Vzameš življenje v svoje roke in kaj se zgodi? Nekaj groznega: nimaš koga obtoževati.
Včasih pričakujemo, da se bodo težave v naših odnosih uredile kar same po sebi, ne da bi mi sami v to kaj vložili. Ampak na tem svetu nam ni nič dano kar tako, samo po sebi. Za tisto, kar je v življenju največji dosežek, naše zadovoljstvo, se je treba potruditi. Če se malo pošalim, je treba vse pridelati – od krompirja do dobrih odnosov.
Naj nas navede k razmišljanju zgodbica o učitelju, ki je naročil učencem, naj v šolo prinesejo nekaj krompirja v plastični vrečki. Vsak naj prinese toliko krompirjev, kolikor ljudi sovraži. Na vsak krompir naj napiše ime osebe, katero sovraži.
Krompirje, ki so jih učenci prinesli v šolo, so morali vsak dan odnašati domov in spet prinašati k pouku. Dlje, ko so to počeli, bolj so se pritoževali, da iz vrečk močno smrdi. Teden je minil in na vprašanje učitelja, kako so se počutili ta teden, so razlagali o neprijetnostih, povezanih s težo in smradom po gnilobi.
Podobno, kot so opisali učenci, se dogaja v nas, ko sovražimo ljudi in to nezdravo stanje nosimo s seboj, kamorkoli že gremo. Dlje časa ko sovražimo, večjo škodo si naredimo. Smo kot mesto, v katerem je promet popolnoma zastal in se zastrupljamo z izpušnimi plini. Lahko zbolimo.
Bolezen je pomembno opozorilo, da moramo pogledati vase in se spoprijeti s čustvi, ki se jih izogibamo. Zdravila nikoli ne odpravijo vzrokov bolezni. Sovraštvo in zamera sta močna dejavnika tveganja za pojav bolezni. Ne gre za drugo osebo – za nas gre. Odpuščanje nam pomaga, da se znebimo bremena, ki nam »pritiska na prsni koš«.
Sovraštvo škoduje zdravju
Odpuščanje, ki je notranje dejanje, nas osvobaja bremen in nas zdravi. Je sklenitev miru s preteklostjo. Je poravnava odprtih računov, je proces ozaveščanja, ki nam vrača lastno vrednost in moč, ki smo jo izgubili, ko smo spletli svoje energetske okove, jezo, razočaranje, nezaupanje. Ta proces nas vodi v razpad identitete žrtve in nam vrača nazaj našo moč, ko spustimo mučno preteklost, ko se odpremo energiji življenja, ko nehamo kaznovati same sebe.
Najprej je potrebno odpustiti sebi. Da, sebi. Če človek ne ljubi sebe – ali sploh lahko ljubi bližnjega?
Če se sovražimo in zavračamo, če nas zlahka kaj čustveno prizadene, kaznujemo sami sebe in se obsodimo na trpljenje. Zapremo se v samotno duševno ječo, v bedno »sobico«, brez svetlobe, brez oken in brez vrat. In ta postane naša resničnost.
Res je, da nas drugi prizadenejo, morda pa je sovraštvo posledica doživetij iz otroštva. Toda tudi mi sami imamo vedno pri tem določeno vlogo. Tak pogled je na razumski ravni težko sprejeti, če je naš notranji otrok prizadet in kriči od bolečine. Naše bolečinsko jedro se zlahka aktivira. Če nič ne spremenimo, bo prav to naše bolečinsko jedro kot magnet privlačilo tisto, kar nam bo povzročalo še več enake bolečine: ženska, ki sovraži očeta, lahko kasneje sovraži vse moške, trpi za androfobijo. Ampak prav nič ji ne pomaga, če okoli sebe zgradi nepropusten zid in številne obrambe, ki škodljivo vplivajo na njene odnose.
Dragoceno je spoznanje, da nismo popolni, da včasih preprosto nismo znali bolje ravnati, kot smo … Brez priznanja ter sprejemanja napak ni odpuščanja in sprememb. Če pogledamo na stvari z drugega zornega kota, zamenjamo formulacijo dejstev, tedaj naša puška ni več uperjena v sovražnika. Verjemimo, da je naša prvobitna bolezen, zaradi katere vsi trpimo, nezadostna ljubezen do sebe. Če se nismo počutili ljubljene, ne moremo ljubiti drugih.
Naredimo vse, da ne bomo obtičali v čustvenih odzivih – spoznavajmo svoje senčne plati. Spoznavajmo tiste dele sebe, na katere smo malo manj ponosni ali pa se jih niti ne zavedamo. Osebnostna rast je nujno povezana s sprejemanjem in vključevanjem senc – nezavednih delov sebe. To nam omogoča njihovo predelavo in novo graditev sebe ter s tem zunanjih okoliščin. Omogoča nam, da se z negativnimi čustvi soočimo, da jih obvladujemo in predelamo – kot gnoj v humus. Če nosimo maske, če se pretvarjamo, da smo tisto, kar v resnici nismo, bo naš senčni del samo še siloviteje deloval v nas. Spoznati našo senčno naravo je priložnost in dolžnost, da jo integriramo s svetlobo, ki je v nas.
Naša močna namera, naša svobodna volja in od-ločitev nas lahko peljejo na pot spuščanja, odpuščanja, vračanja energije tja, od koder smo jo poklonili drugemu – nazaj k sebi. Kdor straniščne vsebine, ki spadajo na stranišče, hrani v sebi, zasmraja sebe in tudi svojo okolico.
Če že pazimo, kaj dajemo nase, moramo biti še pozornejši, kaj dajemo vase. Hvaležni bodimo za travmatične odnose, saj nas ravno ti navajajo k spremembam, da smo kakršni smo. Takšni odnosi naj budijo zavest o dostojanstvu našega življenja. Zakaj bi se odrekli Življenju? Zakaj? Spreminjajmo sebe!
Marja Černelič,
mag. poslovodstva in organizacije, avtorica knjige Drugo rojstvo – Si za to, da se rodiva skupaj?
Kontakt: 040 517 000
Področje delovanja: osebno svetovanje
Specialistka: Osebni razvoj – ozaveščanje, izboljšanje samopodobe, vprašanja povezana s starostjo, minevanjem.
