Zabavno in koristno je pokukati v svet čustev. Razlikovanje med različnimi čustvi ter poznavanje osnovnega namena vsakega od njih prinaša kopico prednosti. Recimo boljšo komunikacijo z drugimi zaradi razumevanja njihovega notranjega dogajanja. Ali pa sposobnost ločevanja med ustreznimi in neustreznimi čustvenimi reakcijami. Pa uvid v lastno notranjo logiko in še in še.
V tem prispevku bralcu ponujamo del zemljevida za orientacijo po poteh čustvovanja. Zajeli smo skupino čustev, ki jo opredeljujemo kot vrste strahov, in odgovorili na naslednja vprašanja:
- V čem se vrste strahov razlikujejo?
- V katerih situacijah jih oseba čuti?
- Kakšen je njihov namen?
- Kdaj so ta čustva ustrezna in kdaj ne?
Opisali smo sedem vrst strahov. Pri tem smo ločili med pojmom ‘vrste strahov’, ki zajema vsa opisana čustva, in pojmom ‘strah’ v ožjem smislu, ki je le eno od čustev iz te skupine in se od ostalih bistveno razlikuje. Za prva štiri čustva (strah, panika, groza in trema) je značilno, da jih oseba čuti v zvezi s trenutno situacijo. Začnimo s strahom.
Strah
Oseba čuti strah, ko njeni večinoma nezavedni miselni procesi ocenijo:
- da trenutna situacija ogroža katero izmed njenih vrednot (npr. lastno življenje)
- da se ogrožajoči sili ne more zoperstaviti (npr. medvedu)
- da se iz situacije lahko umakne (npr. se tiho umakne medvedu).
Primer: oseba hodi po gozdni poti in 100m pred sabo pod grmom zagleda spečega medveda. V delčku sekunde psiha nezavedno izvede vse tri zgornje ocene in oseba začuti strah. Počasi se tiho umakne nazaj. S tem je namen strahu dosežen: oseba se umakne iz ogrožajoče situacije. Mimogrede, beseda emocije izvira iz latinske besedne zveze ‘e movere’, kar pomeni ‘gibati se od’.
Panika
Ta se od strahu razlikuje po oceni iz tretje točke. Paniko oseba začuti, ko oceni prvi dve točki enako kot pri strahu, pod tretjo pa:
- da ne ve ali se iz ogrožajoče situacije lahko umakne ali ne.
Primer: oseba hodi po gozdni poti. Nenadoma izza ovinka 50m pred osebo v njeni smeri priteče medved. Oseba začuti paniko in njeno vedenje je navzven videti zbegano in nenadzorovano. Dejansko pa v tem trenutku psiha z bliskovito naglico išče in preizkuša različne možne rešitve. Na primer: bi kričala ali se delala mrtvo; bi tekla stran ali plezala na drevo, … Čustvo panike je povezano z občutkom, da je za rešitev situacije na voljo zelo malo časa. V našem primeru to drži, zato je čustvo panike ustrezno. Namen panike je torej iskanje in preizkušanje različnih potencialnih rešitev ogrožajoče situacije v zelo kratkem času.
Groza
Podobno kot pri paniki sta tudi tukaj prvi dve oceni enaki kot pri strahu. Grozo oseba začuti kot pod tretjo točko oceni:
- da ne more pobegniti iz ogrožajoče situacije in ni več rešitve.
Primer: osebo s partnerjem med pohodom po gozdovih severne Amerike napade razjarjen grizli. Partnerja je že poškodoval, zdaj pa se je lotil še osebe same. Umakniti se ne more več. Pri čustvu groze se živčni sistem aktivira v drugo smer kot pri strahu in paniki. In to lahko do te mere, da oseba bruha, spusti urin in blato, ohromi ali celo izgubi zavest. Lahko tudi dobi občutek, da to ni več ona in se to ne dogaja njej. Videti je, da gre pri reakciji s čustvom groze za ostanke mehanizma, ki ga poznamo pri živalih. Taka reakcija pri živali lahko poveča verjetnost, da je ogrožajoča zver ne bo našla, če bo navidez mrtva ali da je zato ne bo požrla.
Sram
»Sram je vrsta strahu, ki ga oseba čuti, ko oceni, da je s svojim ravnanjem povzročila, da neka pomembna oseba o njej misli negativno« pravi Zoran Milivojević v knjigi Emocije. Bolj ko je osebi pomembno, da bi ta druga oseba o njej mislila pozitivno, močnejši je sram. V ozadju čustva sramu so taka prepričanja: »Jaz sem kot bitje v redu samo, če me drugi sprejemajo. Sprejemajo pa me samo, če ne naredim napake (ali nisem suh/debel, sem popoln, sem lepotica, …).« Iz tega sledi, da odrasla oseba, ki sebe ceni ne glede na storjeno napako, ne more začutiti sramu. Je pa sram koristen pri otrocih in mladostnikih, ker jih spodbuja k prilagajanju družbenim normam.
Oglejmo si še tri vrste strahu, ki pa jih oseb čuti v povezavi s prihodnostjo. Skupini teh čustev z eno besedo rečemo Bojazni.
Zaskrbljenost
Je vrsta strahu, da se bo v prihodnosti zgodila situacija, ko bo neka sila, močnejša od osebe, ogrozila katero od njenih vrednot.
Primer: oseba živi ob rečnem bregu in skrbi jo, da ji bo nekoč v prihodnosti poplava odnesla hišo. Namen zaskrbljenosti je osebo motivirati, da v sedanjosti naredi nekaj za preprečitev uresničitve grožnje. Lahko si na občini izbori protipoplavni nasip ali hišo proda in se preseli.
Trema
Je vrsta strahu, ki ga občuti oseba, ko oceni, da neka točno določena situacija v prihodnosti presega njene sposobnosti.
Primer: bližajoči se izpit na fakulteti. Če oseba ocenjuje, da je solidno pripravljena na izpit, ji pa vseeno še nekaj manjka, bo lahko občutila t.i. stimulativno tremo. Namen take treme je osebo motivirati, da se še nekoliko bolj pripravi in da ostane fokusirana pred in tudi med izpitom. Če pa oceni, da je za izpit popolnoma nepripravljena, bo lahko občutila t.i. inhibitorno (zaviralno) tremo. Ta osebo motivira, da se izpitu izogne. Pri tej obliki treme se živčni sistem aktivira v drugo smer, podobno kot pri grozi, kar se lahko pokaže kot: slabost, zmedenost, mentalna blokada ali celo nezavest. Tudi s tako reakcijo se na nek način oseba izogne izpitu in namen čustva je dosežen.
Tesnoba
ali anksioznost je vrsta strahu, ki je dvojno neprijetna. Najprej zato, ker je sam doživljaj tega čustva neprijeten, drugič pa zato, ker oseba pri tesnobi običajno ne razume kaj se z njo dogaja oziroma na kaj s takim čustvom reagira. Razlog je v tem, da oseba občuti tesnobo kadar oceni, da njena celotna življenjska situacija v prihodnosti presega njene zmožnosti.
Primer ustrezne tesnobe bi bil recimo pred selitvijo osebe v popolnoma novo kulturno okolje. Pri čemer oseba misli, da zahteve novega okolja presegajo njene sposobnosti. Drug primer je tesnoba ob soočanju s hudo telesno boleznijo. Tako pred selitvijo v Iran ali pri diagnozi demence je torej ustrezna bojazen, če in kako bo oseba zmogla živeti v prihodnje. Namen čustva tesnobe je motivirati osebo, da si poišče varnost pri drugi osebi.
Opisi so povzeti iz teorije čustev priznanega psihoterapevta Zorana Milivojevića, ki jo je podal v odlični knjigi Emocije.
mag. Uroš Drčić
transakcijski analitik svetovalec in specializant psihoterapije
Kontakt: http://www.revitacenter.si | 031 336 452 | uros@revitacenter.si
Področje delovanja: Individualno, partnersko in skupinsko psihosocialno svetovanje ter psihoterapija.
Specialist: izgorelost, zasvojenost, čustvovanje.
Avtor članka vodi izkustvene delavnice in svetovalno skupino za področje prekomernega izčrpavanja. Z novo skupino pričenjamo v oktobru 2018 v Ljubljani.
Več informacij o skupini in prijavi najdete tukaj.