Tjaši Artnik Knibbe je popotnica, športnica, pisateljica, avtorica edinstvene knjige Ranljiva, učiteljica joge in čuječih meditacij ter terapevtka metode Heart&Soul Healing, ki je preko osebnega zorenja prišla do življenjskih modrostih, ki jih deli tudi z drugimi. A še naprej raziskuje tudi sebe.
Tjaši, v svojem življenju ste prišli do točke, ko si vedeli, da morate nekaj spremeniti. Kaj je bil za vas ključni moment?
Ko sem sedela le nekaj dni po mamini smrti za rakom, tudi sama s tumorjem na trebuhu na onkologiji. Zame ni bilo več poti nazaj. Hvala bogu.
Vas je bilo strah pustiti varno delovno okolje in stopiti v neznano? Vas je bilo strah prihodnosti?
Malo že, a sem bila takrat, ko sem se odločila za ta korak zelo svoja in v svoji moči. Zelo jasno sem vedela kaj je moja pot in da se mora najprej roditi knjiga. Tako nastane Ranljiva in z njo bogato potovanje prebujanje kolektivne duše. Ko si tako naravnan ti pridejo pravi ljudje in prave zgodbe na pot in vera v življenje je pravzaprav tista opora, ki pomaga omiliti misli prestrašenega notranjega ranjenega otroka, ki išče varnost izven sebe.
Bi z nami delili kakšno tehniko, ki jo uporabljate za soočanje s strahovi?
Sama se s strahom ne soočam s tehnikami. Strah je zame vodilo, ki mi vsakič, ko vznikne pove del moje zatajene zgodbe. Ga ne odpravljam, ga ne upravljam, ga ne kontroliram, ampak mu prisluhnem. Kje v telesu ga čutim? Kako vonja? Kako vibrira? Je kakšne posebne barve? O njem ne mislim, ne razglabljam besedno, ampak ga čutno zaznavam.
Tako me vodi skozi labirinte podzavesti, ki z ozaveščanjem strahu postanejo zavestno. S tem pa potreba po strahu kot orientiru v čutno, ta postopoma izgublja svoj naboj in vlogo.
Če bi lahko danes sebi napisali pismo in si ga poslali na svoj domači naslov za svoj 15. rojstni dan, torej v preteklost – kaj bi zapisali?
“Draga Tjaši: Slišim te…….. Vidim te…… Čutim te ……….. Ljubim te”
Živiš danes bolj kakovostno življenje kot nekoč?
Seveda. Ko si poravnan s svojim bistvom si poravnan z življenjem. Ko si poravnan z življenjem to živiš in ne le preživiš. Gre za kvantni preskok iz otopelosti v živost. Polje kjer okusiš vso barvitost bitja in se tega zavedaš. Iz te točke se življenje bolj ali manj igraš. A ni to fino?
Kako si pomagate takrat, ko se nagrmadi preveč skrbi, slabih misli in slabega počutja? Kako si naberete novih moči?
Narava. Sama se razelektrim od kolektivnih vibracij z dolgimi teki po naravi. Z redno čuječo držo pa poskrbim za to, da sem opazovalka in soustvarjalka svojega življenje. Prevzela sem odgovornost zanj in je zato razlogov za skrbi veliko manj. Slabo tako postane pot do novega dela ozaveščanja sebe in razlog za opolnomočenje ter nima več vloge mučilca in nečesa, kar bi me sililo v umik pred življenjem. Želim biti živa tudi, ko boli, saj lahko v teh dragocenih trenutkih pridem do bogatih spoznanj.
Načrtujete svojo prihodnost ali ste človek trenutnega navdiha?
Navdih in pretočnost sta moji poti. Prepuščam se sili življenja in sinhroniciteti te, ki me vodi v izjemno ustvarjalne ter igrive podobe sveta. Potujem, raziskujem in srečujem izjemne ljudi. Vsaki dan se poskusim znova zaljubiti v dele življenja.
Kako razumete poziv akcije »Ustavi se!«, kaj vam osebno to pomeni?
To, da se ustavimo, da vdihnemo izdihnemo in se zavemo svoje primarne esence. Da se osrediščimo v svojem umu, srcu in popkovnem središču in tako poravnani in v stiku z življenju delujemo v dobrobit sebe in drugih. Da nismo le čustvena gmota nezavestnih vzorcev, ki jih poganja bolečinsko jedro, ampak, da smo tisti, ki vse to opazuje in spoštuje svojo rano, vendar ji ne dopušča, da mu ugrabi življenje Ustaviti se, poslušati in videti pravo življenje, ki bije in teče, ko presežemo vlogo žrtve.
Kaj je tisto v življenju, kar je za vas vredno, da se ustavite?
Življenje samo.