Sva Barbara in Jernej. Imava pa tudi leto in sedem mesecev staro princesko z imenom Neža. Skupaj sva 8 let in pol.
Pred rojstvom najine hčere sva si uredila stanovanje. Dostikrat sva si privoščila izlete in uživala življenje. Barbara je delala preko študenta, jaz sem že 10 let v vojski.
Po rojstvu hčere se je vse spremenilo, predvsem na čustveni ravni. Barbara se je po diplomi zaposlila v supermarketu Tuš, kar pomeni, da dostikrat dela popoldan. Jaz delam v Ljubljani in vsak dan vstajam ob 5:00 in se vračam ob 16:30 uri.
Življenje teče skorajda mimo nas. Dostikrat so za oba tudi vikendi delovni, zato pa toliko bolj cenimo trenutke, ko smo vsi skupaj. To je čista družinska radost.
Pa je to dovolj sva se vprašala!?!
Imava vse, kar sva si želela, hkrati pa nimava. A resnično živimo in delamo samo za soboto ALI nedeljo, da smo vsi skupaj? Neža pa raste in se razvija iz dneva v dan.
Včasih imava občutek, da gre vse mimo naju in to za plačo, ki nudi za golo preživetje. Včasih je še to premalo in za vikend spet delam. Pri obema so klavrne razmere na delovnem mestu in ko prideš psihično izčrpan domov, je še 100 stvari za postoriti, hkrati pa se ukvarjati z otrokom.
Nočem dati vtis, da jamram, ampak tako so živeli naši starši in starši pred njimi. Ampak midva veva, da nam lahko življenje ponudi mnogo več. Naša edina ovira je strah. Živimo v mehurčku navidezne varnosti in se oklepamo tega, kar imamo.
Ampak … ne za nas!
Odločila sva se, da gremo preko tega. Decembra 2016 sva z Barbaro pustila eno leto staro hčerkico pri moji mami, ki ji lahko rečem super babica. Pustiti Nežko za 3 tedne pri babici, je bila za naju ena najtežjih stvari v življenju. Vendar sva morala to storiti za uresničitev najinega cilja.
Spakirala sva nahrbtnike in šla na Tajsko v izvidnico. Če bi šla samo na dopust, bi Nežko vzela zraven. Pot je bila zelo naporna, celo za naju. Ampak ni nama žal. Spoznala sva ogromno sproščenih, prijaznih ter nasmejanih ljudi, vedno pripravljenih pomagati.
Prelepa pokrajina in pozitivna energija. Takoj sva se zaljubila v Tajsko in si rekla to je to … življenje ob morju.
Mi gremo naprej
Tukaj bomo eno leto skupaj kot družina, se povezovali in nabirali izkušnje. Brez televizije in vsakodnevnih telefonskih klicev. Življenje je kratko, svet za nas pa je nepopisano platno, zato bomo obrnili nov list v življenju in si začeli pisati svojo zgodbo.
Enoletni plan je tak: hišo, v kateri bomo živeli, bomo plačevali z najemnino najinega stanovanja. Sem DJ in na najinem 3 tedenskem potovanju sem se spoznal z ljudmi, ki so mi ponudili delo pri njih. Nič še ni popolnoma dorečeno, pa nič zato. Življenje ne poteka nikoli po ravni črti, ampak po krivulji in to ga naredi posebnega. Barbara bo izvajala barse (točkovno masiranje glave).
Mogoče pa ostanemo in se sploh ne vračamo nazaj
Najbolj pomembna je družinska sreča ne pa materialne stvari. Danes vidim 3 leta stare otroke, ki imajo že svoj pametni telefon.
Otroci cenijo starše po tem, koliko jim kupijo in ne koliko ljubezni in časa jim podarijo.
Najino sporočilo VAM
- Kot družina si postavite skupne cilje, govorite o njih in sanjarite o njih. Z sanjarjenjem se odpirate in privlačite pravo energijo. Lahko to počnete tudi preko meditacije.
- Čas bo prinesel svoje.
- A ko pride pravi čas, le pogumno. Odločitev je vaša!
Vedno sem si rekel, da nočem biti starec, ki leži na smrtni postelji z mislijo, da je vsega konec in da v življenju niti probal nisem zaradi lastnega strahu. Življenje je prelepo in prekratko. Štejejo samo izkušnje, naj bodo dobre ali slabe. To nas gradi in tako lahko osebnostno rastemo.
Zato pa … vzemite si čas zase in v tem tempiranem svetu, pa četudi samo za minutko!
Pozdravček od Barbi, Neže in Jerneja