Danes se bomo poukvarjali s posebno vrsto praznine – s čisto konkretnim praznim prostorom, ki nastane v našem domovanju, ko iz njega pospravimo kramo. Ste že kdaj pomislili, da besedi krama in karma sestavljajo iste črke? Poznate koga, za katerega bi lahko mirno rekli, da je njegova krama prav zares karmična, z drugimi besedami posledica njegovih preteklih dejanj? Če ste pritrdili, berite naprej …
Vsaj pol stoletja je že minilo od tedaj, ko je Winston Churchill zapisal naslednjo misel:
»Najprej mi oblikujemo zgradbe, potem pa one oblikujejo nas.«
Ta misel drži še danes – in je stara približno toliko kot Homo sapiens. Govori o tem, kako modro je oblikovati takšne bivalne in delovne prostore, ki bodo kar najbolje vplivali na nas – nas oblikovali v ljudi, kakršni želimo postati. Dobro poznamo moč vizualizacije, ko si pred notranje oči prikličemo želene podobe zdravja, uspeha, ljubezni in miru. Kolikšna je šele moč tistega, kar dan za dnem gledamo z odprtimi očmi!
Kakor sta med seboj neločljivo povezana in prepletena telo in psiha, tako smo tudi mi povezani s prostorom, ki nas obdaja. Vsi vemo, da na naše počutje vplivajo barve in oblike. Zato smo tudi – priznajmo, ženske pogosteje ali vsaj zavestneje kot moški – prostovoljne »žrtve« vseh mogočih trendov v oblikovanju.
»Ah, kako rada bi imela te krožnike! Nujno potrebujemo kavč v tem in tem odtenku, ker je ta že passé! Dragi, se ti ne zdi, da so te zavese grozne – sploh pa tu visijo že od prejšnjega tisočletja?«
Pri neobvladljivi količini predmetov, ki grozijo, da se bodo s kupovanjem kar prek spleta zlili v naš dom, pa prepogosto pozabljamo, da je v našem domu že tako ali tako gora (ali vsaj kup) reči, ki jih ne potrebujemo. Ne samo da jih ne potrebujemo – gredo nam na živce, nam odžirajo življenjski prostor, nas boleče spominjajo na zgrešene nakupe ali osovražene darovalce.
Ko vidimo bivalni prostor, nam pove ogromno o človeku, ki v njem živi. Navlaka nam pove še posebej veliko o nepredelanih travmah, o nezdravljenih zlorabah in o neizžalovanih izgubah. Vse to so huda psihična bremena, ki nas zavirajo, da bi v življenju stopili naprej. Ko postanejo pretežka in se ne moremo več upirati silovitemu notranjemu vzgibu, da bi nekaj konstruktivnega ukrenili, smo pred zanimivo izbiro: lahko se lotimo pospravljanja in s tem sprožimo nujen, izjemno močan psihološki proces. Lahko pa ta proces sprožimo na psihoterapiji in bomo potem pospravljali, ker bomo samodejno – morda pa nas bo k temu spodbudil terapevt – začutili neodložljivo željo, da odmrle zadeve počistimo tudi na fizični ravni. Imamo izbiro!
To pa je tudi odgovor na vprašanje, zakaj se toliko ljudi tako boji praznine, ki bi nastala po takem čiščenju. Zanje praznina pomeni neznano. So ljudje, ki absolutno potrebujejo okoli sebe veliko praznega prostora, da lahko sploh dihajo; in so takšni, ki se počutijo povsem udobno v dušeči množici predmetov, ki jih niti ne uporabljajo niti jim niso všeč. Kar je udobno, pa ni nujno zdravo, ni nujno dobro za nas; pomeni samo, da smo tega navajeni. Neka gospa mi je povedala: »Osem let po materini smrti ne morem zavreči nobenega njenega predmeta. Nisem prebolela njene smrti.« Tukaj torej ne govorimo več niti o estetskem vidiku navlake, ampak o njenem izredno močnem simbolnem pomenu in čustvenem naboju. Navsezadnje je Norman Bates v Psihu svojo umorjeno mater kar mumificiral …
Kako se spopasti z navlako, ki nas bremeni?
Poglejmo nekaj strategij, ki so tako blage, da se bodo našemu muhastemu umu morda zazdele dovolj neškodljive, da bo pripravljen sprejeti svežino praznine:
1. Dokončajmo projekte, ki so ostali na pol poti.
Od umetniških podvigov in ročnih del do oblačil in drugih reči, ki potrebujejo popravilo; od selekcioniranja starih pisem do odmetavanja računov, garancij in dokumentov, ki so presegli svoj rok trajanja.
2. Posvetimo se spominom na težka obdobja.
Če ob njih čutimo jezo, obup, strah, jih zares ne potrebujemo več. Ta čustva prihranimo za stvari, pri katerih jih bomo lahko vsaj koristno uporabili.
3. Vzemimo si čas za premislek, kam z zavrženimi rečmi.
Naj ne postanejo odpadek, ampak predmeti za ponovno uporabo ali surovine za kaj novega.
- Namesto nakupa nove omare za kramo se raje znebimo krame in vložimo denar v kako lepo doživetje. Pa čeprav je to polog na naš bančni račun.
- Namesto da reči odvržemo v kontejner, so tu Bolha, podarim.si, Centri ponovne uporabe, izmenjave tekstila …
- Namesto da se mučimo s čustvenimi bremeni, si privoščimo terapijo, da se opremimo z znanjem, s katerim bomo potem tem bremenom sami kos.
- Namesto da vedno znova mečemo stvari proč: zakaj sploh kupujemo reči, ki nam potem mašijo prostor (in žile)? Sprememba nakupovalnih navad je osvežujoča – in blagodejna za naš žep.
Naj sklenem z mislijo Dominique Loreau, avtorice čudovite knjige Umetnost preprostosti (ki nam bo tudi krepko pomagala pri premagovanju strahu pred materialno praznino):
»Ko dom izpraznimo in v njem ostane samo nekaj lepih in popolnih, nujno potrebnih stvari, postane zatočišče miru. Ljubite ga, skrbno ga čistite in s spoštovanjem prebivajte v njem; tako boste pomagali varovati svoj največji zaklad – sebe.«
Jana Lavtižar,
spec. zakonske in družinske terapije
Kontakt: www.janalavtizar.com | 040 523 787 | [email protected]
Področje delovanja: Psihoterapija za posameznike in pare, predavanja o prelomnicah v življenju družine, moderatorka na forumih Partnerska in družinska posvetovalnica ter Ločitev, nezvestoba in varanje.
Specialistka: Ločitev kot nov začetek (kako jo izpeljati čim manj travmatično za vse prizadete, kako v tem procesu poskrbeti za otroke, kako nadaljevati življenje bolj kakovostno in kako jo integrirati kot koristno izkušnjo), ustvarjanje prostorov za življenje (povezava med okoljem in človekom in kako jo čim bolje izkoristiti), ženska 50+ kot izvir ustvarjalnosti.
Preberi več: Članki na Med.Over.Net
Jana Lavtižar svetuje o čiščenju nereda in govori o njem tudi v svojem predavanju Ustvarjanje prostorov za življenje, kot prostovoljka pa ureja Portal pozitivnih praks, del globalne akcije Očistimo svet 2018.