Jasmina Kozina Praprotnik in Urban Praprotnik

“Za vse je najbolje, da se povedano konča z veseljem, nasmehom. Iskrenim, takim, ki govori: ja, to me je motilo, pa me od sedaj naprej ne bo več,” z nasmeškom povesta Jasmina Kozina Praprotnik in Urban Praprotnik.

Jasmina in Urban Praprotnik Urbani tekači portret

Kakšno je vajino zlato pravilo glede povedati (odkritost, način, trenutek …)

Mislim, da je vedno ali pa recimo, da skoraj vedno najbolje biti iskren. Je pa z odgovori na čustvene izzive običajno bolje malo počakati. Da se stvar umiri, da dobimo malo razdalje, da spoznamo morda dodaten zorni kot, s katerega lahko pogledamo na izziv in šele potem odgovoriti. Povedati. Ob pravem trenutku in z zavedanjem, da se je nujno postaviti zase, a da je hkrati najbolje ne napadati, le predstaviti možnost, ki bi bila lahko za obe strani sprejemljiva.

In za vse to je najbolje, da se konča z veseljem, nasmehom. Iskrenim, takim, ki govori: ja, to me je motilo, pa me od sedaj naprej ne bo več.

V komunikaciji s partnerjem pa je tako, da želim Urbanu zaupati vse, kar mi leži na duši. Pa čeprav vem, da ga s tem obremenjujem, ko mu povem reči, pri katerih mi ne more pomagati, a mu hkrati povem tudi, naj le posluša, saj že s tem naredi točno to, kar potrebujem: ko mu nekaj, kar me matra povem, mi je že pol odleglo.

Povedati je včasih težko. Kako si pomagate, ko gre za nekaj kočljivega, nelagodnega?

Hm, že dolgo ni bilo nič takega.

Imate nasvet, kako se pogovarjati z otrokom, da bo ta komunikacija stekla tudi v odrasli dobi? Naj bomo z njimi vedno odkriti ali je bolje spregovoriti z njimi previdno?

Z otrokom se je potrebno pogovarjati njegovi starosti primerno. A z zavedanjem da je to, kaj je primerno, v naših predstavah lahko pogosto podcenjeno. Saj otrok marsikaj razume, čisto intuitivno. Najbolj odkrito nas prebirajo z opazovanjem. Komunikacija pa lahko včasih tudi zastane, zato je pomembno, da imamo v rokavu različne teme. Tudi take, ki so njemu bližje in ki nam lahko odprejo vrata v k tistim, ki bolj zanimajo nas. Pri odraslemu otroku pa je pomemben tudi čas. Nima smisla da vanj vrtamo zjutraj, ko še na pol spi. Ugotovimo, kdaj je tisti čas, ko si najbolj želi izmenjave mnenj z nami in se mu prilagodimo. Če lahko …

Raje govorite ali poslušate? Vi znate prisluhniti? Kaj za vas to pomeni?

Najraje se pogovarjam. A vsak dan vadim tudi to, da samo prisluhnem, ne da bi komentirala. Da se samo čudim. Otroci pogosto to potrebujejo: dovolj časa, da povedo, kar razmišljajo. Do konca in brez naših prekinitev. Ko končajo, pa z radovednostjo čakajo na naš komentar. In takrat vidim, da se jim najbolj fino zdi: ko so svoje razmišljanje ubesedili do konca, potem pa so se o njem z mano pogovorili.

Velika umetnost je znati poslušati. Zakaj je včasih in za mnoge to tako težko?

Ker nam niso dovolj dolgo in zanimivo pripovedovali, se nismo naučili poslušati. In ker živimo v času hitrih informacij, z mini kretnjo enega prsta premaknemo našo pozornost na naslednjo sliko, novico. In takoj za njo na naslednjo. Pri tem ostanemo na površini. Znati poslušati pa zahteva vzdržljivo radovednost in sposobnost za spuščanje v globine. Mnogi to znajo in to takoj začutimo,ob njih se počutimo prijetno.

O akciji 2018

»Ustavi se! razumem kot spodbudo, da se vprašam, zakaj nekaj počnem. Ko se tega zavedam, toliko laže vem, ali je to, kar počnem, prav ali ne in na kakšen način naj nadaljujem,«

o akciji Ustavi se! pove Urban Praprotnik, ambasador, tekaški trener in strokovnjak za zdravilne učinke gibanja, ki v svojem življenju ustvarja skupaj z ženo Jasmino in družino.

Urban, ko človek opazuje vašo družino, dobi občutek, da znate živeti, da ste življenju kos in se pri tem celo zabavate in uživate. Je res tako?

Zelo. In rad se spomnim, da sem Jasmini, ko se še nisva poznala prav dolgo, še veliko pred prvim poljubom, prišepnil, da bi imel otroke z njo. Takrat sem v svoji glavi tako živo videl šopek veselih otrok okoli naju, da sem ji to preprosto moral povedati. No, zdaj ta šopek živiva – živimo.

Resnično zelo uživava in uživamo ta naš čas. Najina skupna pot se je začela zelo postopoma, pred dvanajstimi leti. Od takrat sva bila dolgo le najboljša prijatelja. Oba sva si želela več, ampak takrat to ni šlo. Začela sva celo verjeti v naslednje življenje in da se bova morda tam srečala. Vsak trenutek, ki sva ga skupaj preživela, sva sprejela z veliko hvaležnostjo. In zanimivo, ta občutek gojiva še zdaj. Ko se zjutraj zbudim, sem tako vesel, da sva skupaj. Otroci pa ta čas še dodatno bogatijo.

Jasmina: Res je, lepo nam je in za to smo zelo hvaležni.

Kdaj se je zgodil magični premik oziroma sta opazila, da se vama je življenje izboljšalo?

Urban: Prav gotovo se je zgodila čarovnija, ko sva se srečala. Po tej začetni čarovniji pa sva seveda morala čarati naprej. In ena od čarovnij je bilo tudi to, da sem začel voditi rekreativno tekaško druščino. To je bilo že pred desetimi leti. Prej sem bil profesionalni atletski trener. Moji atleti so bili večinoma tekači na srednje in dolge proge in pionirji, ki vadijo celo paleto atletike. Čudovito delo, pa vendar mi ni bilo najbolj pisano na kožo. Sem namreč zelo netekmovalno naravnan in tekmovalna vznemirjenost mi ni všeč. Predvsem pa sem vedno bolj spoznaval nesmiselnost resnobe, s katero je prežet tekmovalni šport.

Danes sem prepričan, da je življenje treba živeti čim manj resno in čim bolj zares. Kaj to pomeni? Da živimo izpolnjujoče: na koncu dneva torej nismo izčrpani, ampak izpolnjeni, ker smo dan izkoristili za osebnostno rast. Tako lepo se je zvečer uleči v posteljo z občutkom, da sem se naučil nečesa novega, se izbrusil, razširil poznanstva.

Jasmina: Premiki prihajajo postopoma, ampak le potem, ko se ti nekako zjasni, v katero smer želiš iti. Ko spoznaš in sprejmeš svoje vrednote in ko jim v svojem življenju daš primerno mesto. Po raziskavah so starejši ljudje srečnejši od mlajših. Sliši se nenavadno, kajne, saj imajo starejši običajno več težav. Vendar imajo nekaj, česar mladi še nimajo, in sicer boljši razgled – torej tisto življenjsko modrost, ki jim omogoča, da na svet gledajo širše. To pa jim daje določeno pomirjenost – sposobnost sprejemanja življenja in uživanja tudi v drobnih stvareh. Z Urbanom pa se trudiva ne čakati na starost, ampak videti širše že zdaj. In ko imaš širok zorni kot, je življenje lahko »boljše«.

Verjetno se tudi vidva nista rodila z modrostjo umetnosti zadovoljnega življenja, temveč jo sproti raziskujeta in dopolnjujeta. Kateri dogodki so pripomogli, da sta danes bolj modra?

Urban: Ko sem imel 18 let, mi je oče rekel: “Nebesa si je treba narediti tu, če so tudi tam, pa še toliko bolje.” Moj oče je bil bolan, imel je raka na jetrih in je umrl pri 49 letih. Hudo je zbolel, ko je imel le 39 let. Deset let smo živeli s hudo boleznijo, vendar smo kljub temu živeli zelo polno. Verjamem, da prav zaradi tega – zaradi zavedanja naše končnosti, zavedanja, da ni prav nič določeno vnaprej, da je torej treba po svojih močeh na čim lepši način izkoristiti podarjene trenutke.

Jasmina: Več je takih stvari, a najpomembnejša je gotovo ta, da sem našla Urbana. Z njim se tako dopolnjujeva, da je raziskovanje življenja toliko prijetnejše in lažje. Je pa gotovo zelo pomembno tudi vsakodnevno gibanje v naravi. Temu jaz rečem kar osebna higiena, saj se v naravi človek najbolj začuti – utelesi, kar ga vrne na njegove temelje. Tam tudi lažje razmisli, kako naprej, naredi določeno čistko v mislih, kar je oboje nujno za ponovno osvežen pogled na naš zapleteni svet.

Mislim, da je pomembno tudi to, da rada bereva, leposlovje in različne mislece in znanstvenike, stare in nove, ki prav tako odpirajo nove poglede na svet. Tako kot gibanje tudi branje pripomore k temu, da se misli ne ujamejo v ponavljajoče se vzorce razmišljanja, kar je lahko precej neplodno.
Poleg tega nimava televizije, in tako se doma lažje izognemo negativizmu, ki ga televizija gotovo vnese v dom, ter naredimo več prostora za ustvarjalne dejavnosti in pogovore. Pa potem raziskovanje sveta, spoznavanje novih ljudi, naši otroci, zdrava – veganska prehrana … Veliko je načinov in dogodkov.

Če bi lahko danes samima sebi napisala pismo in si ga poslala na svoj domači naslov za svoj 10. rojstni dan, torej v preteklost – kaj bi zapisala?

Urban: Dobro vprašanje. V bistvu svojim otrokom vsakodnevno pošiljam ta sporočila. Menim, da življenjskih modrosti ni nikoli preveč in da se zelo lepo dopolnjujejo. V tistem obdobju se je v naši družini marsikaj dogajalo. Kot domine so padale na nas težke preizkušnje. Brat se je na smučanju hudo poškodoval. Oče je zbolel. Meni so se pojavili na koži številni izpuščaji. Mama je pogumno držala vse skupaj. Takrat bi tako rad slišal, da je vse za nekaj dobro – da pa je to dobro treba vztrajno in pogumno iskati.

Jasmina: Najprej bi se pomirila, da bo vse v redu, mislim namreč, da sem bila pri desetih precej zaskrbljena, kaj bom v življenju počela, v čem bom dobra … Potem pa bi si dodala še nekaj napotkov, naj nikoli ne neham migati, biti radovedna, naj sprejemam, kar mi življenje prinaša, a naj bom hkrati dovolj pogumna, da takrat, ko res začutim, da se moram nečemu upreti, to storim in poiščem svojo pot.

Kaj bi si želela, da bi vedela, ko sta bila stara 20 let?

Urban: To so ključna leta, ki izjemno pomembno vplivajo na nadaljnje življenje. Po prekrokani noči sem se sam pri sebi odločil, da ne bom nikoli več pil alkohola. Takrat sem slutil, da je to dobro zame. Okolica me je seveda pogosto spodbujala, da bi to zaobljubo prelomil. Danes vem, da je to ena od pomembnih iskric, ki mi je pomagala, da sem se v življenju lažje odločal za to, v kar sem globoko v sebi verjel, da je prav – to je, da je najpomembnejše, da smo zvesti sami sebi.

Jasmina: Takrat sem bila študentka drugega letnika kulturologije in mislim, da nisem dovolj dobro vedela, da je študij privilegij, in ga zato nisem dovolj dobro izkoristila. Naredila sem minimum, ki je bil potreben, in šla naprej. Če bi vedela, da so profesorji tam zato, da jih grem lahko kaj vprašat, bi mi bil študij gotovo še bolj všeč. Danes vem, da je skoraj vedno bolje narediti več. Sicer pa mislim, da sem približno vedela večino tega, kar se za 20 let spodobi vedeti.

Kako si pomagate takrat, ko se nagrmadi preveč skrbi, slabih misli in slabega počutja? Kako si odpočijete in kako si naberete novih moči?

Urban: Globoko vdihnem, in če je treba, to nekajkrat ponovim. S tekom pa kar preventivno globoko diham in tako sproti čistim skrbi.

Jasmina: Najboljši počitek je resnično tek. Včasih sem zvečer že zelo utrujena in bi se najraje kar ulegla, potem pa grem na tek in se vrnem prenovljena. Tek v naravi, če z njim seveda ne pretiravaš, ampak si ga vzameš ravno pravšnjo mero, poživlja. Potem pa seveda spanec; če imaš štiri otroke, je to početje seveda visoko na vrednostni lestvici.

Kaj načrtujeta za prihodnost in kako to počneta? Morda rišeta miselne vzorce, si slikata prizore v mislih …?

Urban: Prihodnost naj bo lepa. Lepo pa je marsikaj. Od starejših prijateljev, ki so stari že okoli 80 let, se veliko učiva. Želiva si, da bi imela to srečo, da bova takrat živa, zdrava in da bova lahko uživala s svojimi otroki, vnuki in prijatelji.

Jasmina: Z Urbanom vsak dan načrtujeva, kar pomeni, da se veliko pogovarjava. V tem preprosto uživava, veseliva se stvari, ki so pred nami, zato o njih zelo rada razmišljava. Letni plan za dogodke Urbanih tekačev objaviva že novembra za naslednje leto, potem pa vmes še kaj dodajava. Urban ima vedno kakšne nove ideje, pa tudi jaz se še česa domislim. Takrat ko nimava dogodka v najini organizaciji, pa rada načrtujeva, kaj bova počela sama in kaj z otroki. Toliko je reči, ki bi jih radi videli, da jih ne zmanjka. Lepo pa je ostati tudi doma. Brati knjige, se sprehoditi na Ljubljanski grad, si ogledati kakšno galerijo in se pogovarjati. Ali pa obiskati starše na morju in se potem več ur potepati ob njem. Uh, tam šele dobiva nove ideje!

Kako razumeta poziv akcije »Ustavi se!«, kaj vama osebno to pomeni?

Urban: Ta poziv razumem kot spodbudo, da se vprašam, zakaj nekaj počnem. Ko se tega zavedam, toliko lažje vem, ali je to, kar počnem, prav ali ne in na kakšen način naj nadaljujem.

Jasmina: Veliko, ker je to nekaj, o čemer razmišljam vsak dan. Ustaviti se je treba ravno zaradi na začetku omenjenega boljšega razgleda. Če hitiš, ga ne vidiš. Mi pa ga potrebujemo, vsak dan, da jasneje vidimo, zakaj živimo.

Vaju je tudi kdaj strah?

Pogosto naju je strah. Ampak meniva, da s tem ni nič narobe, seveda, če nas strah ne hromi. Takrat, ko čutiva nelagodje, se vprašava, če je strah upravičen, ali pa bi bilo morda bolje, da ga z dobro voljo, sproščenostjo in pripravljenostjo, da se nekaj novega naučiva, premagava.

https://www.facebook.com/sharer/sharer.php?u=https%3A%2F%2Fwww.facebook.com%2Furban.praprotnik.35%2Fvideos%2F10214275695955648%2F&display=popup&ref=plugin&src=video