Umetnost je ob pravem času začutiti, realizirati in ozavestiti, kaj se v naši družini dogaja. Seveda vsi mislimo, da delamo v dobrobit otrok. Kaj si vi mislite o svoji družini in kako se počutite v njej? Igrate morda vlogo žrtve, se morda tega niti ne zavedate? Zanimivo je pogledati iz distance in videti v kakšnih vlogah se kažete navzven. A takšno izhodišče zahteva zelo zrelega človeka.
Kateri so najpogostejši strahovi v družini?
Strah, da ne bom uspešna mama, strah, da nisem oče, »kakršen bi moral biti«, strah, da nas bodo sosedje imeli za nesposobne, če … strah, da ne bomo znali ohraniti dovolj ljubezni za vse, strah, da ne bomo finančno zmogli, strah, da bomo »pregoreli« … strah, da bomo kot starši »pogoreli«, da bomo neuspešni starši, pa strah, da me bo mož negativno izpostavil pred taščo, strah, da se ženi ne bo zdelo vredno, da bi se z menoj pogovarjala … strahovi so povsod okoli nas. Čustva usmerjajo marsikaj – in kaj obvladuje vašo družino? Strah in skrbi, ljubezen, zadovoljstvo, jeza? Se »ulovite«, da ste nestrpni, je v vas notranji nemir?
Zakaj je tako težko spregovoriti o svojih potrebah in pogledih?
Današnja družina je na hudi preizkušnji. V ljudeh, družinah, odnosih se pogosto težko najde zdravilne moči. Želja je veliko. Svet okrog nas je postal nestrpen in neučakan, globalizacija pa udarila tudi tu: če odnosi s partnerjem niso dovolj dobri, partnerja hitro lahko zamenjamo. Orodja za seganje »ven« imamo v času socialnih omrežij vsi dobesedno v žepu.
Uspešno partnerstvo je postalo redko, kot so redki dragulji. Vse bolj se razvija avtonomija, skrb za zadovoljitev lastnih potreb, čeprav imamo vsi globoko v sebi željo po povezanosti z drugim. Kako torej do ključa, ki bi nam bi bil v pomoč, da smo srečni lahko le tako, da sebe znamo realizirati, vendar skozi ali preko odnosa drugega? Da do tega pride, moramo dobro poznati sebe. Poznati in na novo prevetriti moramo odnose, ki jih imamo z drugimi. Prevetriti moramo svoje vzorce, svoje želje, prav tako tudi pričakovanja drugih do nas. Ali znamo partnerju povedati, kaj nam manjka, pri tem pa uporabiti zdravo mero humorja – ali to povemo na ciničen in zajedljiv način? Rezultati so verjetno temu premo sorazmerni. Znate težavo dobro ubesediti – ali morda besede »zavijate v celofan« ali pa preprosto kričite, ko ne znate več drugače?
Katere potrebe lahko zadovolji družina?
Prevečkrat se pogovarjamo samo o negativnem in gledamo z negativne plati. Kritika še dodatno spodbuja negotovost v nas. Premalo je spodbud. Nihče ni popoln, tudi starš ne, čeprav si misli, da bi moral biti, in lahko tudi naredi vse, kar je potrebno in pričakovano, a je določen pristop za enega otroka v redu, za drugega spet ne. V družini smo MI, več nas je, ne moremo misliti samo nase, družina je več kot le JAZ (kaj jaz želim in potrebujem). Vsak član v družini potrebuje pozornost in razumevanje. To je lahko zapisati in govoriti, dokler ne pride do frustracije. Potrebno je znati in poskušati razumeti drugega, ga slišati v potrebah in željah.
V tem svetu se pogosto ne znamo ne pogovarjati in ne poslušati. Primer: žena jasno pove možu, da želi, da on kdaj otroke spravi spat, mož pa se ob tem le »prijazno« nasmehne in jo ignorira. Posledice zagotovo niso prijetne: ali sledi izbruh ali ignoriranje (drugje) žene in konflikt je tu. Ali pa dolgo nič, nato pa izbruh – ločitev. Ko pustimo stvari ali jih pometamo pod preprogo, namesto da bi jih reševali »tukaj in zdaj«, nastane prazen prostor, v katerem se vsaj eden od akterjev ne znajde. Pogosto se zgodi, da smo vešči v »ogromnem prostoru pregovarjanja«, občutke krivde znamo dobro naložiti drugemu, npr. da svojo razdraženost prenesete na ženo ali obratno.
Kaj lahko naredite drugače?
Lahko spremenite svoj pogled, svojo miselnost, svojo naravnanost, svoje prepričanje – ali »trdno« in togo vztrajate v tistem, kar se vam zdi edino prav? Jasno nam mora biti, kaj si želimo, za nas, za otroke, za družino. O tem se je potrebno pogovarjati. Temu slediti. Ne biti zadovoljen s tistim, kar je, razmišljati o tem, kaj bi lahko bolje ali drugače. Brez samozadostnosti, lepo prosim, kot da se nič ne more spremeniti. Ker žal življenje ni tako. Brez samokontrole in samorefleksije žal ne gre. Brez (spoštljivih) dogovorov pa tudi ne.
Kaj je torej bistvo tega, da svoje družine ne izpostavljamo hudim preizkušnjam? To, da se zavedamo vsakega dneva posebej, svojega delovanja, svojega ravnanja, svojega odnosa do drugih. Imamo izkušnje tega kaj delamo in kako. Brez tega, da drugim dajemo občutek vrednosti, tudi ne gre. Ne moremo samo pričakovati, da ohranimo povezanost, moramo tudi dati.
Če v zakonu nekaj škripa, začnemo uporabljati umik in beg (v trgovino, v šport) ali pa napad (kričanje, obtoževanje, kritiziranje, sarkazem, žaljenje, posmehovanje, gnev, preziranje … včasih vse skupaj lahko izgleda kot fronta ali celo gverilska vojna), kar je destruktivno. Seveda je treba jasno izraziti, kaj želimo in kaj potrebujemo, a način za to mora biti primeren in besede pravilno izbrane.
Kdaj in kje vam je lahko v pomoč terapevt?
Ko ne zmorete več, ko se vam zdi, da so vaše želje pozabljene, ko se samo netijo in spodbujajo konflikti in imate občutek, da ste se znašli na fronti, takrat poiščite terapevta, ki vam bo v pomoč pri izhodišču – lociranju točk, kje začeti na novo, kaj popraviti, spodbudil vas bo k iskanju vaših močnih točk, vas znal pomiriti z vašo borbo in vas stabilizirati. To, da najdete ravnotežje v sebi znotraj vseh preizkušenj, je največ, kar lahko storite zase. »V življenju ne moremo imeti vsega,« mi je pred kratkim dejala kolegica; res – lahko pa s polno paro iščemo notranje ravnotežje v sebi in svoji družini. Spregovoriti je potrebno, partnerju pa je potrebno dati občutek, da nam je pomemben.
O avtorici: Nataša Durjava
Nataša Durjava je mag. socialne pedagogike in delovna terapevtka, z nazivom svetnice in pedagoške izvedenke v šolstvu ter širokimi znanji in izkušnjami. Je družinska psihoterapevtka, EAGT. V dolgoletni praksi izvaja individualne terapije in svetovanja za otroke, mladostnike in starše, zadnjih 9 let se ukvarja tudi s partnersko terapijo. Izvaja delavnice za starše predšolskih in šolskih otrok.
Pri praktičnem delu izhaja iz individualnih potreb terapije, pri čemer uporablja teoretične osnove vedenjsko-kognitivne in geštalt terapije. Na področju vzgoje in izobraževanja je bila zaposlena kot svetovalna delavka in ravnateljica v vrtcu in šoli. Od leta 2003 je prostovoljna zunanja strokovna sodelavka Med.Over.Net, je prostovoljna sodelavka društva staršev otrok z rakom Jonatan prijatelj in svetovalka na Moj.psihoterapevt.si.
mag. Nataša Durjava, dipl. del. terapevt, prof. soc. ped in Geštalt-izkustvena družinska terapevtka
Kontakt: 041 344 725 | [email protected]
Področje delovanja: Družinsko in partnersko psihoterapevstko svetovanje.
Specialistka: Delo z mladostniki in otroki (čustveno-vedenjske in učne težave).