Zgodba: Nives Mahne Čehovin za Natečaj: #ustavise in napiši
Brati sem se naučila že pri petih in od takrat so knjige nekakšni vzporedni svetovi, v katere rada potujem. Med odraščanjem sem odkrila še veselje do jezikov, zato je bila odločitev za študij angleščine in francoščine lahka. A ni me vleklo v učiteljski poklic, želela sem postati prevajalka. Še se spomnim bežnih mnenj, da bom težko našla službo, če ne bom poučevala, proti koncu študija pa nasvetov, da moram nujno odpreti prevajalsko podjetje. Zvenelo je samoumevno. Drugim, seveda. V meni pa negotovost, kako naj grem na svoje, ko pa imam malo izkušenj, v poslovnem svetu sem neznana in nimam strank. Odmislila sem strah, se osredotočila na željo in med zaključevanjem študija pustila, naj dozori. Ob pravem času se je vse zložilo: dobila sem klic iz ene tedaj znanih prevajalskih agencij iz Ljubljane, ki mi je ponujala delo. Bilo je v nedeljo zjutraj, zato sem sprva pomislila, da me kdo krepko vleče za nos. A je bila ponudba resna. Mene in nekaj drugih sveže diplomiranih prevajalk jim je priporočil naš profesor – in dobile smo svojo prvo službo. Sliši se sanjsko, a ne? No ja, bilo je bolj filmsko kot sanjsko. A to ni bil romantičen film, bolj tragikomedija. ‘Tragedija’ se je odvijala v odnosih, saj so temeljili na ustrahovanju, zaradi osebnih nesoglasij med lastnikoma pa so se iz leta v leto še slabšali. Takrat smo bile mlade in neizkušene, ni nas bilo težko nadvladati. ‘Komedija’ pa so bili pristni odnosi med nami, sodelavkami, saj nam je s humorjem in smehom uspelo prebroditi vse težke trenutke. Še danes smo prijateljice in še se spominjamo prizorov iz naše prve službe, vrednih filmskega traku. A ključno je bilo eno, za kar bom za vedno hvaležna: v tistem času sem se dobro izurila v prevajanju konkretnih poslovnih in pravnih besedil ter se naučila prevajati hitro in natančno. To je bila prava investicija v strokovno znanje in nenazadnje tudi dobra popotnica za odhod na svoje.
A tudi to je zahtevalo svoj čas. Danes, ko se ozrem nazaj, mi je jasno, da me je bilo takrat predvsem strah, da nisem dovolj dobra prevajalka in lektorica, da ne bo dovolj strank, da mi bo zmanjkovalo dela in ne bom dovolj zaslužila, da me nihče ne pozna, da sploh ne bom znala voditi svojega podjetja … Pa mi je življenje podarilo nekaj časa, da razmislim, česa si sploh želim in kako močno – in to kar med porodniško! Ja, pričakovala sem svojega prvega otroka in se radostno pripravljala na njegov prihod, medtem pa vse bolj čutila, da se približuje tudi skok v poslovne vode. Agencija je vse slabše poslovala, plače so bile borne, sodelavke so druga za drugo odhajale, moj strah se je počasi razblinjal in ob koncu porodniške sem zajela sapo – in zaplavala. Dobila sem tudi subvencijo za samozaposlitev in se obvezala, da bo moj s.p. posloval vsaj dve leti. Dve leti ni veliko, a zame takrat cela večnost! Kaj, če mi ne uspe? Kaj, če ne bo dovolj dela in bom morala subvencijo še vračati? Nekje v globini pa zavedanje, da vendarle imam neko znanje in da sem pripravljena trdo delati, predvsem pa s srcem. Če delaš tisto, kar te veseli, potem to nekaj šteje, sem samo sebe opogumljala in iz glave odganjala bojazljive misli. To je bilo pred 13 leti. Letos pa sem se ravno 1. junija, na svojo 13. obletnico, dogovorila za sodelovanje v akciji Ustavi.se. Kako lepo na-ključ-je!
Seveda so bila v teh 13 letih obdobja, ko ni šlo vse kot namazano. Prvi občutnejši upad dela je bil posledica svetovne krize. Ko se je stanje nekoliko izboljšalo, je Evropski parlament zaradi varčevanja nepreklicno prekinil dolgoročno pogodbo in najeti prevajalci smo čez noč izgubili pomemben vir prihodka. Še en spust po klancu se je zgodil, ko stranka mojih prevodov ni več potrebovala zaradi prodaje podjetja, in to po 12 letih plodnega sodelovanja! V takšnih trenutkih se vedno počutiš, kot bi šef pravkar pridivjal v pisarno in ti treščil na mizo odpoved. Le da si ti šef sam sebi in se vse to divjanje dogaja znotraj tebe … A ko so se ena vrata zaloputnila, so skozi druga vedno prišle nove stranke, nova podjetja in ustanove, z drugačnimi besedili in željami. In vsakič sem obula nove čevlje in se spet zagnala v klanec. Želja po nadaljevanju in volja do dela sta zmogli odgnati tudi strah.
Prevajalski poklic je intenziven, nenehno se vsem mudi, lovimo roke, ki so vedno pretesni …, strokovna besedila pa zahtevajo strokovno terminologijo in s tem svoj čas. Možgani so ves čas osredotočeni, kar je lahko precej izčrpavajoče. Včasih je tempo tako hud, da ‘nevrončke’ uspeš umiriti šele zvečer. Tudi moje življenje se je vsa ta leta odvijalo zelo hitro, saj sem vedno želela biti dobra mama in žena, se preživljati s svojim delom in tudi narediti kaj v skupno dobro. Nekam vmes sem tlačila tudi čas zase in za svoja drobna veselja – vsaj druženje, branje knjig in nekaj gibanja na teden. Ni pa bilo časa za ‘dolce far niente’, tisto sladko brezdelje, v katerem se rojevajo ideje, kjer si v stiku s svojo dušo, kjer ustvarjalnost dobi krila … Želja po ustvarjanju nečesa izvirnega, iz svojih globin … je bila prisotna, le nikoli ji nisem odmerila dovolj časa, da bi se tudi uresničila. Ustvarjalnost pa je neustavljiva – takoj ko najde vrzel, privre na površje. In tako je bilo tudi z mojo – planila je iz mene, ko sem to najmanj pričakovala.
Začelo se je na morju, tam ni bilo vsakodnevnih skrbi in bezljanja … Gledala sem zahajajoče sonce, se poigravala s fotoaparatom in utrnila se mi je misel, močna in posebna, nekakšno sporočilo zame, zato sem jo zapisala. Ko se je čez nekaj dni utrnila naslednja, sem tudi to zapisala in posnela še fotografijo, ki jo je lepo dopolnila. Zdelo se mi je, da je struktura podobna haikuju, japonski vrhunski pesniški obliki, in sem tudi preverila, če to drži. Obe misli sta imeli 17 zlogov (v prvi vrstici 5, v drugi 7 in v tretji 5) in sta prizor iz narave povezali z občutji. To je haiku, me je spreletelo, in takrat – kot bi se znotraj mene odprla nekakšna vrata – so se haikuji začeli zlagati ob vseh mogočih trenutkih. Povsod sem s seboj nosila beležko, saj so mi, če jih nisem takoj zapisala, hitro ušli iz spomina. Vsakemu haikuju sem poiskala še fotografijo v svoji osebni zbirki ali pa posnela novo, ko sem zagledala pravi motiv. Šele skupaj s fotografijo je haiku postal celota. Najprej sem svoje haikuje (moji niso klasični japonski, ampak sodobni, iz njih pa se oglaša slovenska duša) in fotografije negotovo objavila na Facebooku. Dobila sem lepe odzive in bila čez več mesecev povabljena, da v knjižnici pripravim samostojno razstavo. Spet malo strahu, kako naj to izpeljem in kako se bodo ljudje odzvali – a naredila sem prvi korak in sledile so še štiri razstave. Nato sem v treh letih napisala skoraj 60 haikujev, rasla pa je tudi želja, da bi jih izdala v knjigi. Kar nekaj časa sem se pogovarjala sama s sabo, ali naj to storim ali ne. Česa sem se pravzaprav bala? Kaj si bodo mislili moji najbližji in prijatelji? Kaj bodo o mojih haikujih rekli drugi? S knjigo bom razkrila tudi del sebe – kdo vse jo bo bral? Kaj pa, če so haikuji brezvezni? In če knjiga ne bo nikomur všeč? Da je bila mera polna, sem v tistem obdobju izgubila obsežen posel, ki bi mi pomagal pokriti stroške tiska v samozaložbi, ki niso zanemarljivi, pa še v družinskem proračunu so se pojavili nepredvideni stroški. In kaj zdaj? Izdati ali ne izdati? Jeziček na tehtnici se je prevesil tisti hip, ko sem si odgovorila na vprašanje: »Mi bo ob koncu življenja bolj žal, da sem knjigo izdala, pa ni bila uspešna, ali da si knjige sploh nisem upala izdati, ker me je bilo strah?«
Odgovor je bil tako jasen, da ga ni bilo mogoče spregledati. Knjiga je tako izšla 21. novembra lani in v nekaj mesecih je novega lastnika našlo že okrog 300 izvodov. Prejemam tako lepe odzive bralcev, da se mi kdaj naježi koža, kdaj orosijo oči. Sporočajo mi, da je nenavadna, pronicljiva, topla … in da so tudi fotografije nekaj posebnega. Bralci ji pravijo kar ‘sončna knjiga’ in jo radi podarjajo drugim, celo podjetja svojim zaposlenim ali partnerjem kot poslovno darilo. Malo pred dnevom, ko sem svojo knjigo prvič predstavila javnosti, sem v knjigi Clarisse P. Estés z naslovom Ženske, ki tečejo z volkovi prebrala misel, ki gre nekako takole: »Ustvarjalnost je reka, ki ves čas teče pod reko življenja in nikoli ne presahne, le čaka na trenutek, da se posvetimo tistemu, po čemer hrepeni duša. Takrat ta ‘reka pod reko’ prodre iz globin na površje in napoji naše bregove, da začne vse rasti in cveteti.«
V preteklosti sem se že poigravala z mislijo, da bi morda kdaj napisala knjigo, a si niti v najbolj divji domišljiji nisem predstavljala, da bo to zbirka haikujev in fotografij. Ustvarjalnost je kot reka privrela na dan v svoji edinstveni in neponovljivi obliki, utrla si je pot na površje, ko sem imela ‘najmanj’ časa, a sem ga uspela nakloniti tudi sebi. Resnično je napojila moje bregove. Zaradi nje spoznavam nove, posebne ljudi, odpirajo se mi zanimive poti, marsikaj doživljam drugače. Že ko sem pisala haikuje in fotografirala, se mi je občutek za čas popolnoma spremenil. Pozabila sem na uro, kar odneslo me je in bila sem v stanju zavesti, ki ga lahko opišem kot notranji mir ali izvorna radost. Tam čas ne obstaja. Zato tudi naslov knjige TU IN ZDAJ. Da nas spomni, da je trenutek, ki ga pravkar živimo, Življenje, vse ostalo je samo spomin na preteklost ali projekcija prihodnosti. Prav posebno poslanstvo knjige pa je spodbujanje ustvarjalnosti v kakršnikoli obliki, na kakršenkoli način. Verjamem, da smo vsi ljudje zelo ustvarjalni, vsak na svoj način, le v sebi moramo najti tisto, kar izvira iz srca in je v sozvočju z dušo, ter dovoliti, da se izrazi. In čas se dobesedno ustavi. Podobno kot če lebdiš na gladini morja in mižiš v sonce. Ali tiho sediš v krošnji in zoblješ češnje. Preprosto srkaš trenutek, si v TU in ZDAJ.
Več o knjigi na spletni strani: prevajalka.com/knjiga-tu-in-zdaj/ in na Facebooku: TU IN ZDAJ – sončna knjiga