Kaj bi me v tem trenutku najbolj osrečilo?
Če bi bili bolj intelektualno obzirni. S tem mislim na spoštovanje tako svojega, a predvsem tujega dela. Če sem potreboval desetletje, da:
• mi je uspelo končno splezati z vrha gore neumnosti, ki sem jih nekoč trosil,
• sem si za to odpustil,
• se učim bolje, … potem lahko razumem koliko truda, dela, raziskovanja in ponižnosti je potrebno, da sploh dojameš razsežnosti svoje stroke in vse nianse znotraj nje.
Od kje nam torej predrznost in samozavest, da brez obzira stopamo na “tuja” področja tuje tako vehementno?
Dovolj je, da preberemo članek, dva ali tri, ki potrjujejo naše pristranskosti in že se počutimo dovolj kompetentno svoje misli ne le deliti, temveč druge z njimi prepričevati. To se mi ne zdi prav. Prav je, da imamo vprašanja. Normalno je, da nam neke stvari niso jasne. Pričakovano je tudi, da ne bomo objektivni in bomo oblikovali določena mnenja. A kljub temu menim, da je “fer” v komunikaciji o določeni temi z nekom, čigar poznavanje te teme presega naše omejene razsežnosti, nastopiti z radovednostjo – torej prej v obliki vprašanj, kot s stališča enakovredne podučenosti ali ocenjevanja.
Kako bom jaz nekoga osrečil?
Pomislil sem na več dejanj, ki pa jih ne morem izdati, saj bi s tem utegnil pokvariti presenečenja. 
Lahko pa vam zaupam, da sem se letos, v trenutni situaciji pa še posebej intenzivno trudil svoj karakter posodobiti z več razumevanja, pozornosti in mirnosti. Upam, da je to vsaj koristilo, če je osrečilo morda neprimeren izraz, v prvi vrsti moje najbližje in vse, ki mi zaupajo na področju prehrane ter vadbe.
Preberi tudi: Kako pomembna je hrana za to, da se vi osebno počutite dobro in da lahko rečete, da ste zadovoljni?