Ustavi se! #intervju Gregor Kosi, Lidl Slovenija

Ste generalni direktor podjetja, ki zaposluje skoraj 1600 ljudi. Odgovornost, ki jo nosite, je velika, izzivi dela, napolnjeni urniki pa verjetno vsakdan. Kljub temu delujete sproščeno, vaše ekipe so uspešne in obenem v podjetju vlada kljub izzivom izredno pozitivna energija. Kako uravnavate čas, namenjen delu in čas, namenjen sprostitvi?

Ne glede na velikost kolektiva se vodenje vedno začne pri samemu sebi. Šele ko zbereš pogum, potreben za kritično presojanje lastnih ravnanj skozi prizmo nenehnih izboljšav, z vnaprej opredeljenimi cilji v okviru jasne vizije, bo pozitivne učinke mogoče zaznati tudi v ekipi. Kolektiv je brez izjeme ogledalo svojega vodstva. Po tem, ko smo v Lidlu Slovenija s skupnimi močmi izluščili naš genski zapis, vse tisto, kar nas združuje, naš vrednostni sistem, smo hitro ugotovili, da brez spremembe kulture vodenja naše vrednote: uspešnost, dinamičnost, skrbnost, poštenost in povezanost ostajajo zgolj subjektivne zaznave v organizaciji, ki jih zaposleni doživljamo zelo različno. Zato potrebujemo gradnike, ki krepijo naše povezave. Pri tem mislim predvsem na pomen komunikacije v medosebnih odnosih. Vsi smo lahko vodje, ne glede na napis na vratih pisarne. Z lastim vzgledom. S spoštljivim odnosom do sodelavcev, ki upošteva tudi njihovo zasebno sfero, brez pošiljanja elektronskih sporočil v času, namenjenemu družini, prijateljem, sebi.

Ponedeljek je zame tako dan brez sestankov. Da se poglobljeno, preudarno in ciljno usmerjeno posvetim izzivom, ki jih prinaša nov delovni teden. Pa tudi, da lahko čez vikend svoje misli preusmerim drugam. Podobno velja za petek. Popoldanski čas namenim zaključevanju nalog, zastavljenih na začetku tedna. Pri čemer ne pozabim na povzetek vsega tistega, kar sem se pri tem naučil. Kot dobronamerno sporočilo, popotnico za lažje načrtovanje prihodnjih izzivov.

Gregor Kosi

Eden od sindromov sodobne družbe je izgorelost, ki je neizbežno prisotna tudi med menedžerji. Ste se že kdaj znašli v situaciji, ko je bilo vsega dovolj in kako ste takrat ukrepali?

Ko sem ob koncu svojih dvajsetih prevzel položaj in odgovornost direktorja družbe, sem bil prepričan, da o uspehu podjetja v največji meri odloča sposobnost in prepričljivost njegovega vodje, ki zna v vsakem trenutku ponuditi pravo zamisel, najboljšo rešitev, ki jo je potrebno le še nekritično izvesti. A ideja o nezmotljivem vodji ima napako. Pravzaprav več napak. Ne le, da takšnemu vodji slej ko prej zmanjkuje časa za tisto, kar resnično šteje – za družino, prijatelje, igro, počitek in posledično zdravje – mu slej ko prej zmanjka tudi odgovorov na izzive in preizkušnje, ki jih prinašajo nagle spremembe v svetu, ki nas obdaja. Eden od sindromov sodobne družbe, ki ga imenujemo »izgorelost«, je skrajni izraz (pre)dolgega obdobja soočanja s stresom oziroma z občutkom nemoči zaradi pomanjkanja odgovorov.

Osebno rešitve ne vidim le v zavedanju in priznanju lastne ranljivosti, ampak predvsem v spremembi razumevanja lastne vloge, bodisi v organizaciji, družini ali v širšem družbenem krogu. V nenehnem ozaveščanju samega sebe o omejenosti svojega resničnega vpliva. Priznam, da me kljub temu občasno preseneti občutek nemoči, celo strahu, nelagodje ob pomanjkanju nadzora. V takih primerih se najprej vprašam, v kolikšni meri sploh lahko vplivam na zunanje okoliščine. Najbrž tudi zaradi slednjega ne spremljam vremenske napovedi, redko preberem kak časopis in se še manj posvečam družabnim omrežjem. Svet okrog nas se nenehno spreminja, ali smo to pripravljeni sprejeti ali ne, je popolnoma nepomembno.

Kako na izgorelost gledate v svoji ekipi, pri podrejenih?

V Lidlu Slovenija v zadnjem obdobju posebnih primerov izgorelosti ne beležimo. Slednje povezujemo tudi z negativnim prizvokom ti. »deloholizma« v naši organizaciji. Osebno ga povezujem s pomanjkljivo samoorganiziranostjo in ga razumem kot izraz nezaupanja sodelavcem. Z vzpostavljanjem in krepitvijo kulture dinamičnega projektnega vodenja vsak člen organizacije natančno pozna svojo vlogo, čas, ki ga bo porabil za izvedbo naloge, in tisto najpomembnejše, skupni cilj, pa tudi pomen lastnega prispevka pri njegovi izpolnitvi. Napake, čeprav mi je ljubši izraz izkušnje, predstavljajo nujno sestavino našega napredka. V podjetju spodbujamo kulturo učenja. Učimo se drug od drugega, ker se zavedamo, da se odgovori na vsa vprašanja in izzive sodobnega sveta že nahajajo v podjetju. Ne izključno pri vodji, ampak predvsem pri sodelavcih, ki so neposredno vpeti v posamezne procese. Učimo se ustavljati, se poslušati, se slišati in se tudi odkrito pogovarjati o vsem, kar bi nas utegnilo omejevati na poti uresničitve naših najbolj skritih potencialov. Da, med drugim tudi o strahu. Neustrašnosti si ne razlagam kot odsotnost občutka strahu, ampak kot pripravljenost soočiti se s svojimi strahovi.

Ste se morda v zadnjih letih s to tematiko bolj intenzivno ukvarjali – imate kakšne konkretne predloge, kako se »ustaviti«, kako zmanjšati tempo?

Svoj dan začnem tako, kot ga zaključim. S sestankom s samim sabo. Po določitvi prioritet, povezanih s posameznimi nalogami, se zmeraj najprej posvetim najpomembnejši, praviloma tudi najzahtevnejši nalogi. Dan je tako že »dobljen«, tudi če kakšno manj pomembno opravilo morda ostane nedokončano. Ker brez popolne predanosti še tako dober načrt ostane le še ena neizpolnjena zamisel, se zavestno izogibam prisotnosti najrazličnejših motečih dejavnikov, še posebej tistim, tehnološke narave. Čas, potreben za obdelavo elektronske pošte in telefonskih klicev, omejujem na največ eno uro dnevno. Sem goreč zagovornik neposrednega, pristnega medčloveškega stika, še najraje ob odlični kavi. A to ne pomeni, da v Lidlu Slovenija spodbujamo kulturo sestankovanja. Prav nasprotno. V podjetju se strinjamo, da so sestanki največja ovira naši učinkovitosti. Zato uspešno uvajamo splošna načela medsebojne komunikacije in sestankovanja. Kratko, jedrnato, učinkovito … in seveda zabavno. Vse z namenom zagotavljanja dodatnih časovnih zmogljivosti, nujno potrebnih za redno in pravočasno presojo smiselnosti zastavljenih ciljev, še najbolj pa zaradi krepitve kakovosti življenja izven delovnega okolja, za nujni dnevni odklop od vsakodnevnih obveznosti. To pomeni tudi pripravljenost odložiti telefon po prihodu domov, se povezati z družino, otrokom, partnerjem. Se poglobiti v njihov svet, želje, projekte. In pri tem ne pozabiti nase.

Kaj vas v življenju poganja naprej, motivira, da uresničujete svoje cilje?

Z leti se je moj pogled na svet in lastno vlogo v njem vsekakor precej spremenil. Postal je bolj stvaren. Okrepilo se je zavedanje o omejenosti časa in energije, ki ju imamo na voljo. Prepričan sem, da moj prispevek zato iz leta v leto postaja še učinkovitejši. V lokostrelskem žargonu bi rekli, da imaš na voljo manj puščic. A prav zato mora vsaka zadeti tarčo, svoj cilj. Verjamem, da se uspešne organizacije od manj uspešnih v največji meri razlikujejo po njihovi sposobnosti podrejanja zastavljenih ciljev njihovemu poslanstvu, smislu. Prav iskanje, odkrivanje in uresničevanje lastnega smisla ali poklicanosti zame predstavlja najpomembnejšo sestavino recepta za po(po)lno življenje. Živeti s smislom pomeni imeti dostop do neusahljivega vira moči, navdiha in modrosti na neskončni poti iskanja življenjskega ravnovesja. Zame so ta vir ljudje, ki me obdajajo, njihove zgodbe, njihove sanje … in osebna zaveza, povezana s prepoznavanjem njihovih potencialov in odgovornostjo za spodbujanje njihovega uresničevanja.

Kaj je tisto, za kar se vam je vredno ustaviti?

Zaradi občutka svobode in neomejenosti. Vsi imamo na voljo štiriindvajset ur. Edino vprašanje je, kako jih zapolnimo. Z vsebino. Z zavedanjem o pomenu vsakega trenutka posebej. O njegovi minljivosti in neponovljivosti. Z zavedanjem, da je preteklost nespremenljiva, prihodnost neoprijemljiva. Edino, na kar lahko vplivamo, je ta trenutek.