Ko se človek ustavi, prevzame odgovornost za svoje življenje. Ljudje hitijo in hitijo, nekateri celo bežijo zaradi različnih vzrokov. Največkrat zaradi strahu pred prevzemom odgovornosti. Včasih se zdi, da je to “naučeno” kazanje s prstom na nekoga drugega tako močno vklesano, da si je skoraj nemogoče zamisliti drug scenarij.
Scenarij, ki je bolj umirjen in hkrati bolj učinkovit na poti doseganja ciljev. Najpogosteje se zgodi, da nevede in podzavestno bežijo pred seboj in tem, kar nosijo v sebi. Naučeni so tekmovati, se dokazovati, pritiskati na nešteto gumbov, samo zato, ker se želijo počutiti vredne. Vredne obstoja in vredne življenja. Pozabili so, da so oni sami vrednota življenja.
Zakaj se to dogaja?
Hmm, ker družba to posameznika uči že od nekdaj. Da se primerjamo med seboj. Kdo je boljši, lepši, močnejši, uspešnejši, hitrejši … Tako se je ustvarila manipulativna koristoljubnost. Skozi stoletja. Da se človeka z “vzorom” vodi tja, kamor družba želi, da človek je. Izgubljen v masi. Ker takrat se počuti navidezno povezanega z drugimi, v resnici pa je sam izgubljen. In takrat je dojemljiv še toliko bolj, saj želi “pripadati”.
Lahko kaj spremenimo?
Najbolj modri ljudje so skozi življenje ugotovili, zakaj je tako blagodejno, da se človek ustavi. Da s tem preseka krog z zunanjim svetom, ter se človek znajde v svojem krogu vesolja, ki ga nosi v sebi. Začne se s preprostim dejanjem: ustavi se. Da se začutiš. Da si odpočiješ. Da si tvoje telo, um in duša oddahnejo od pritiskov zunanjega vpliva nanj. Da se naučiš “delati nič” in samo “si” (doing vs. being). Saj to ne pomeni, da človek stoji ves čas in nič ne dela. Gre bolj zato, da se v trenutkih “ustavi se” poveže s svojim notranjim bistvom, ki mu jaz pravim DOM.
Kako najti DOM?
Takšni kratki premori so življenjskega pomena. Dobesedno. Da si “natankamo” življenjsko energijo. Tako kot avto ali kateri drug stroj natankamo, tako je potrebno, da se človek natanka univerzalnega goriva, ki ga poganja.
Izčrpanost se začne kazati dokaj hitro in se stopnjuje. Od tega, da smo nemirni, vedno težje se odločamo, postanemo zadirčni, delamo napake (lahko usodne), zbolimo (telesno, čustveno, psihično), zgubljamo nadzor, stvari ne tečejo kot bi naj …
To je nekaj signalov, ki nakazujejo človeku: ustavi se (za božjo voljo). In če signalov ne upoštevamo, sledi običajno telo z bolečinskimi/bolezenskimi znaki, ki nas položi v posteljo.
Moj izkušnje in kako sem se ustavila
Skratka, ritual “ustavi se” je v mojem primeru vsakodnevni kratki odklop od zunanjega sveta, ker je to zame odgovornost do mojega zdravja. Dokler sem zdrava, lahko dosežem vse. Dokler sem zdrava, imam vse. Imam zdravje.
Poznam tisto drugo stran, ko se nisem ustavljala. Ker mi je bilo drugo vse bolj pomembno kot jaz sama. Kakšne muke sem imela, da sem se pobrala nazaj, je za celo poglavje. Pobrala. Kaj šele da ponovno ustvarim moj svet. Izkušnjo jemljem kot darilo za zdrava temelja, na katerih stoji hiša. Stabilno.
Ker sedaj VEM, da se moram ustavit, če želim graditi naprej. Ko se človek ustavi, v resnici ustvari največ. Resnični paradox.
