Ustavi se. Postoj za trenutek. Globoko vdihni skozi nos vse do trebuha in izdihni skozi usta. Poglej naokoli in se napij lepote življenja, ki se ponujajo vse naokoli, če si le vzamemo čas in jih opazimo. Občuduj cvetlico, povonjaj njen sladek vonj in se napolni z njeno lepoto, saj s tem polniš in obujaš svojo notranjo lepoto, ki se vselej odraža tudi navzven. Dotakni se drevesa, objemi ga in začuti njegovo moč, njegovo podporo ter tako moč in podporo povečuj v sebi. Samo bodi za trenutek, to je dovolj. Občuti življenje z vsemi čuti. Ne pusti, da življenje samo, zaradi preobremenjenosti, spolzi mimo tebe,
nas vabi Patricija Škoberne, prof. filozofije in sociologije, ki je za Ustavi se! napisala svojo zgodbo.
Že kot otrok sem večino svojega časa preživljala v zavetju narave, ki me je napolnila, me dvigovala ter navdihovala. In nato sem velikokrat kot odrasla, pozabila na to čarovnijo narave, počasnosti, ki je včasih hitrost, saj ko upočasniš sebe, so tvoje namere, želje jasnejše in jih bolj lahkotno tudi manifestiraš.
Mislim, da je za našo družbo nujno potrebno, da se upočasni iz tega kalupa hitrosti ter se nauči kako upočasniti korak in resnično začuti, doživlja življenje, ne le na miselni ravni, temveč tudi na čustveni, telesni in duhovni ravni, saj to omogoča polnejše in zadovoljnejše življenje.
Zakaj mi je všeč akcija Ustavi se!
Zato mi je akcija »Ustavi se« zelo všeč, saj nagovarja in podarja ozaveščanje o tem kako pomembno si je vzeti minutko zase, le zase, da se napolnimo, da občutimo trenutek, pogledamo v nebo in se napolnimo z njegovo brezkončno lepoto. Že, če samo pogledamo prodajalce v velikih supermarketih vidimo, kako močno se je njihov odnos do kupcev spremenil. Vsi so tako avtomatizirani in si v bistvu ne vzamejo časa, da te resnično nagovorijo osebno, temveč le učinkovito. Ali, če pogledamo ljudi na ulici kako otopelo strmijo predse ali pa gledajo v telefonske ekrane. Mene je groza v kakšno družbo spremljam svojo petletnico, ki je tako v trenutku, vesela od jutra do večera in doživlja v polnosti svoje življenje.
Vsak otrok se rodi s talentom
Ravno to je razlog, da sem pričela pred leti s svojim delovanjem pod okriljem znamke Geniji smo vsi, ki ozavešča starše, učitelje, vzgojiteljice… o dejstvu, da je vsak otrok rojen s potencialnim genija, ki ga lahko manifestira le v okolju, kjer se počuti ljubljenega, sprejetega prav takšnega kot je.
Vsak otrok se rodi s talentom ali celo več njih in na nas odraslih je, da otroke spodbujamo naj raziščejo kakšne talente imajo. Kot motivatorka in vaditeljica čuječnosti pomagam staršem pri premoščanju podedovanih vzorcev, ki jih držijo v krču preteklosti in jih nevede širijo dalje in ne dopuščajo svojim otrokom, da doživljajo življenje počasi, igrivo, lahkotno temveč od njih zahtevajo toliko dejavnosti in jih tako vpeljujejo v našo hitro družbo že v predšolski dobi.
Kaj manjka šolskemu sistemu
Namesto, da bi se mi od otrok učili kako biti v trenutku, jih nehote učimo tega, kar nas dela nezadovoljne. Mislim, da bi tudi sam šolski sistem podaril našim otrokom največ, če bi otroke v šoli učili kako ostati v trenutku, kako si vzeti čas za zavestno dihanje in kako se poglobiti v sebe in odkrivati lastne talente in jih ne le usmerjat v faktografijo in naučene poti družbe, ki v večini primerov vodijo v brezposelnost ali krizo srednjih let, ko veliko ljudi pade v krizo, ker celo življenje živi po nekih vzorcih in standardih družbe, a ga to ne osrečuje.
Čuječi sprehodi v naravi
Zato delujem tudi kot vaditeljica čuječnosti in imam delavnice čuječih sprehodov v gozdu, kjer upočasnimo korak, izključimo misli in se potapljamo v zavetju dreves v sebe, odkrivamo potenciale lastnih talentov, ki jih večina ne sliši, ker so preveč glasne norme in standardi družbe. Kot prostovoljka delujem tudi v Zavetišču za brezdomce v Mariboru s svojimi Uricami navdiha, s pomočjo katerega jih vodim po njihovem notranjem bogastvu, saj jih je življenje ustavilo, ker niso bili dovolj močni pri premoščanju izzivov. Če se ne ustavimo sami in raziščemo sebe, nas življenje slej kot prej ustavi.
Vsa ta naglica življenja in spremembe v družini so me vodila na šestmesečno potovanje s hčerkico. Pred enim letom se mi je zdelo, da je po ločitvi zame dovolj vsega, da želim ustaviti čas in doživeti čas z mojo deklico, ki nikoli več ne bo stara 4. leta. Da se je naužijem, da ji pokažem svet in da sva skupaj.
Potovanje po svetu
Zato sva se odpravili najprej do Mauritiusa, nato do Nove Zelandije in do Fijija. Zelo se zavedam, da je otrok rojen z nerazvitim čelnim režnjem, ki se razvije tam nekje do 7. leta starosti in vse kar otrok do tega leta doživlja, se vrašča v čelni reženj kot mozaik, na podlagi katerega nato živi celo življenje. Na poti sva spoznavali druga drugo ter občudovali neizmerne lepote sveta, deklica se je naučila angleško, postala zelo odprta, samozavestna, prilagodljiva in razširjena za vse življenje. Jaz pa jo sedaj lažje predajam njenemu očetu, s katerim imava deljeno skrbništvo, kar mi je predstavljalo izziv pred potjo, a sem se je naužila v popolnosti.
Nastala je čudovita zgodba
Skupaj sva na poti ustvarili knjigo Preproste resnice o otrocih, kjer opisujem svojo zgodbo dislektične, hiperaktivne deklice, ki se je preobražala, saj ni želela svojih družinskih vzorcev, strahov, prepričanj prenašati na svojo deklico. Med preobražanjem lastne miselnosti, sem prihajala do uvidov, ki so napisani na risbicah moje deklice. Obe sva ponosni, da sva skupaj ustvarili nekaj neumrljivega kot je najina knjiga in predvsem ustavili čas le za naju. In tudi sedaj, doma, se dnevno ustavljava z objemi, poljubčki, stremljenjem v nebo, risanjem najinih želja, vonjanju cvetlic, objemanju dreves …
Znanje je vir modrosti
Vesela sem, da sem veliko znanja črpala iz filozofije, tako zahodne in vzhodne, ki nekako z samimi filozofskimi vprašanji drzno postavljajo vprašanje “Kdo sem?”. To ključno vprašanje in odgovor nanj brez cenzur je zelo pomemben. Temu sledi življenje iz naše notranjosti. Če ne vemo, kdo smo, kaj želimo, se ne poglobimo v sebe in le brzimo skozi življenje, nam življenje prinaša stvari, ljudi, dogodke, ki si jih ne želimo, ker nas vodi naša podzavest.
Ko pa si vzamemo čas, se poglobimo ter spoznamo sebe v vsej temi, senci in svetlobi ter se sprejmemo, lahko preobrazimo in se sami ustvarimo ter načrtujemo dosego svojih srčnih želja. Zato sem tudi pričela 66 dnevnimi preobrazbenimi program, kjer posamezniki kopljejo po sebi, ozaveščajo, preobražajo in ustvarjajo sebe in svoje življenje zavestno, s pomočjo narave ter ritualov, ki jih uporabljajo najuspešnejši na svetu.
Kaj doživljajo ljudje, ki se prebujajo
Vsi so presenečeni, ko se najprej notranje prebujajo, saj smo se vsi učili, da je edino delo produktivnost, ki se da pokazati, pozabljamo pa, da je notranjost prva, ki jo moramo oblikovati, če želimo, da se odraža na zunaj. Sploh pa so presenečeni, ko jih na eni od seans odpeljem na pokopališče, kjer se soočamo s smrtnostjo, saj zaradi hitrega tempa življenja, tako hitro pozabljamo, da ne bomo večno tu in zakaj ne bi živeli to kar resnično želimo že sedaj, saj ko bomo naredili naš zadnji vdih in izdihnili, s seboj ne bomo jemali našega denarja, hiše, materialnih dobrin, temveč naše spomine na to, kdo smo bili, kako smo ljubili, doživljali življenje in koliko ljudem smo pomagali.
Sploh, ko hitro v življenju izgubiš svoje starše, kot sem jih jaz, ti postane jasno, da se je vredno ustaviti, si podariti nasmehe, dotike, iskrene poglede v oči, poljubčke, objeme že sedaj, ko lahko, ker nikoli ne veš, kaj bo v naslednjem trenutku. Vse, kar imamo, je le ta trenutek. Dajajmo sebe, svoj čas, svojo originalnost, ljubezen, genialnost, pozornost. Ustavimo se. Zdaj!