Urban in Jasmina Praprotnik

»Ustavi se! razumem kot spodbudo, da se vprašam, zakaj nekaj počnem. Ko se tega zavedam, toliko laže vem, ali je to, kar počnem, prav ali ne in na kakšen način naj nadaljujem,«

o akciji Ustavi se! pove Urban Praprotnik, ambasador, tekaški trener in strokovnjak za zdravilne učinke gibanja, ki v svojem življenju ustvarja skupaj z ženo Jasmino in družino.

Urban, ko človek opazuje vašo družino, dobi občutek, da znate živeti, da ste življenju kos in se pri tem celo zabavate in uživate. Je res tako?

Zelo. In rad se spomnim, da sem Jasmini, ko se še nisva poznala prav dolgo, še veliko pred prvim poljubom, prišepnil, da bi imel otroke z njo. Takrat sem v svoji glavi tako živo videl šopek veselih otrok okoli naju, da sem ji to preprosto moral povedati. No, zdaj ta šopek živiva – živimo.

Resnično zelo uživava in uživamo ta naš čas. Najina skupna pot se je začela zelo postopoma, pred dvanajstimi leti. Od takrat sva bila dolgo le najboljša prijatelja. Oba sva si želela več, ampak takrat to ni šlo. Začela sva celo verjeti v naslednje življenje in da se bova morda tam srečala. Vsak trenutek, ki sva ga skupaj preživela, sva sprejela z veliko hvaležnostjo. In zanimivo, ta občutek gojiva še zdaj. Ko se zjutraj zbudim, sem tako vesel, da sva skupaj. Otroci pa ta čas še dodatno bogatijo.

Jasmina: Res je, lepo nam je in za to smo zelo hvaležni.

Kdaj se je zgodil magični premik oziroma sta opazila, da se vama je življenje izboljšalo?

Urban: Prav gotovo se je zgodila čarovnija, ko sva se srečala. Po tej začetni čarovniji pa sva seveda morala čarati naprej. In ena od čarovnij je bilo tudi to, da sem začel voditi rekreativno tekaško druščino. To je bilo že pred desetimi leti. Prej sem bil profesionalni atletski trener. Moji atleti so bili večinoma tekači na srednje in dolge proge in pionirji, ki vadijo celo paleto atletike. Čudovito delo, pa vendar mi ni bilo najbolj pisano na kožo. Sem namreč zelo netekmovalno naravnan in tekmovalna vznemirjenost mi ni všeč. Predvsem pa sem vedno bolj spoznaval nesmiselnost resnobe, s katero je prežet tekmovalni šport.

Danes sem prepričan, da je življenje treba živeti čim manj resno in čim bolj zares. Kaj to pomeni? Da živimo izpolnjujoče: na koncu dneva torej nismo izčrpani, ampak izpolnjeni, ker smo dan izkoristili za osebnostno rast. Tako lepo se je zvečer uleči v posteljo z občutkom, da sem se naučil nečesa novega, se izbrusil, razširil poznanstva.

Jasmina: Premiki prihajajo postopoma, ampak le potem, ko se ti nekako zjasni, v katero smer želiš iti. Ko spoznaš in sprejmeš svoje vrednote in ko jim v svojem življenju daš primerno mesto. Po raziskavah so starejši ljudje srečnejši od mlajših. Sliši se nenavadno, kajne, saj imajo starejši običajno več težav. Vendar imajo nekaj, česar mladi še nimajo, in sicer boljši razgled – torej tisto življenjsko modrost, ki jim omogoča, da na svet gledajo širše. To pa jim daje določeno pomirjenost – sposobnost sprejemanja življenja in uživanja tudi v drobnih stvareh. Z Urbanom pa se trudiva ne čakati na starost, ampak videti širše že zdaj. In ko imaš širok zorni kot, je življenje lahko »boljše«.

Verjetno se tudi vidva nista rodila z modrostjo umetnosti zadovoljnega življenja, temveč jo sproti raziskujeta in dopolnjujeta. Kateri dogodki so pripomogli, da sta danes bolj modra?

Urban: Ko sem imel 18 let, mi je oče rekel: “Nebesa si je treba narediti tu, če so tudi tam, pa še toliko bolje.” Moj oče je bil bolan, imel je raka na jetrih in je umrl pri 49 letih. Hudo je zbolel, ko je imel le 39 let. Deset let smo živeli s hudo boleznijo, vendar smo kljub temu živeli zelo polno. Verjamem, da prav zaradi tega – zaradi zavedanja naše končnosti, zavedanja, da ni prav nič določeno vnaprej, da je torej treba po svojih močeh na čim lepši način izkoristiti podarjene trenutke.

Jasmina: Več je takih stvari, a najpomembnejša je gotovo ta, da sem našla Urbana. Z njim se tako dopolnjujeva, da je raziskovanje življenja toliko prijetnejše in lažje. Je pa gotovo zelo pomembno tudi vsakodnevno gibanje v naravi. Temu jaz rečem kar osebna higiena, saj se v naravi človek najbolj začuti – utelesi, kar ga vrne na njegove temelje. Tam tudi lažje razmisli, kako naprej, naredi določeno čistko v mislih, kar je oboje nujno za ponovno osvežen pogled na naš zapleteni svet.

Mislim, da je pomembno tudi to, da rada bereva, leposlovje in različne mislece in znanstvenike, stare in nove, ki prav tako odpirajo nove poglede na svet. Tako kot gibanje tudi branje pripomore k temu, da se misli ne ujamejo v ponavljajoče se vzorce razmišljanja, kar je lahko precej neplodno.
Poleg tega nimava televizije, in tako se doma lažje izognemo negativizmu, ki ga televizija gotovo vnese v dom, ter naredimo več prostora za ustvarjalne dejavnosti in pogovore. Pa potem raziskovanje sveta, spoznavanje novih ljudi, naši otroci, zdrava – veganska prehrana … Veliko je načinov in dogodkov.

Če bi lahko danes samima sebi napisala pismo in si ga poslala na svoj domači naslov za svoj 10. rojstni dan, torej v preteklost – kaj bi zapisala?

Urban: Dobro vprašanje. V bistvu svojim otrokom vsakodnevno pošiljam ta sporočila. Menim, da življenjskih modrosti ni nikoli preveč in da se zelo lepo dopolnjujejo. V tistem obdobju se je v naši družini marsikaj dogajalo. Kot domine so padale na nas težke preizkušnje. Brat se je na smučanju hudo poškodoval. Oče je zbolel. Meni so se pojavili na koži številni izpuščaji. Mama je pogumno držala vse skupaj. Takrat bi tako rad slišal, da je vse za nekaj dobro – da pa je to dobro treba vztrajno in pogumno iskati.

Jasmina: Najprej bi se pomirila, da bo vse v redu, mislim namreč, da sem bila pri desetih precej zaskrbljena, kaj bom v življenju počela, v čem bom dobra … Potem pa bi si dodala še nekaj napotkov, naj nikoli ne neham migati, biti radovedna, naj sprejemam, kar mi življenje prinaša, a naj bom hkrati dovolj pogumna, da takrat, ko res začutim, da se moram nečemu upreti, to storim in poiščem svojo pot.

Kaj bi si želela, da bi vedela, ko sta bila stara 20 let?

Urban: To so ključna leta, ki izjemno pomembno vplivajo na nadaljnje življenje. Po prekrokani noči sem se sam pri sebi odločil, da ne bom nikoli več pil alkohola. Takrat sem slutil, da je to dobro zame. Okolica me je seveda pogosto spodbujala, da bi to zaobljubo prelomil. Danes vem, da je to ena od pomembnih iskric, ki mi je pomagala, da sem se v življenju lažje odločal za to, v kar sem globoko v sebi verjel, da je prav – to je, da je najpomembnejše, da smo zvesti sami sebi.

Jasmina: Takrat sem bila študentka drugega letnika kulturologije in mislim, da nisem dovolj dobro vedela, da je študij privilegij, in ga zato nisem dovolj dobro izkoristila. Naredila sem minimum, ki je bil potreben, in šla naprej. Če bi vedela, da so profesorji tam zato, da jih grem lahko kaj vprašat, bi mi bil študij gotovo še bolj všeč. Danes vem, da je skoraj vedno bolje narediti več. Sicer pa mislim, da sem približno vedela večino tega, kar se za 20 let spodobi vedeti.

Kako si pomagate takrat, ko se nagrmadi preveč skrbi, slabih misli in slabega počutja? Kako si odpočijete in kako si naberete novih moči?

Urban: Globoko vdihnem, in če je treba, to nekajkrat ponovim. S tekom pa kar preventivno globoko diham in tako sproti čistim skrbi.

Jasmina: Najboljši počitek je resnično tek. Včasih sem zvečer že zelo utrujena in bi se najraje kar ulegla, potem pa grem na tek in se vrnem prenovljena. Tek v naravi, če z njim seveda ne pretiravaš, ampak si ga vzameš ravno pravšnjo mero, poživlja. Potem pa seveda spanec; če imaš štiri otroke, je to početje seveda visoko na vrednostni lestvici.

Kaj načrtujeta za prihodnost in kako to počneta? Morda rišeta miselne vzorce, si slikata prizore v mislih …?

Urban: Prihodnost naj bo lepa. Lepo pa je marsikaj. Od starejših prijateljev, ki so stari že okoli 80 let, se veliko učiva. Želiva si, da bi imela to srečo, da bova takrat živa, zdrava in da bova lahko uživala s svojimi otroki, vnuki in prijatelji.

Jasmina: Z Urbanom vsak dan načrtujeva, kar pomeni, da se veliko pogovarjava. V tem preprosto uživava, veseliva se stvari, ki so pred nami, zato o njih zelo rada razmišljava. Letni plan za dogodke Urbanih tekačev objaviva že novembra za naslednje leto, potem pa vmes še kaj dodajava. Urban ima vedno kakšne nove ideje, pa tudi jaz se še česa domislim. Takrat ko nimava dogodka v najini organizaciji, pa rada načrtujeva, kaj bova počela sama in kaj z otroki. Toliko je reči, ki bi jih radi videli, da jih ne zmanjka. Lepo pa je ostati tudi doma. Brati knjige, se sprehoditi na Ljubljanski grad, si ogledati kakšno galerijo in se pogovarjati. Ali pa obiskati starše na morju in se potem več ur potepati ob njem. Uh, tam šele dobiva nove ideje!

Kako razumeta poziv akcije »Ustavi se!«, kaj vama osebno to pomeni?

Urban: Ta poziv razumem kot spodbudo, da se vprašam, zakaj nekaj počnem. Ko se tega zavedam, toliko lažje vem, ali je to, kar počnem, prav ali ne in na kakšen način naj nadaljujem.

Jasmina: Veliko, ker je to nekaj, o čemer razmišljam vsak dan. Ustaviti se je treba ravno zaradi na začetku omenjenega boljšega razgleda. Če hitiš, ga ne vidiš. Mi pa ga potrebujemo, vsak dan, da jasneje vidimo, zakaj živimo.