Izgorevanje je eno od tveganj, na katera bi morali biti pozorni mnogi ljudje. Sindrom izgorevanja preži predvsem na tiste, ki si zastavljajo visoke cilje in imajo občutek, da zmorejo vse in jim vse uspeva (ali skoraj vse).
Pasti sindroma izgorevanja
Žal prav ljudje, ki imajo visoke zahteve, redko opazijo, da nanje »preži zver«, ki ji rečemo tudi burnout sindrom (sindrom izgorevanja). Priplazi se zelo tiho in neopazno, kot plenilec, ki lahko dolgo časa pritajeno čaka na svojo žrtev. Ko ga zagledate, je že prepozno. Bolezen prizadene z vso močjo, dostikrat ne preostane več nobena rešitev. Popolnoma ste izčrpani in lahko le nemočno ležite v postelji ter se sprašujete, kaj se vam je zgodilo. Zveni znano?
Žrtve sindroma izgorelosti nato postopoma pridobivajo odgovore. Ponavadi se po dolgem iskanju, po romanju od zdravnika do zdravnika, od preiskave do preiskave in brez pravih odgovorov, kaj je narobe, zgodi, da končno nekdo omeni neke druge možnosti: sindroma izgorevanja!
Simptomi in postavitev diagnoze
Po kratkem občutku olajšanja, ko oseba končno izve, “kaj mu je”, se začne raziskovanje ‒ kateri so znaki, simptomi, kako naj se prepriča, da gre prav za to? K sreči se vse več govori o tem in informacije so bolj dostopne. Na žalost tudi nepotrebne, strašljive in škodljive. Zato je pomembno, da pravilno izbirate, na katere informacije se naslanjate.
Če čutite fizično in psihično izčrpanost, postajate cinični, razdražljivi, občutite odpor do službe, čeprav ste jo še pred kratkim opravljali z veseljem, ne zmorete več opravljati nalog, ki ste jih do zdaj opravili brez težav in imate občutek, da ste nezadovoljni, neizpolnjeni, nesrečni, je možno, da izgorevate.
Zadnjo besedo sicer prepustite zdravniku, saj ni krvne preiskave ali testa, ki bi z gotovostjo določil diagnozo izgorevanja. Za diagnozo te bolezni je treba opraviti nekaj korakov, izključiti bolezni s podobnimi simptomi in se pogovoriti s strokovnjakom, ki izgorevanje zna prepoznati.
Preberite tudi:
Opozorilni znaki sindroma izgorelosti se pojavijo mnogo prej
Čeprav čutite, da kar naenkrat ne zmorete več, je dejstvo, da se izgorevanje dogaja počasi. Že veliko časa pred zlomom so prisotni opozorilni znaki, a jih, ko se prvič pojavijo, ne prepoznamo.
Nisem slučajno napisala ‒ »prvič«, saj se izgorevanje pogosto in rado ponavlja. Zakaj? Ker izgorevanje ni samo posledica delovnih obremenitev, je najprej in predvsem posledica sklopa osebnostnih lastnosti in prepričanj, ki nas počasi in neizogibno pripeljejo do točke, ko nas zastrašujoča izkušnja prisili k spremembi.
Če teh sprememb ne opravimo, bodisi ker ne želimo, bodisi ne znamo in si ne poiščemo pomoči, se izkušnja ponavlja, dokler se iz nje končno nečesa ne naučimo ‒ predvsem poskrbeti zase, opaziti prve opozorilne znake in takoj ukrepati.
Pot nazaj z zadnje stopnje izgorevanja, ki ji rečemo tudi adrenalni zlom, je namreč dolga, mučna in polna zastojev. Če ste imeli na začetku bolezni občutek, da ste padli v globoko in temno luknjo, je pot iz luknje polna ovir, trnova in predvsem dolgotrajna. Okrevanje po adrenalnem zlomu lahko traja tudi več let. Prvi znaki okrevanja, če je bolezen pravilno prepoznana in zdravljena, so opazni po nekaj mesecih, redkokdaj prej.
Kako zdraviti sindrom izgorelosti
Pogosto me sprašujejo, kako zdravimo sindrom izgorevanja. Na to vprašanje ni enoznačnega odgovora. Veliko je odvisno od stopnje izgorelosti, preostale funkcionalnosti (vprašanje bolniškega staleža) in tega, kateri simptomi so najbolj moteči.
V hudih primerih lahko uporabimo zdravila, običajno uporabljamo uspavala in pomirjevala (po potrebi), pri hudih simptomih anksioznosti in depresiji pa predpišemo antidepresive. Čeprav je pri izgorevanju učinkovitost antidepresivov nekoliko slabša, jih lahko uporabimo. Pri mnogih ljudeh imajo ugoden učinek, vsaj pri obvladovanju zelo motečih, akutnih simptomov. Vendar gledano dolgoročno, lahko izgorelost pozdravi le učinkovita in trajna sprememba dejavnikov, ki so do izgorelosti pripeljali. Ti vzorci so del nas, našega načina razmišljanja in čustvovanja, pogosto pa se jih trdno oklepamo in se jim težko odpovemo, na nekatere smo tudi ponosni. In zato je mnogokrat dejansko učinkovita le strokovna pomoč v obliki psihoterapije.
Učimo se na lastnih napakah
V svoji praksi sem pomagala že številnim ljudem z izkušnjo izgorelosti. Nekaj let nazaj pa sem svojemu znanju in praktičnim izkušnjam, žal, dodala tudi lastno izkušnjo izgorelosti, iz katere sem se ogromno naučila.
Ta znanja in izkušnje želim deliti tudi z drugimi, zato vodim terapevtske skupine za izgorele, v kateri se učimo prepoznati zgodnje znake izgorelosti, kako preprečiti napredovanje bolezni in ponovitve ter kateri so dokazano učinkoviti ukrepi ob izgorevanju. Naučimo se tudi o ustrezni prehrani, prehranskih dopolnilih in dopolnilnih metodah zdravljenja.
Nova skupina bo začela delovati oktobra 2017 in se bo dobivala v večernih urah v Ljubljani. Več informacij najdete na spletni strani psihoterapija-fiket.si. Prijave sprejemam na e-mail [email protected].
O avtorici: Daniela Fiket
Daniela Fiket, dr. med. je zdravnica, specialistka psihiatrije, psihoterapevtka in TA svetovalka (transakcijska analitičarka). Deluje kot individualna, partnerska in skupinska psihoterapevtka, organizira predavanja, svetovanja in izobraževanja. Odgovarja na vprašanja ljudi, povezana s psihično stisko, strahovi, pomaga ljudem razumeti njihove diagnoze in svetuje ob pomembnih življenjskih dilemah. Od leta 2014 svetuje na forumu Psihiatrija in je moderatorka na forumu Zasvojenost in pomoč.
Preberite tudi: Resnice in miti o izgorelosti …