“Ustavi se. … Se sploh znamo? … Naučimo se. …”
so nasvet, vprašanje in namig, ki nam jih ponuja Katja Gaspari Leben, mlada mamica, ustvarjalna oblikovalka, (bivši) “deloholik” in snovalka akcije Spregovorimo o neplodnosti, ki nam pove svojo zgodbo:
Življenje se lahko prav zanimivo zasuka. Lahko živiš v nekih smernicah, po nekakšnih navodilih in pričakovanjih ljudi, ne da bi se znal sploh poslušati ali slišati. Enostavno padeš v neke pričakovane tirnice in se voziš po njih. Ker je tako prav, ker je tako pričakovano. Jaz sem bila že od nekdaj nekoliko drugačna, a tudi sama sem padla v neko rutino.
Delo od jutra do večera terja davek
Sem designerka in od mene se pričakuje, da sem stalno kreativna, pridna, da delam non-stop. In tako je tudi bilo. Moja služba je od nekdaj bila moj hobby. Morda sem ravno zato tako zelo veliko delala. A kaj, ko se to zna razvleči čez cel dan. Ker mi ni bilo težko, ker je bilo prav fino, sem v takem ritmu živela kar nekaj let. Bila sem stalno na adrenalinu, saj te roki projektov stalno lovijo za rep. Navadila sem se, da sem na dopustih, ko je adrenalin popustil, zbolela. Tako to pač je, sem si vedno rekla.
Tudi načrtovanja družine sva se lotila kot vsakega drugega projekta
Poleg tega sva si z možem želela ustvariti družino. Po naravni poti nama ni bilo usojeno, zato sva začela s postopki umetne oploditve. In ker sva deloholika, sva se tudi tega lotila, kot vsakega projekta. Vse sva delala pravilno, se na moč trudila, da nama uspe postati starša. Tukaj se je vse ustavilo. Poskusila sva tudi alternativno medicino, s prehrano… Resnično vse.
Raziskovala sva in se zapletla v vrtinec iz katerega nisva več znala. Po 6. postopkih sva rekla dovolj. Nekaj morava spremeniti. Odločila sva se, da bova pač sama in poskušala uživati v nekakšni svobodi. Potovala bova, se zabavala in se pač imela fino na drugačen način od ostalih družin z otroci.
Ustavila sva se in stavila na najin odnos
Ustavila sva se. Obrnila vase in se povezala, kot se prej verjetno niti nisva znala. Skupaj sva ustvarila močno vez.
Naključje je hotelo, da se je ravno takrat vse zasukalo. Spoznala in povezala sva se z ljudmi, ki so nama pokazali novo smer. Postala sva starša srčni deklici Iamari Tisi, ki se je rodila v Afriki. Tam so naju naučili potrpežljivosti in nama pokazali, da je sreča v majhnih stvareh. Prav ona je zaslužna, da sem se kot mama spremenila.
Otroci so naši največji učitelji
Moj ritem je postal drugačen. Popoldne jo dvignem iz vrtca in potem živim polno življenje. Počnem vse tisto na kar sem prej pozabila. Na tiste drobne stvari … v katerih tako zelo uživam, a prej nekako nisem našla časa. Skupaj riševa, ustvarjava, raziskujeva, se podiva po travi, vrtnariva in včasih se le potepava. Morda sem ravno njo potrebovala, da me je naučila, da je potrebno življenje polno živeti in, da je bistvo ravno v teh majhnih stvareh in nas to dela izpopolnjene. Da se takrat resnično spočiješ v glavi. Ne vem. Se še učim, vendar pa sem vseeno presunjena kako me lahko mala deklica nauči skoraj več stvari, kot so me prej starejši in modrejši ljudje. Pravzaprav so mi starši govorili podobno, le slišati jih nisem znala, ali pa enostavno nisem poslušala.
Vredno se je bilo ustaviti. Za srečo, ki jo sedaj lahko živim.