Kaj se zgodi, ko se naše telo umiri, pozornost prenesemo na to, kar čutimo in manj, kar mislimo, ter se prepustimo tihemu opazovanju tega, kar nas v naravi obdaja in kar se v nas naravno poraja?
Znajdemo se v trenutku, kjer je edini kraj in čas, ko lahko zares vidimo stvari take kot so, pa tudi poiščemo rešitve in se premaknemo bližje k temu, kar potrebujemo in si želimo. Nenehno hitenje in pehanje za cilji v kombinaciji s pritiski okolice iz medijev, družbenih omrežij in službe tako obremenjujejo naš živčni sistem, da se raven stresnih hormonov močno zviša in naše telo pripelje v kronično stanje napada ali bega – ko pa se to ponavlja, se celo ustavi ali zmrzne.
Posledice so lahko majhne, postopne in se nalagajo ter kažejo v marsikaterem nezadovoljstvu, težavah z zdravjem, izzivih v odnosih in podobno, v skrajnem primeru pa so tudi drastične, ko težje bolezni ali velike življenjske krize preprosto kričijo, naj se ustavimo.
Da se to ne bi zgodilo, si je nujno vzeti čas, ko se ustavimo preventivno, se umirimo in upočasnimo. Eno od najboljših podpornih okolij za to je narava. Ne samo, da že znanstveno dokazano blagodejno vpliva na več naših ravni, temveč s svojim mirom in drugimi elementi omogoča tudi stik z najbolj umirjenim, jasnim in zdravim delom nas samih.
Iz tega dela lahko nato gradimo boljše odnose z drugimi, na podlagi izboljšanega odnosa s seboj in z naravo, iz katere vsi izhajamo.
Vsled potrebam sodobne družbe in praksam umirjanja, ki že dolgo obstajajo po vsem svetu, tudi pri nas raste zanimanje za ponovno povezavo z naravo.
Gozdna kopel – več kot povezava z naravo
Eden od načinov za to je gozdna kopel ali gozdna terapija. Delno jo je navdihnila japonska praksa shinrin-yoku, ki dobesedno pomeni ‘gozdno kopanje’.
Nobeno presenečenje ni, da so jo na Japonskem načrtno začeli umeščati celo v zdravstveni sistem že v 80. letih prejšnjega stoletja, saj je tehnološki in gospodarski napredek žal peljal tudi k vse večjim preobremenitvam zaposlenih.
Prav tako se je začelo dogajati na zahodu, zato je nastala prilagojena različica te prakse tudi v ZDA in se hitro razširila po vsem svetu. Gozdna terapija temelji na predpostavki, da se je tako blagodejno umiriti in okopati vse svoje čute v naravi, predvsem v gozdu, da je to za nas lahko celo terapevtsko. To lahko počnete sami ali pa se pridružite eni od manjših skupin na vodenem umirjenem sprehodu z gozdno terapijo, kjer vodnik namesto vas gleda na uro, da si vi lahko vzamete dragocen čas zase (2 do 3 ure) in vas nežno opomni na osredotočenje na občutenje in kar je okrog vas zdaj in ne na razmišljanje ali na preteklost in prihodnost.
Povabi vas v več interakcij z deli gozda, ki vam pomagajo, da se upočasnite, opazujete naravo in sebe ter občutite pozitivne učinke te povezave. Nato svoja opažanja lahko podelite z drugimi udeleženci in jim pozorno prisluhnete, na prijeten, sproščen in enakopraven način. To spodbuja občutek, da smo slišani, spoštljivo komunikacijo, medsebojno povezovanje in posledično pozitivne učinke na celotno družbo.
Kot opisuje tudi Florence Williams v knjigi Narava zdravi in popravi, se s tem, ko se ustavimo v naravi, med drugim močno zniža raven stresnih hormonov, imunski sistem se okrepi, krvni tlak se uravnovesi, misli se umirijo in zbistrijo, ter čustva razjasnijo. Že 1 do 2 urni na teden, lahko razdeljeno na več manjših postankov v naravi, lahko naredi ogromno. Če temu dodamo še en malce daljši namenski obisk gozda, pa naredimo še korak bližje boljšemu zdravju, boljšim odnosom, boljšemu svetu.
Zapisala: Katarina Čuk
certificirana vodnica in mentorica gozdne terapije v Sloveniji, po metodi vodilnega svetovnega združenja za naravno in gozdno terapijo ANFT
Vir in več informacij: Knjiga Naša brezčasna narava