Življenje ti skuša nekaj povedati. Ustavi se. Prisluhni. Umiri misli, odpri srce. Ustavi se, preden bo življenje ustavilo tebe,
z žarečim in nasmejanim obrazom pove Katja Štingl, blogerka, mamica dveh otrok, ustvarjalka, popotnica, samostojna piarovka, ljubiteljica joge in življenja ter nam zaupa svojo trdo pot do spoznanja o tem, čemu je v življenju vredno slediti.
9. april 2014, 23.00 – začetek novega začetka
Na gole prsi mi položijo deklico. Miceno, nebogljeno dete, velikih modrih oči, ki bodo od tega trenutka dalje radovedno raziskovale svet. Solze radosti mi stečejo po licih, ko pod svojimi dlanmi začutim nežen utrip srca. Utrip, zaradi katerega sem vsako noč mirno zaspala in zaradi katerega sem se vsako jutro radostno zbujala. Dobrodošla na svet, dušica. Klicali te bomo Gala. Ti je všeč? S kožo ob koži se med nama začne plesti nevidna vez. Le še poljub ponosnega očka in izčrpani od napornega poroda, objeti potoneva v sen. Občutek blaženosti se mi razlije po celem telesu, srečna sem. A ne za dolgo.
10. april 2014, malo čez polnoč – nekaj je narobe
Prebudim se potna in nemirna. Ne vem, kaj mi povzroča nemir, a čutim, da se dogaja nekaj velikega. Pogledam svojo deklico. Mirno spi, tako, kot zna le dete. Vse je v redu. A pogled nanjo ne umiri razbijanja mojega divjega srca. Speči obrazek položim v njeno posteljico, v bolečinah se dvignem in s težkimi koraki pristopim do okna. Svež zrak mi bo dobro del, pomislim. Blagi pomladni vetrič mi objame obraz, globoko vdihnem, a nemir v meni ne utihne. Počasi prilezem nazaj do postelje in iz predala vzamem telefon. Pokličem partnerja in ga pozdravim z besedami »Kje si? Je vse v redu?«. Na drugi strani tišina. »Čakam vlečno službo. Zgodila se je prometna nesreča,« odgovori čez čas. Srh mi preplavi telo in ko me uspe pomiriti, da z njim ni nič hujšega, sem šele pripravljena slišati podrobnosti. Avto, totalka, poškodovana ograja, jelen… so besede, ki mi odzvanjajo v ušesih. »Nisem te hotel prestrašiti, jutri bi ti povedal«. Pošlje mi fotografijo. Vse kar vidim je gmota zvite črne pločevine in ogromno krvi. Grozno! Nikomur ne privoščim tega pogleda, še najmanj pa mamici po porodu. A tukaj je in vse, kar začutim ob tem, je neizmerna hvaležnost. Kdorkoli te je čuval to noč, hvala, hvala, hvala. Zaspim s solzami sreče na obrazu in se veselim jutrišnjega dne, ko bo Gala spoznala še bratca.
Piše se leto 2015 – ponovno je nekaj narobe
V manj kot letu dni, ponovno dobim fotografijo avtomobila. Mislim že, da se kdo šali z mano. Avto namreč spet v razbitinah, tokrat tako močno, da ga lahko kot kup smeti le še odpeljejo s cestišča. Postane mi vroče. Zazvoni telefon. Kliče me moj ljubi mož. Nisva poročena, a po več kot desetih letih skupnega življenja mislim, da si zasluži to ime. Spet prometna nesreča, ponovno totalka. Z njim, na veliko srečo, vse v redu, razen manjših bolečin zaradi sile udarca.
Življenje ti skuša nekaj povedati, dve tako hudi nesreči v tako kratkem času nista ravno kar za spregledat. Ustavi se. Prisluhni. Umiri misli, odpri srce.
April 2016, nekega lepega jutra, na čisto običajen dan iztirim
Tresejo se mi roke, trese se mi glas, globoko v meni vse kriči, počutim se kot bomba, tik pred eksplozijo. In zgodi se. Eksplozija. Ne zmorem več. Vlak, ki z vso hitrostjo drvi skozi predore življenja, nenadoma iztiri.
Razletim se na tisoč in en košček, a počutim se olajšano, da sem pritisnila na tisti rdeči gumb na katerem piše STOP. Ustavim se. Ni mi uspelo, da bi prav čas izstopila na varni postaji, na poti, ko se še nisem počutila popolnoma izgubljeno in kjer bi morda še našla pot nazaj. Bilo je prepozno. Opozorilni znaki, kljub temu, da so bili precej očitni, so bili spregledani. Nisem se ustavila. Tudi ti se nisi. Skupaj sva drvela, vsak na svojem tiru, vedno redkeje na skupnem. In tako sva se ustavila. Jaz sem se, zate ne vem, morda se tvoja pot z vso hitrostjo nadaljuje.
Hvaležna za dva čudovita otroka, ki nama ju je podarilo življenje, sedaj radovedno odkrivam nove poti. Brez hitenja, brez norenja in tako kot mali otrok, ko naredi svoje prve korake ter se nato ustavlja na vsakem vogalu, da pobere kamenček, skoči v lužo, poduha vsako cvetlico in navdušeno raziskuje vse, kar ga obdaja, igrivo spoznavam svet.
Vsakemu, ki ga srečam in je pripravljen slišati pa polagam na srce: »Ustavi se, preden bo življenje ustavilo tebe.«
Spoznajte Katjo:
www.facebook.com
http://www.katjastingl.com/
www.instagram.com