Petra, Bernarda in Urša so za rubriko Hej, Ti, #ustavise v preteklih letih, delile z nami razmišljanja.
Petra Slanič
“Delaj pametno. Nadomestljiv si.
Gibaj se. Poskrbi za telo in dušo.
Počivaj. Tvoje telo ni nadomestljivo.
Ne tekmuj s časom. Načrtuj čas.
Izklopi telefon. Ti si njegov gospodar.
Ljubi. 24 ur na dan, vsak dan.
Izklopi slabe novice. Poglej komedijo. Smej se.
Uživaj v dobri hrani, pijači in pogovoru.
Spoznaj sebe in svoje omejitve. Vklopi srce.
Izklopi popolnost. Popolnost je dolgočasna.
Ustavi se in prisluhni sebi.”
Bernarda Žarn
»Samo v mirni gladini lahko vidiš svoj odsev.« »Telo se mora kdaj ustaviti, da ga duša lahko dohiti. «Tako dolgo nazaj sta se nekje v meni zasidrali ti dve misli, da ne vem več, kje sem ju pobrala oziroma prebrala in jima zato ne znam pripisati avtorja ali avtorice, kot bi bilo pošteno, a v različnih oblikah to sporočilo večkrat preberemo in slišimo, tudi razumemo in čutimo, kako globoko resnično in potrebno je. Bolj preprosto, manj poetično, a prav tako globoko iskreno me je tega učila tudi stara mama, ki je vse svoje življenje preživela na kmetiji: »Danes je nedelja, dan za počitek, ne za delo.« ali »Dovolj je bilo za danes, treba se je tudi spočiti in poveseliti.« Pa vse te modrosti zares znamo živeti? Ali čakamo, da nas ustavi telo, ko ne zmore več, ko je preutrujeno, preobremenjeno, preobteženo? Zato se mi zdi tako dragocena in pomembna akcija »Ustavi se«, da nas spominja in opominja, naj ne čakamo, da se bomo ustavili šele v čakalnici pri zdravniku, naj bo počitek in odklop sestavni del naših hitenj in življenj že mnogo prej. Saj vendarle »delamo, zato da živimo in ne živimo zato, da delamo.«, kot me je nekoč spomnila draga sodelavka Tatjana.
Urša Manček
Kdaj se jaz ustavim, si me vprašala.❓Dobro vprašanje, včasih se sploh nisem znala ustavit, vedno sem hitela, vedno je bilo še kaj za postoriti, vedno strah, da kakšen trenutek ne bom doživela.
Najprej so me otroci naučili potrpežljivosti. Ta šola je bila na trenutke precej trda. Ampak potrpežljivost še ne pomeni ustaviti se. Zame je pomenila: upočasniti se. Še vedno sem hitela, samo počasneje. ❗Da sem se dejansko ustavila in kot gre angleški rek, zavohala kavo, se mi je zgodilo, ko me je življenje odneslo v Nepal. Pa ne samo enkrat, tja sem – zaradi družinske situacije – dve leti hodila zelo pogosto.
Ker sem bila vedno športno aktivna, sem tudi v času mojega bivanja v Kathmanduju iskala možnosti gibanja – tek odpade, ker je smoga preveč, da prideš ven iz mesta do kakšnega vznožja gore pa traja kakšne 3 ure, zato sem šla na tečaj joge. Vsak dan uro in pol in vsak dan druga vrsta joge. Pred tem sem si vedno mislila, da to ni nobena resna vadba, da je joga en kup enega dihanja, ki pa je seveda odpadla iz mojega repertoarja športnih aktivnosti, ker sem morala biti skoz v akciji in moji možgani – jaz jim rečem hrček v glavi – prav tako skoz v razmišljanju. ✨ No, in ker druge možnosti ni bilo, ni ne fitnes studiev in bazenov razen v enem ali dveh hotelih – sem šla na jogo. Ne le, da to ni eno samo dihanje, je tudi zelo zahtevna vadba, kjer so mi potne srage kar tekle po obrazu (da ne omenim, da ko tečem se sploh spotim ne), kar pa je bilo najpomembnejše: hrček v glavi je nehal tečt. In to je bil prvi trenutek, kar pomnim v dolgem času, ❗da sem se ustavila. Da nisem razmišljala, kaj bo, če bo to in ono ter se ukvarjala z raznoraznimi strahovi sodobnega časa, samo bila sem in to je bilo dovolj.
Zato jogo še danes prakticiram, svojo prakso doseganja notranjega miru sem nadgradila še z nekaterimi drugimi tehnikami in veščinami. Ko mi sin vsake toliko časa reče: ❓❓“Mami, kako to, da si tako mirna?” vem, da sem se ustavila, da uživam življenje in vse kar je pomembnega v njem.
Več v rubriki, Hej, Ti, #ustavise