Pri izgorelosti včasih težko povemo, kaj je vzrok in kaj posledica. Kaj je nekaj povzročilo, kaj vodi k čemu in kako medsebojno vpliva. Posploševanje je pogosto napačno. Težko potegnemo vzročno-posledično povezavo med izgorelostjo in debelostjo, prav tako med preobremenjenostjo z delom in obveznostmi ter občutkom, da je vse zaman. Je to povzročitelj debelosti ali je obratno, da prevelika telesna teža vodi v izgorelost? Pred kratkim objavljena in zelo obsežna dolgoletna študija Univerze v Tel Avivu je dala naravnost presenetljive zaključke.
Kar zanesljivo vemo je, da je vse nekako povezano z vsem in povzroča eno drugo in drugo hrani tisto prvo ali tretje … ampak ali je temu res tako? Pa poglejmo po vrsti.
Izgorelost
Brez dvoma in znanstveno je dokazano, da sta stres in izgorelost povezana. Stres je sicer povsem normalen odziv organizma na spremembe v okolju. Ta odziv je tako fiziološki kot psihološki, načini spopadanja s stresom se razlikujejo pri ljudeh, saj eni ljudje s spremembami takšnimi in drugačnimi shajajo ali ne shajajo vsak na svoj način.
Izgorelost je nekaj drugega. Izgorelost obravnavamo kot kronično stanje, ki združuje psihofizično izčrpanost, depersonalizacijo = ciničen odnos do so-ljudi in zmanjšan občutek osebne vrednosti (samopodobe), s čustveno izčrpanostjo kot osrednjo komponento opisanega stanja.
Lahko rečemo, da gre »za krizo v posameznikovem odnosu do dela«, ki izhaja iz notranjih prisil in zunanjih vplivov ter kot posledica kronični izpostavljenosti neuresničljivemu delovnemu stresu. In pri tem ne mislimo samo na izgorevanje v izključno delovnih okoljih.
Obveznosti in odgovornosti ter zadolžitve, ki si jih posameznik naloži ali verjame, da je on odgovoren in za katere od sebe zahteva, da jih izvede zares dobro še raje pa perfektno in se pri tem naslanja najbolj na pohvale in potrditve drugih, lahko izhajajo v družinskem okolju in tudi v hobiju (ki naj bi bil prostočasna in razvedrilna dejavnost).
Zelo pogosto srečamo osebe, ki na veliko izgorevajo, ker se poleg redne zaposlitve dodatno prostovoljno aktivirajo v npr. vaških gasilskih in drugih društvih, v skrbi za bolne starše ter svojo družino in samooskrbno pridelovanje hrane. Zabave in počitka ne poznajo, v kolikor ne delajo pa se počutijo nekoristne, nevredne in nesprejete. Samoizčrpavanju pravimo tudi izgorevanje pri čemur je izgorelost končni psihofizični zlom – posledica izčrpavanja s pretiranim delovnim in/ali čustvenim angažiranjem.
Depresija
Depresija je duševna motnja, ki prizadene človekovo razpoloženje, njegove misli, čustva, vedenje in telo in posledično vpliva na njegovo delovanje v krogu družine in izven. Svetovna Zdravstvena organizacija je ravno depresijo razvrstila visoko na prvo mesto kot najbolj obremenjujočo motnjo v povezavi z onemogočanjem funkcionalnosti populacije v srednjih letih.
Za depresijo mnogokrat preberemo, da je stanje globoke potrtosti, a je ključnega pomena, da jo razlikujemo od žalosti.
Žalostni smo, ko/če izgubimo nekaj, kar nam je pomembno. Po Freudu je pri depresiji dodaten in ključni razlikovalni element samoobtoževanje, to je pripisovanje vseh odgovornosti sebi v smislu: »nisem nič vreden-a, vse sem zasr..a, nikoli ne bo bolje, ne zaslužim si, nisem OK, nisem dovolj dober, nisem dovolj, ipd…«
Depresivne osebe mnogokrat ne razlikujejo svojega vedenja od svoje osebnosti in si zato s takšnim samoobtoževanjem zaprejo pot k spremembi in s tem lepšemu jutri. Tudi zato lahko samoobtoževanje pri depresivnih ljudeh razumemo kot znak prezira oziroma sovraštva do sebe.
Povezava izgorelost vs. depresija
V skladu s spoznanji o stresu na splošno nam tudi literatura o poklicnem stresu in izgorelosti kaže, da se lahko depresivne motnje in zvišanja na lestvici depresivnih simptomov pogosto razvijejo v nekontroliranih in stresnih razmerah na delovnem mestu. Študije obenem tudi poudarjajo ključno vzročno podobnost med izgorelostjo in depresijo.
Avtorji v zadnjem času pogosto navajajo prekrivanje enega z drugim in tako kot bomo pozneje videli v povezavi z debelostjo, težko jasno opredeilmo, kaj je bilo prej, depresija ali izgorelost.
Ali je morda zatekanje v pretirano angažiranje in delo ter potrjevanje samo beg pred depresijo? Če se izrazimo v jeziku transakcijske analize, verjamemo, da z izvajanjem programa notranje prisile – zapoved/pogoj/drivera »Trdo delaj« (ang. Work Hard) in » Bodi popoln« (ang. Be Perfect ) pravzaprav samo bežimo pred skriptnima katastrofama »Ne obstajaj« (Don’t exist) in »Ne bodi pomemben« (Don’t be important).
Dokler ljudje, pri katerih je zaznati vsaj enega od teh dveh “driverjev” v strukturi, še zmorejo izvajati program in trdo delajo, delajo, delajo in vse delajo, kar se da popolno, ter so zato pohvaljeni, potem ne pride do dekompenzacije, vse dokler lahko izvajajo svoj nezavedni, v preteklosti naložen »program«. Ko – če pa niso v stanju izpolnjevati zastavljenih pogojev in izvajati programov, do česar seveda neminovno pride po fazah izgorevanja, nastopi dekompenzacija in depresija kot en morebitnih načinov le-te ali katera druga oblka bolezni in celo smrt. Ključ za ozdravitev je samosprejemanje, več zabave (veliko več) in počitek, če je potrebno ob pomoči strokovnjaka.
Povezava debelost vs. depresija
Številne študije kažejo, potrjujejo in dokazujejo, da obstaja pozitivna povezava med depresijo in debelostjo (op. avt. za študije kontaktiraj avtorja). Kar znanstveniki in raziskovalci vedo, večina ljudi pa domneva, je, da mnogi ljudje, ki trpijo zaradi debelosti, zelo pogosto trpijo tudi za depresijo. Kar je manj jasno je, ali je bila najprej depresija ali je bila najprej debelost (lahko tudi pretirana zahteva po popolnosti). Ali lahko bistveno prevelika telesna teža vodi v depresijo ali je depresija sama razlog pridobivanja kilogramov?
Verjetno sta odgovora “da” in “da”. Depresija in pridobivanje kilogramov (ali debelost) gresta z roko v roki. Seveda so zvečan apetit, zmanjšana telesna aktivnost in povečanje telesne mase lahko simptomi depresije, kot je tudi znano, da se ljudje, ki trpijo za depresijo mnogo redkeje ukvarjajo s športom ter mnogo pogosteje »binge« prenajedajo.
In če se tukaj za hip ustavimo in premislimo, za začetek že otroška debelost pogosto vodi v boleče posmehovanje in izključitev iz medsebojnih dejavnosti. Težave s samopodobo (telesno) podobo, socialno izolacijo in samospoštovanjem sledijo takšnim izkušnjam tudi v odrasli dobi. In prav prekomerna teža in debelost sta v kateri koli starosti je glavni vir nezadovoljstva, žalosti in frustracije, ki lahko vodi v depresijo.
Če prevedemo: vsak posameznik ima v svoji strukturi notranjega otroka, ki ob stresu in v trdem delu, obveznostih in zadolžitvah »trpi«. Najhitrejši in davno naučen (a še kako nefunkcionalen) je v teh primerih način takojšnje tolažbe ali samozaščite, zadovoljitve, sprostitve, sprožanja prijetnih občutkov, pomiritve ali druge čustvene razbremenitve je hranjenje. Iz tega sledi, da je kopičenje kilogramov lahko tudi posledica nerazrešenih čustvenih in kognitivnih bremen (tudi depresije) in nikakor ne samo vzrok.
Povezava: izgorelost – depresija – debelost – depresija – izgorelost ≠ debelost
Sedaj pa poglejmo še povezavo izgorelost vs. debelost. Študij je več in tudi izsledki so lahko različni, a eno najbolj zanimivih in obsežnih predstavljamo na tem mestu. Skupina znanstvenikov iz Izraela je v svoji dolgoletni in zelo obsežni študiji iz leta 2008 (na voljo pri avtorju članka) na več kot 1200 posameznikih, ugotovila, da izgorelost sama pomembno ne vpliva (ne pri moških ne pri ženskah) na povečanje telesne mase, niti ni prevelika telesna teža uvod v izgorelost.
Skupina raziskovalcev je postavila tri zanimive hipoteze in sicer, (1) da izgorelost vpliva na povečanje telesne mase, (2) da je prevelika telesna masa vzročni dejavnik izgorelosti in (3) da stopnja izgorelosti pri prvi obravnavi vpliva na povečanje izgorelosti pri drugi obravnavi. Nobene od zastavljenih hipotez niso potrdili in sicer:
- Izogorelost sama ne vpliva na pridobivanje kilogramov. Brez vsakega dvoma pa so dokazali, da depresija in druge čustvene težave ključno vplivajo na povečanje debelosti.
- Da pridobivanje kilogramov ne vpliva na povečanje izgorevanja oz. ne sprožajo z izgorelostjo povezanih simptomov. Zanimivo je, da so prav hranjenje za tolažbo, sprostitev in razbremenitev s hrano (kar je lahko opredeljeno kot motnja hranjenja), v tem primeru navedli kot neke vrste zaščitnih dejavnikov oz. obrambni mehanizem osebe pred izgorevanjem. Za potešitev sicer hudega stresa človek uporabi hrano. Ne izgoreva, pridobiva pa kilograme. Kar je tudi iz drugih vidikov precej razumljivo, saj je osebi, ki nima zgodovine, bistveno prevelike telesne teže in ni v najvišjih razredih debelosti, mnogo lažje povrniti normalno težo kot pa doživeti izkušnjo izgorelosti. Enako velja za okrevanje.
- Stopnja izgorelosti ob prvem pregledu ni vplivala na stopnjo izgorelosti po 18 mesecih. V svoji raziskavi niso odkrili nobene značajne povezave.
Ključ za ozdravitev?
No, po potrebi medikamentozno zdravljenje, vsekakor pa pomoč v psihoterapevtski obravnavi, kjer je cilj obravnave samosprejemanje, nova znanja in spoznanja, emocionalni in intelektualni uvid osebe, s poudarkom na slednjemu. In to zlasti preko vzpostavitve čim bolj odprte in avtentične komunikacije med intelektualnim in čustvenimi deli osebe. Ko se to ustvari, je oseba sposobna uporabljati tako intelekt kot tudi čustva in ne ločeno ali samo enega ali drugega.
Ljudje, ki dovolijo, da so bolj »zmagovalci« kot »poraženci«, takšne uvide sebi tudi dovolijo. Sčasoma uvidijo, da se lahko v veliki meri naslonijo na lastne kapacitete osebnosti, tako intelekta, kot čustev. Zmagovalci poznajo svoje dobre in slabe lastnosti in jih sprejemajo. Vedo, da imajo možnost izbire in se lahko sami svobodno odločijo glede sebi pomembnih vsebin. Vedo, da njihovo obnašanje in napake ne odločajo o njihovi osebni vrednosti, poznajo svoje zmage in se veselijo življenja.
Nekaj nasvetov za (samo)pomoč
- Redna telesna aktivnost. Dejansko pomaga. Novejše raziskave kažejo, da 10.000 korakov na dan lahko v določenih primerih nadomesti antidepresive.
- Razišči svoje občutke, doživljanje, čustva. Predalaj jezo in sram. Tole ti bo veliko lažje v kakšni podporni skupini ali terapevtom.
- Ohrani pozitivni odnos do sveta, drugih in zlasti sebe. Pozitivizem zdravi.
- Ne jemlji ničesar preresno. Ne dobro ne slabo… vse bo minilo. Smej se, ko lahko.
- Ohrani motivacijo. Če zmanjka, se spomni, kaj so bili razlogi, da si sploh začel-a.
- Pogovorjaj se. Najbolje s partnerjem, družinskimi člani, bližnjimi prijatelji in šolanimi sogovorniki, to je terapevti.
- Redno jemlji zdravila, če so ti predpisana.
Mirjana Frankovič
svetovalka Transakcijsko analitične psihoterapije, specializantka TA psihoterapije, doktorandka SFU Dunaj
Kontakt: www.mirjana.si | 040 520 257 | [email protected]
Področje delovanja: Individualna in skupinska psihoterapija, razpoloženjske motnje, stresne motnje, prilagoditvene motnje, motnje prehranjevanja, trening asertivnosti.
Specialistka: Anksioznost, fobije, prilagoditev življenjskim situacijam in stresu, izgorelost, travma (post travmatska stresna motnja), regulacija telesne teže, samo sprejemanje.