“Lep slovenski pregovor – veliko je takih – pravi, hiti počasi. Zelo premišljeno in modro, a kaj, ko se tega praviloma zavedemo pozno; nekateri tudi prepozno,”
začne svoje razmišljanje Milan Jazbec, diplomat, redni profesor, pisatelj, ljubitelj Beatlov in Mustrovega Zvitorepca ter nadaljuje:
“Moj življenjski stil je pravzaprav kar hiter: veliko delam, več stvari hkrati, pišem, razmišljam, organiziram, poslušam, tudi zabave mi ne manjka, čeprav je bolj asketska, kot ne. A pomembno je, da meni ustreza in paše ?.
Ampak znam se ustaviti, bolje rečeno, znam upočasniti korak, da se mi ne ustavi popolnoma. Pri tem se zgledujem po naravi – narava nikoli ne počiva, ampak spreminja svoj ritem, ki vedno teče. Recimo, preneham s pisanjem, se zamislim, gledam v zrak in premišljujem o mojem potoku Močniku, ki je vedno manjši in manjši, slišim, sedaj tisoč kilometrov stran v Makedoniji, prej pa še več kot dvakrat toliko v Turčiji, njegovo žuborenje in vidim postrvi, ki švigajo v bistri in hladni vodi, v kateri sem se v ranem otroštvu naučil plavati … dih mi zastane, prisluhnem tišini in mi je lepo. Energija se obnovi, kar sama od sebe, kot da bi se res vse ustavilo, a se ne.
Nasprotno, teče naprej, vse teče, je rekel grški filozof Heraklit, in vse se napaja, eno iz drugega, dodajam jaz. Ko se ustaviš, s tem daš nov zagon tistemu, s čimer se ukvarjaš; ko zastaneš, pomisliš na prijatelje, na svoje, na naravo, na karkoli, pomembno je, da se ti misli odpočijejo in pogled najde točko, ki te poboža.
Po mojih izkušnjah je to najboljši recept proti tistemu, čemur se danes moderno reče stres.
In praviloma se običajno potem zgodi čudo – ko se ustaviš, zastaneš, dobiš navdih, rešitev, pot, veš bolje in vidiš točneje, kako naprej. Pa tudi s kom.
Se pravi, povsem enostavno, a tako premišljeno in globoko: ustavi se.