadal. Dobil sem tudi odpravnino in ostale neizplačane obveznosti. Po treh mescih na zavodu za zaposlovanje sem dobil zaposlitev pri drugem delodajalcu za nedoločen čas. Na žalost mnogi moji sodelavci niso dobili odpravnine in izplačanih obveznosti. Nekateri od njih so imeli več kot tisoč nadur in za to niso dobili niti evra.
Kako rešujem probleme?
- Ne priznavam nadrejenosti in podrejenosti, ker smo vsi ljudje enakovredni ne glede na nacijo, vero, barvo kože, ne glede na materialna sredstva. To povem tudi naglas.
- Mi je vse eno, kaj si drugi mislijo o meni, to najbolje vem sam.
- Enakovreden mi je vsak ne glede na to kakšno delo opravlja in kako izgleda.
- Kdo mi je pripravljen pomagati, sem tudi jaz pripravljen pomagati njemu.
- Na grožnjo drugega se odzovem s prijaznostjo in s svojo odločitvijo.
- Če me kdo kaj obtožuje, mu mirno poskušam razložiti nastalo situacijo. Če vidim, da v danem trenutku tega ne morem, mu naslednji dan dam pisno obrazložitev.
- Če kdo mi grozi ali pa se jezi name, molčim in mirno odidem od takšne osebe.
- Ne dovolim, da mi nekdo nekaj vsiljuje in tudi sam ne vsiljujem drugim svoje volje.
- Za vsako dejanje, ki ga pokušam narediti, najmanj trikrat temeljito premislim, da se prepričam, kaj se lahko v najslabšem primeru mi zgodi.
- Če sem nemočen poiščem pomoč znancev in ustanov, ki mi lahko pomagajo.
- Kljub največjim težavam in bolečinam verjamem, da vsega ni konec in da obstaja upanje za srečo in lepšo prihodnost.
- Verjamem, da se dobra dela vračajo s srečo in dobrim izhodom. Slaba dela do sedemkrat slabšim izhodom.