Od P do Ž

Včasih v življenju rabiš par konkretnih klofut (focnov, bačnov, šamarjev ali kakorkoli kdo to imenuje), da se nehaš smilit sam sebi, da morda nehaš mislit, da si velik ali visok (definicija ženske s 161 cm oziroma 163 cm, ko pride »sfenana«) in da se pogledaš v ogledalo in rečeš: »Problem imava, draga moja. Čas je za novo poglavje.«

vijolična sivka ženska

In res. V življenju sem pisala ogromno poglavij. V dnevnike, ne splet in na koncu ugotovila samo eno. Mojca, Pepelka moja zlata, čas je da se primeš v roke. In sem se. Dvakrat. Vsaj.

Imela sem 18 let ko sem bila prepričana, da sem nedotakljiva, neranljiva. Lahko smo se iz diskoteke peljali v nabito polnem »Jugecu« (»Jugo ni za dugo« še zmeraj ne drži) ali pa smo hodili peš vso dolgo pot do doma. Ni bilo važno. Nam se nič ne more zgoditi. Uf, seveda ne. Dokler nisem tisto jutro, nedelja je bila, ob petih zjutraj po telefonu, ki so mi ga dali v roke, sredi prehoda za pešce, vsa krvava in z milijon vprašanji klicala mamo. »Ne bodi jezna, prometno nesrečo smo imeli. V bolnico me peljejo.«

Ležati v rešilnem avtomobilu je bil začetek nočne more. A ne takšne, kot sem si predstavljala takrat.

Takrat se mi je zdelo, da bom umrla. Ker nekdo ni znal peljati skozi zeleno luč po odhodu iz diskoteke in je nekdo, ki je pravilno peljal skozi zeleno, pristal v nas, mi pa na drugi strani ceste. Jugo ni odnesel dobro, marsikdo ni. A tudi jaz ne. Sreča v nesreči obstaja. Če bi sedela za šoferjem, bi mi odrezalo obe nogi. Tako pa sem imela »samo« zlomljen in počen zob, preklano ustnico in zlomljeno koleno, modrice po telesu, nekaj stekla na levi strani glave (ta mali spomin ostaja) in zlomljena očala. Ta so sicer malo »razpadla,« a preživela. Ja, pa šest dni bolnice, terapije in nov zob.

Zaključni izpit, ki bi ga morala naredit teden dni po nesreči, je padel na avgust, izpit za avto pa je postal nočna mora. Nisem znala po gasu stisniti, nisem znala niti 50 peljati v naselju. Ustavljal se mi je svet.

Izpit imam danes več kot 19 let in na mojem spisku je bila v teh letih samo ena kazen. Nedaleč od doma, kjer sem prepričana da še mačke ne delajo drugih mačk, sem peljala 66 km/h. Ironično, po tem ko sem imela prometno nesrečo 6. 6. 99. Oh, te šestke.

Faks sem naredila, življenje je šlo naprej.

Nočnih mor ni bilo videti konca. V eno je kri tekla z mojega obraza in prebujala sem se z mislijo, če bo zmeraj tako. Izogibala sem se križišča prometne nesreče, čeprav je bil dva ovinka pred domom. Vse sem probala. Ta korenina je ostala.

Vedno iščemo razlog zakaj se je nekaj zgodilo. In jaz sem ga. Pred nesrečo sem zelo rada imela hitrost in v avtošoli mi je inštruktor na srečo ni pustil. Vem kaj bi bilo, ko bi bil izpit za mano. Šele leta kasneje sem ugotovila, da kdo ve kje bi bila danes, če ne bi bila te nesreče. Skoraj prepričana sem, pa da ne bi več živela.

A življenje včasih naredi svoje ovinke, napiše svoje zgodbe.

Čeprav je moja ljubezen do vijol’čne barve že od malega prisotna, se je skozi leta po nesreči že kazala kot nekaj najbolj pozitivnega v mojem življenju. Nekoč sem si želela it na derbi, skoraj z njega pobegnila, pol pa ostala. Skozi leta je bila ljubezen večja in večja, zadnjih deset let počnem tisoč stvari in čisto vse so mi tako zelo ljube. Našla sem svoj najljubši dnevnik, tako da že sedem let in še nekaj zraven, pišem blog.

Utrinkivijolice.si sicer ni samo nogometni blog, prinaša številne druge zgodbe, vendar ostaja v širini in dolžini še zmeraj predvsem nogometni. Blog, ki je skozi leta zamenjal naslov, grafiko, vsebinsko pa ostal takšen kot sem jaz. Zvest sam sebi, iskren, pošten in skozi leta bolj medvrstičen, manj direkten in predvsem manj kritičen. Skozi leta sem namreč ugotovila, da je če želim boljši svet, boljšo zgodbo, moram bit podpora, verjet in predvsem včasih ustavit jezik, tipke. Da ne prehitijo možganov, da včasih ustavim svoje misli. Da včasih moram, res moram globoko vdihnit in izdihnit, privoščit sebi glasbo ali morda kaj, kar obožujem.

Pisalo se je leto 2013, ko smo se odločili, da nadaljujemo eno res krasno zgodbo iz leta 2011, »Vijol’čna kri.«

Kot organizatorka te izjemne krvodajalske akcije sem letos že sedmo leto in moram priznati, da če bi mi tisti marčevski dan, ko smo vse to ujeli v izjemno krasno celoto povedali, da bo ta zgodba tako izjemna, jim ne bi verjela.

»Vijol’čna kri za vse ljudi«

Leto dni kasneje je, po eni moji razmišljujoči noči, dobila ime »Vijol’čna kri za vse ljudi« in nosi to ime še danes. Krvodajalsko akcijo organiziramo pod vzhodno tribuno stadiona Ljudski vrt. V šestih urah imamo skoraj vsako leto več kot 200 izjemnih ljudi, ki želijo darovati kri. Samo lani je kri darovalo 189 krvodajalcev, v vseh teh prečudovitih letih pa je kri darovalo več kot 1000 ljudi, zbrali smo več kot 500 litrov življenjske tekočine, zvrstili so se številni igralci, ki so skozi leta prišli pozdravit te krasne ljudi, obiskali so nas tudi trenerji in številni, ki klubu dajejo posebno in edinstveno noto.

Kri pridejo darovati ljudje iz cele Slovenije, vozijo se po dve uri, da so z nami in da darujejo. Kljub gneči, so vsi nasmejani, se družijo, sklepajo številna nova prijateljstva, debatirajo o nogometu in skupaj z ekipo Centra za transfuzijsko medicino Maribor ustvarjajo nepozabne dogodke, ki so znani po celi Sloveniji. Vesela sem, ker so mi več kot šest let nazaj prisluhnili na Rdečem križu Mariboru, kjer imajo posluh za moje še tako nenavadne ideje in da lahko s pomočjo res najboljšega kluba kar jih je, mojega in našega NK Maribora, naredimo tako pozitivno stvar, osveščamo ljudi kako zelo je pomembno da darujejo kri, ker je tako kratka meja med darovanjem in transfuzijo. Ker je življenje tako kratko in tako je pomembno da smo skupaj in si pomagamo. Ta akcija mi je skozi leta dala toliko pozitivne energije, ta akcija je tako zelo spremenila razmišljanja ljudi in upam, da se bo z leti dotaknila še številnih drugih, da bodo v njej videli ta sonček, to zgodbo o povezanosti, hvaležnosti in spoštovanju.

Tudi letos bomo plemeniti, posebni in verjamem da množično obiskani. Letos bo znova sreda, 4.09.2019 bomo od osme zjutraj pa vse do štirinajste ure darovali kri. Malica bo še enkrat znova na tribuni VIP s prekrasnim pogledom na naš uspehov poln stadion. In ponosna sem, da bom lahko še enkrat znova del tega dogodka. Predvsem zaradi tega, ker sem po veliki klofuti leta 1999 drugo doživela skoraj 20 let kasneje.

Bila je sreda že. Noč je bila tiha, moje telo pa je od bolečine kričalo. Tablete niso pomagale, obkladki tudi ne. Verjela sem, da bo minilo, a ni. Pomembno popoldne me je čakalo in vedela sem, da s takšno bolečino to zagotovo ne bo mogoče. Po številnih pregovarjanjih da naj vendarle obiščem zdravnika, sem se odpravila v zdravstveni dom, kjer ob dvanajstih ni delal en sam zdravnik. Na urgenci sem najprej poslušala o tem, zakaj nisem prišla prej in zakaj sem tako dolgo čakala. Odgovor je bil preprost. Vendarle nisem želela obremenjevati zdravnikov s tem kaj mi je. So še drugi bolj bolni kot jaz in imajo prednost.

A ko je bolelo preveč, mi kaj drugega tako ali tako ni preostalo.

Izvidi so kazali na žolčne kamne in vnetje. Zdravila so pomagala in bolečina je prenehala. Še tisti konec popoldneva sem na sveti travi dvignila pokal državnih prvakov vijol’čnih bojevnikov. Dva dni kasneje sem se srečala z bolniško posteljo. Vnetje je bilo prehudo, čas za operacijo zamujen. Hrana brez okusa. Dnevi dolgi in naporni. Po štirih dneh sem zapustila stavbo. Z dieto in srečanjem čez nekaj tednov. Ki je prinesla epilog. Operacija. Če želim biti spet nazaj vsaj malo spet takšna kot sem bila. Preveč sladkorja, soli in nezdrave hrane je terjalo svoj davek. Druga klofuta je zelo, zelo bolela. In vem, da si tega preprosto ne želim več.

Dieta je manj naporna, kot sem si mislila. Da sem nekaj kilogramov lažja, pa mi tudi ne škodi. In spet sem tukaj. Pri razlogih. Pri dogodkih, ki so moje življenje zaznamovali. Vrezani v kožo in zapisani v srcu. Tukaj so samo trije, ki so mi zelo pomembni. Čeprav je en izjemno pozitiven, dva pa na trenutke grozljiva, so vsi mojemu življenju dali neki novi pomen. Novi smisel.

Zavedam se, da življenje ni črno belo, čeprav ga jemljem zmeraj preveč resno. Z vsemi odtenki vijol’čne. In čeprav sem včasih zahtevna, se zavedam, da sem najbolj srečna takrat, ko se spusti noč, vsi že spijo, jaz pa s svojimi mislimi hitim…se ustavit. Odprem knjigo, se potopim v svet junakov in razmišljam o soncu, ki bo zjutraj sijalo, o prijateljih, ki jih bom srečala in o dopustu, ki pride po vseh teh prelomnih tednih, o vijol’čnih zgodbah, ki jih bom pisali, o kosmatem mačkonu, ki mu je treba dati dodatno dozo hrane in o ljubezni, ki naj nikoli ne mine.

Pogledam v nebo in si rečem. »Hvala ti za to.«

zapisala: Mojca Pepelnik, MalaMo
http://www.utrinkivijolice.si