Kaj je strah?
Odgovor na to vprašanje poiščemo v eni izmed najboljših enciklopedij čustev sodobnega časa. Milivojević pravi takole: »Kar so refleksi za telo, so čustva za psiho. Emocija ali čustvo je reakcija bitja na neko dogajanje ali življenjsko situacijo. Emocionalne reakcije oziroma čustva pa niso odgovori na kakršne koli dražljaje iz zunanjega okolja, temveč samo na tiste, ki jih oseba oceni za pomembne.« Torej, ko oseba oceni, da se dogaja nekaj pomembnega in bistvenega, se bo odzvala s čustvom. Čustva so jeza, strah, zaskrbljenost, veselje, sreča, zadovoljstvo, kljubovanje, gnus, panika in groza, zaupanje in sumničenje itd. (Emocije, 2008 Milivojević).
Strah je reakcija na nevarnost, ki tako kot vsa čustva vključi tudi um in telo. Aktivira se avtonomni živčni sistem, ki predstavlja del živčevja, ki uravnava nehotno, navidezno avtomatično delovanje organov, žil, žlez in drugih tkiv v telesu.
Avtonomno živčevje se deli na dva dela:
- Simpatično živčevje na splošno pospešuje fiziološke procese v organizmu in je še posebej aktivno, ko smo telesno dejavni, v stanju stresa oziroma, ko doživljamo čustva. Med najpomembnejšimi učinki, ki jih povzročajo nevrotransmitorji simpatičnega živčevja so pospešitev in okrepitev srčnega utripa, razširitev dihalnih poti, razširitev žil v mišicah ter zožitev žil v koži in trebušnih organih. Ti učinki se pri večini ljudi kažejo kot hitro in plitko dihanje, razbijanje srca, suha usta, napetost mišic, znojenje, prebavne motnje in podobno.
- Parasimpatično živčevje pa ima nasprotne učinke in umirja fiziološko delovanje telesa ter prevladuje na primer pri počitku ali v spanju.
Strah je zelo koristno čustvo, ki lahko služi zaščitnemu namenu, saj nas opozarja na nevarnost in nas pripravlja na to, da se odzovemo nanjo. Strah je vgrajen mehanizem preživetja, s katerim smo opremljeni vsi in je običajna človekova čustvena reakcija, ki omogoča preživetje, saj nas pripravi do tega, da se umaknemo iz nevarne situacije.
Kakšno čustvo je strah?
Strahovi so skupina čustev, za katero je značilno, da jih oseba doživlja, ko oceni, da je (1) ogroženo njeno zdravje, življenje ali katera druga njej pomembna vrednota, (2) da je tisto, kar jo ogroža močnejše od nje same ter (3) da se ne bo mogla ustrezno soočiti z objektom ali situacijo, ki jo ogroža. Prva stopnja je strah. Oseba ga občuti, ko jo nekaj ogroža in ocenjuje, da v boju ne more zmagati, lahko pa se iz situacije umakne. Če bi oseba ocenila, da se lahko ustrezno sooči s strahom, bi občutila jezo. Druga stopnja je panika. Oseba jo občuti, ko jo nekaj ogroža in ve, da se ogrožajoči sili ne more zoperstaviti, ne ve pa, ali je umik mogoč. Tretja stopnja in hkrati najbolj intenzivno občutje pa je groza. Oseba jo občuti takrat, ko oceni, da je ogrožena katera izmed njenih vrednot, da se s situacijo ne more soočiti, ker je močnejša od nje in ve, da iz nje ni izhoda. Bojazen pa je skupno ime za strahove, ki so usmerjeni v prihodnost. Med njimi razlikujemo zaskrbljenost, tremo in anksioznost (Milivojević, 2008).
Kaj so fobije?
Fobija je intenziven, nerazumen ali prenesen strah pred situacijami, predmeti, živalmi, dejavnostmi ali osebami, kjer je strah bistveno nesorazmeren z dejansko nevarnostjo ali škodo, ki lahko nastane. Primer fobije je, da se bojimo vrvi, ker nas je nekoč pičila kača. Gre za iracionalen strah, saj razumnega razloga, da bi se vrvi bali, ni. Razjasniti je treba še, da se ljudje ne bojimo kač, psov, teme, odprtih prostorov ali višine, temveč tistega, kar bi se v situaciji, ko smo z omenjenim soočeni, lahko zgodilo. Bojimo se torej bolečine in posledic pika kače, napada psa ali pa, da bi se osramotili v javnosti.
Strah in stiska pri fobiji sta tako intenzivna, da bo človek storil vse, kar je v njegovi moči, da bi se izognil stiku s predmetom njihovega strahu. Pogosto fantazira o tem, ali se bo v določeni situaciji dejansko srečal s svojim objektom strahu. Oseba s fobijo ve, da je njen strah nerazumen, vendar ga samo s tem spoznanjem ne more nadzorovati.
Razumevanje fobij je pomembno pri njihovi obravnavi in zdravljenju. Po mednarodni klasifikaciji motenj so fobije uvrščene med anksiozne motnje. Vključujejo strah in tesnobo, ki sta pretirana, iracionalna in nesorazmerna z objektom ali situacijo ter lahko vplivata na funkcionalnost in kakovost življenja osebe, ki fobije doživlja.
Vožnja z zelo starim dvigalom, ki je že na pogled videti ne vzdrževano, visok most s steklenim podom, renčeč pitbul spuščen z vrvice in peno v gobcu, prvi javni nastop pred polno dvorano Cankarjevega doma… Te situacije lahko povzročijo občutek strahu ali treme, kar so povsem primerni čustveni odzivi na opisane situacije. Problem je, če ob pogledu na pasjega mladička, ali ob misli na udeležitev na službeni zabavi doživimo močno tesnobo, hud strah ali celo paničen napad. Fobija lahko v tem primeru postane hudo breme za življenje, ker se bodisi prilagodimo in/ali celo izogibamo vsem “ogrožajočim” situacijam ter si na tak način močno zožimo življenjski prostor in dejavnosti.
Več vrst fobij
- specifične (pred živalmi, vožnja z dvigali, letenje);
- socialne (govorjenje ali nastopanje v skupini ljudi);
- agorofobija (strah pred odprtimi prostori oz. strah pred tistim, kar bi se lahko tam zgodilo npr. tam doživimo panični napad, strah pred strahom).
Kako se fobije razvijejo?
Fobije do lahko travmatsko pogojene. Zaznamujejo jih:
- i. travmatske situacije ali modelno učenje: če mama skoči na stol in vrešči, ko zagleda pajka, se otrok nauči, da se je treba pajkov bati;
- razvojno pogojene fobije: Otroci, ki niso imeli potrebne podpore odraslih na razvojnih stopnjah, ko se še bojijo pošasti pod posteljo, nekaterih živali …
Kako zdravimo fobije?
Ob hudih tesnobah lahko pomaga:
- Medikamentozno zdravljenje
- Psihoterapevtski načini zdravljenja
Zelo učinkovite so metode kognitivno vedenjske terapije. Kognitivne terapije temeljijo na odkrivanju zmotnih prepričanj. Nihče se ne boji psa ali letala, ljudje se bojimo tistega, kar se lahko zgodi v situaciji, ko se z objektom strahu soočimo. Prepričanje, da nas pajek ali psiček lahko življenjsko ogrožata je iracionalno.
Odkrivanje, predelava in posodabljanje fobičnih prepričanj z realnimi in ustreznimi informacijami lahko pomaga k odpravljanju fobij. V Transakcijski analizi, ki predstavlja kognitivni psihoterapevtski pristop, iracionalnim prepričanjem pravimo tudi vdor vsebin s Starša in Otroka (oboje so zastarele in napačne vsebine) v Odraslega (Odrasli = razum). Po ustrezni dekontaminaciji ter dekonfuziji teh vsebin se lahko nekaj na novo naučimo in nato uspešno zaključimo terapevtsko delo.
Po principih vedenjske terapije osnovni princip obravnave fobij temelji na prekinjanju izogibanju ogrožajočim situacijam, saj je ravno izogibanje vzdrževalni dejavnik fobije. Nekdo, ki se boji psov, se jih tako izogiba, da si nikoli ne da priložnosti, da bi svoja katastrofična pričakovanja preveril v realnosti. Metode vedenjske terapije so se pokazale kot zelo učinkovite. Ena od pomembnih tehnik zdravljenja fobij je postopno izpostavljanje okoliščinam, ki posamezniku zbujajo strah. Učbeniški primer izpostavljanja, ki ga s pomočjo terapevta izpeljeta skupaj, predstavljamo v nadaljevanju.
Primer zdravljenja kinofobije – straha pred psi:
- Poglej sliko psa.
- Poglej si kak video posnetek s psi.
- Opazuj pse skozi okno.
- Opazuj psa na vrvici z oddaljenosti 15 metrov ali z druge strani ceste.
- Opazuj psa na vrvici z oddaljenosti 5 metrov.
- Opazuj psa na vrvici z oddaljenosti 1 metra.
- Stoj poleg psa na vrvici.
- Pobožaj malega psička, ki ga nekdo drži.
- Pobožaj večjega psa na vrvici.
- Pobožaj psa, ki ni na vrvici.
Meškova (GEA, 2012) navaja, da terapevt in pacient skupaj oblikujeta hierarhijo ogrožajočih situacij in opredelita načrt postopnega soočanja z okoliščinami, ki se jih je posameznik doslej izogibal. Pacient se v psihoterapiji nauči tehnik pomirjanja strahu, kot so različne dihalne vaje, preusmerjanje pozornosti, pomirjanje z notranjim dialogom in podobno. Temeljno načelo izpostavljanja je vztrajanje v situaciji, dokler se strah ne zmanjša na raven, ki je za človeka sprejemljiva. V ogrožajoči situaciji lahko posameznik uporablja sprostitvene vaje, saj tako združujemo občutke sproščenosti in razmere, v katerih se pojavlja strah. Kognitivno vedenjska terapija v zdravljenju fobij na sistematičen način uporablja postopke blažitve strahu, ki jih ljudje v vsakdanjem življenju spontano uporabljamo.
Čeprav so fobije zelo pogoste, ne povzročajo vedno velikih težav v življenju. Ljudje se znamo dobro prilagoditi. Če se nekdo boji kač, nima nobenega zanimanja za popotovanje po prerijah in brezpotjih Avstralije, v kolikor pa izogibanje predmetom, situacijam in dejavnostim povzroča neprijetnosti ali se vpleta v naš življenjski slog na negativen in omejujoč način, je vsekakor smiselno, da poiščemo psihoterapevtsko pomoč. Večina fobij je ozdravljivih in ne terja dolgotrajne psihoterapevtske obravnave. V relativno kratkem času lahko zaživimo bolj kakovostno in uživamo v vseh dejavnostih, ki nam predstavljajo polno in izpolnjujoče življenje.
“S tem, ko raziščemo svoje strahove, si dejansko podarimo osebno svobodo.”
Mirjana Frankovič
svetovalka Transakcijsko analitične psihoterapije, specializantka TA psihoterapije, doktorandka SFU Dunaj
Kontakt: www.mirjana.si | 040 520 257 | [email protected]
Področje delovanja: Individualna in skupinska psihoterapija, razpoloženjske motnje, stresne motnje, prilagoditvene motnje, motnje prehranjevanja, trening asertivnosti.
Specialistka: Anksioznost, fobije, prilagoditev življenjskim situacijam in stresu, izgorelost, travma (post travmatska stresna motnja), regulacija telesne teže, samo sprejemanje.