Nekje sem slišala, da človek zares odraste šele takrat, ko mu umreta oba starša. Na lahko navežemo misel pisateljice in globinske psihologinje Alenke Rebula: »Starševstvo je duhovna praksa, ki traja vse življenje.« Ta praksa pomeni tudi nenehno potrpežljivo razvezovanje vezi, ki so se med staršem in otrokom spletale od otrokovega rojstva naprej.
»Potrpežljivo razvezovanje« pomeni blagost, pozornost, pripravljenost na rast. Otroci nam namreč, tudi ko so starejši, seveda, odpirajo vedno nove poglede, saj se ob njih učimo natanko tistega, česar se ob svojih starših nismo imeli priložnosti. Potrpežljivo razvezovanje pomeni, da znamo prepoznati, kje se ustaviti, da otrokom ne režemo kril; kdaj smo preveč zaščitniški; kdaj projiciramo na otroke lastne nerazrešene strahove. Vse to pa ni samo vlaganje v otrokovo samostojnost, ampak tudi v našo.
Boleče razvezovanje od otroka, ki odhaja na svoje
Recimo, da smo otrokom po najboljših močeh »dovolili« odrasti tudi v tem smislu, da so se odselili od doma. To je za starše krepka življenjska prelomnica, zlasti če se je dotlej njihovo življenje, od čustvenega do najbolj vsakdanjih gospodinjskih opravil, močno navezovalo na otroke.
Končalo se je vsaj dvajsetletno obdobje, ko so nas otroci potrebovali in ko smo velik del svoje identitete ovili okoli svoje starševske vloge. Zdaj se je treba od tega obdobja posloviti, ker je nepovrnljivo minilo. Vsako slovo vsebuje elemente žalovanja. Kako žalostno in kako dolgo bo to žalovanje, je odvisno predvsem od tega, koliko nam je že od začetka najstništva svojih sinov in hčera uspelo, da smo spodbujali njihovo iniciativnost, samostojnost, odgovornost, pristnost, zvestobo sebi, pogumno in ponosno vstopanje v življenje.
Mnogi starši, zlasti mame, katerih sin je bil potisnjen v vlogo njihovega čustvenega partnerja, in očetje hčerk princesk, ki so bile prav tako prisiljene biti očetove čustvene partnerke, tega odhoda od doma ne zdržijo; na najrazličnejše načine, tudi z boleznijo, kažejo svojo nemoč, ali pa se prisesajo na vnuke kot nadomestek za »izgubljene« otroke. Odrasli otroci se spopadajo s tem bolj ali manj subtilnim starševskim vampirizmom na različne načine; ena skrajnost je otrok, ki še pri petdesetih »ne more« oditi od doma – kot bi bil prilepljen, ujet v nevidno mrežo odnosov, druga pa popolnoma samozadosten otrok, ki »mora«, da se ne bi v tej mreži zadušil, odrezati, tj. popolnoma prekiniti vse stike s starši ali kar vsem sorodstvom.
Zdrava razvezava otrok in staršev
Vzemimo za primer par srednjih let, ki lahko drug drugemu iskreno rečeta, da sta »dovolj dobra« starša, kot bi dejal psiholog Donald Winnicott, starša, ki ju na otroke veže dolgoletno prijateljstvo. Ki ju ne bremeni občutek krivde, da za otroke nista storila dovolj, vendar se zavedata, da bosta zdaj živela le še drug z drugim in da bo to nehote prineslo na dan željo, da bi bili otroci še vedno z njima. Ki si lahko priznata, da jih pogrešata in sta izgubljena, žalostna, osamljena.
Šele ko se svojih občutkov zavemo in jih prepoznamo, lahko z njimi tudi kaj storimo. In ali ni najbolj naravno, da smo ob zaključku nekega obdobja kdaj pa kdaj tudi žalostni, zmedeni, brez kompasa, prestrašeni? Zaključkov, ki jih do določene mere doživljamo kot izgubo, je v življenju ogromno in čutenja so enaka kot ob smrti, pa čeprav manj intenzivna in manj boleča. Brez izžalovanja izgube ne moremo naprej. Pomembno je, da ta proces osmislimo, da izkušnje integriramo, da otroštvo svojih otrok »spravimo« med spomine in da se obogateni povzpnemo na naslednjo stopničko lastnega zorenja.
Obenem se za starše tu razpira neznansko polje možnosti.
Dotaknimo se še tistega kar precejšnjega kosa prostora in časa, ki nam pade v naročje, ko dejansko ostanemo sami.
Ali imamo res občutek, da nam je padel v naročje kot imenitna nagrada za leta, ko smo se trudili biti kar najboljši, ali da se izrazim malo sodobneje, kar najbolj normalni starši? Ali pa se počutimo, kot da nam je padlo na glavo breme, ki si ga nismo želeli in smo ga zavestno ali nezavedno s strahom pričakovali?
Neizpodbitno dejstvo je, da starši otrok, ki so odrasli, s tem stopijo tudi v naslednje življenjsko obdobje, v čakalnico staranja. Pri dvajsetih smo bili neumrljivi, pri tridesetih še nismo vedeli za bolečine v križu, pri štiridesetih … je Vlado Kreslin že zapel:
»Včasih, redkokdaj, se fino ti zdi, da si živ, da te nič ne boli.«
Otroci odraščajo, starši se starajo, kaj pa mi?
Naši lastni starši se starajo, morda postajajo že prastarši, tu in tam se kateri že poslovi – srednja leta pritisnejo na nas z velikim in pomembnim vprašanjem: Kako preživeti ta del življenja čim bolj kakovostno? Čim bolj živo?
Razvojna naloga ženske v tem obdobju je razviti večjo samostojnost in zadovoljnost s seboj in svojim življenjem. Nadvse pomembno za njen notranji mir in tudi fizično zdravje je, da živi v varnem odnosu, pa naj bo partnerski ali pa katerikoli drug čustveno bližnji odnos.
Razvojna naloga moškega je razvijanje pristnega dostojanstva, zrelosti, socialne vključenosti in večje senzitivnosti, da se nauči živeti z ženskami – ne le s partnerko, tudi s hčerko in ob ženskah nasploh.
Nevzdržno je biti z moškim, ki ne zna reševati svojih problemov, ki se ne nauči ženi govoriti o njih, kot pripovedujejo mnoge uporabnice forumov, ki se ukvarjajo s težavami v odnosih. Statistika pravi, da moški srednjih let dolgoročno naredijo največjo uslugo svojemu zdravju, če so v stabilni partnerski zvezi, ki temelji na zvestobi.
Ženskam z začetkom menopavze upade raven oksitocina, ki je hormon povezovanja. Včasih presenečeno in z nemalo olajšanja ugotavljajo, da jim ni več tako zelo pomembno, da je za vse družinske člane »do pikice« poskrbljeno; vloga dobesedne varuhinje ognjišča jih ne nagovarja več tako silovito kot dotlej. Obenem imajo moški, ki so živeli v partnerskem odnosu, priložnost, da razvijejo več rahločutnosti, ki ni več neznano in grozeče čustveno močvirje, ampak nadvse koristna pomoč pri vzajemnem (spo)razumevanju.
Za oba, moškega in žensko, pride najkasneje v tem obdobju trenutek, ko se razblini iluzija, da lahko odnos urediš sam – ženska navadno z vabljenjem v odnos, moški z racionalnostjo. Ne gre! Oba morata izumljati nove rešitve. Vsak zase in tudi oba skupaj. Kajti prav partner ti lahko pomaga sprejeti dejstvo, da rešitve od zunaj ni.
»Odhod otrok zakoncema izstavi račun za vsa leta sobivanja, ki sta jih preživela s stisnjenimi zobmi,«
piše Katarina Kompan Erzar v svoji knjigi Skrita moč družine.
Tako se partnerja, ki se jima je prostor v »praznem gnezdu« napolnil s problemi – pa naj bo to prej omenjena žalost ob poslavljanju od dolgega, pomenljivega življenjskega obdobja, ali pa manj konstruktivni odzivi, kot so občutki »krize srednjih let«, bolezen, afere – lahko od ukvarjanja s problemi otrok obrneta k reševanju lastnih odnosnih težav.
Zanimivo je, da otroci prav s tem, ko vidijo, da se starša ukvarjata drug z drugim, laže spopadejo s svojimi problemi, ki so sestavni del prehajanja iz primarne družine v samostojno odraslo življenje.
Jana Lavtižar,
spec. zakonske in družinske terapije
Kontakt: www.janalavtizar.com | 040 523 787 | [email protected]
Področje delovanja: Psihoterapija za posameznike in pare, predavanja o prelomnicah v življenju družine, moderatorka na forumu Partnerska in družinska posvetovalnica.
Specialistka: Ločitev kot nov začetek (kako jo izpeljati čim manj travmatično za vse prizadete, kako v tem procesu poskrbeti za otroke, kako nadaljevati življenje bolj kakovostno in kako jo integrirati kot koristno izkušnjo), ustvarjanje prostorov za življenje (povezava med okoljem in človekom in kako jo čim bolje izkoristiti), ženska 50+ kot izvir ustvarjalnosti.
Preberi več: Članki na Med.Over.Net