Zgodba: Aine za Natečaj: #ustavise in napiši
Prvi del: Kako se je začelo?
Bil je to krik otroka v njej, ki je zbudil vse v okolici in ni utihnil, čeprav mu je tiščala usta. Tulil je in se zviral, zato ga je vprašala, kaj mu je. Otrok se ni odzval na njene besede. Pustila ga je in upala, da se bo umaknil ali preprosto utihnil. Da ga ne bi slišala, je prižgala glasno glasbo. Melodija ga je preglasila in vse je nazaj dobilo podobo, ki jo je želela. Dolgo je tako delovalo.
Nekega večera je spet zaropotalo, zacvililo in otrok je čisto ponorel. Bolj kot ga je prepričevala, naj se umiri, bolj je cvilil in brcal. Nemočno ga je opazovala in se čudila, od kod se je vzel in od kje mu taka moč. Bil je kot divja zverina. Ko se je borila z njim je videla, da ji tokrat ne bo uspelo. Tokrat ne bo utihnil, ne bo prenehal…
Bila je preveč utrujena in imela je dovolj vsega. Redko je priznala poraz, a tokrat se je prepričala, da ne more zmagati. Neukrotljivega otroka ni več mogla utišati, ker je bil del nje. Zatiran, potlačen, pozabljen, zaprašen, skrit in izbrisan.
Nadvladal jo je, počel neumnosti, nič več ni utihnil in ni se hotel umakniti. Nemo je opazovala, kaj vse bo zrušil in se spraševala, kaj naj naredi. Zdaj bi potrebovala nekaj močnejšega, zdaj mora vzeti daljšo palico. Zdaj ga mora potolči, ker drugače ji bo vse uničil. Z orožjem v roki ga je pogledala in se zazrla vanj.
Dolgo sta vsak pri sebi premlevala, kako se to lahko konča. Za njega ni mogla uganiti, kaj si misli, a ji tokrat niti ni bilo pomembno. Pomembne so ji bile njene misli. In kaj je razmišljala? Potolkla ga bo zaradi vsega, kar je pretrpela zaradi njega. Trdneje je prijela palico in se pripravila, da jo bo dvignila. Zbrala je vso moč in mu pogledala v oči. V njih je videla nebogljenost in strah. Spreleteli so jo trenutki dvoma, zmrazilo jo je telesu, bolečina se ji je zarila v hrbet in v glavi ji je piskalo. Za trenutek je pomislila, kaj naj naredi in se vprašala, če je to prav. Umoriti bitje, ki je zoprno in …
Spustila je palico in zadržano stopila do njega. Njegove oči so bile polne solz. Prej hudičeva podoba v njemu, je dobila otroški izraz. Joj, kaj sem naredila, se je vprašala. Vse ji je uničil, a ne more tako obračunati z njim. Počepnila je blizu njega. Nihče ni spregovoril, nobenega glasu ni bilo od nikoder. Bila je popolna tišina. Le pospešen dih je polnil okolico. Notranja bolečina je zraku dajala napetost. Kdo bo prvi spustil solzo, kdo bo snel masko? Še eno od vseh tistih mnogih.
Vsi težki trenutki preteklosti so se ji zvrteli v glavi. Kot strela jo je zadelo spoznanje, da je vse bolečine zavila v rdeč papir, jih opremila z belo pentljo ter dala temu otroku. Le kaj je on naredil s temi lažnimi darili?
Zdaj mu je bila pripravljena prisluhniti. Zdaj je lahko poslušala in zdaj je tudi videla. Za otrokom je stal kup razstavljenih delčkov. Bili so gradniki, delčki mozaika, koščki, ki so manjkali v njeni sliki. Razmetani, zmaličeni, uničeni, polomljeni… In za njimi še en kup. Tu so bila zbrana vsa lažna darila v rdečem papirju.
Drugi del: Kaj naj sedaj z vsem tem?
Bolečina v prsih se je stopnjevala, dušilo jo je spoznanje, žalostila so jo njena dejanja. Ko bi lahko objela sebe, ko bi lahko objela otroka in ga odnesla stran. A vedela je, da to ne bo rešilo ničesar. Jokala je, hlipala in iz nje je prihajala bolečina, ki jo je razjedala, a hkrati postajala manjša.
Vdihnila je in se dvignila. Vedela je, kaj mora narediti. Iti mora k tistemu kupu. Stopila je in prijela prvi delček. Bil je del spomina iz njene mladosti, ko je zgubila zaupanje v moške. Ogledala si ga je. Imel je oster rob, ki bi jo še vedno lahko porezal, zato ga je previdno držala. Najraje bi ga zakopala in ga nikoli več videla. Ampak bil je del nje in podržala ga je v roki. Pomislila je, če mu obrusi ostrino, a se odločila, da ga pusti takšnega, kot je. Ni lep, je pa njen.
Ob sebi je začutila bližino. Za njenim hrbtom je stal otrok. V roki je držal moder košček, gumb blazerja njenega očeta. A ni šlo toliko za gumb, kolikor je bil ganljiv trenutek, ko je še vedno isto malo dete, ki je prej kričalo, zdaj bilo popolnoma mirno. Dete je stegnilo roko in naredilo korak proti njej. Od nemoči in pričakovanja, kaj se bo zgodilo, je nemočno padla. Vsa drobna je sedela na tleh, glavo je le s težavo dvignila. Videla je nasmeh na obrazu, neko milino in sprejemanje v očeh. Solze so ji stekle po obrazu. Ne toliko zaradi žalosti, bolj zaradi spoznanja, da je ta otrok del nje in da je to tuje bitje, ki ga je zanemarjala in se slepila, da ne obstaja, v resnici njen zaveznik. Bila je njena mala deklica, bila je ona sama.
Bolečina ji je jemala pogum, a vedela je, da takšni trenutki v življenju napovedujejo novo obdobje in sprejela je izziv. V zakup je vzela, da bo terjalo čas. Sprijaznila se je, da bo od zdaj vse drugače in da jo čaka dolga pot. Odločila se je, da bo potrpela. In si obljubila, da bo vztrajala kolikor bo potrebno, da počisti tisti kup in sestavi celotno sliko. Sliko njenega življenja in ne sliko iz revij.
Tretji del: Kako se je končalo?
Pretekla so štiri leta, od kar je odkrila svoj kup. In nič več to ni ona. Spoznala sem, da sem to jaz. Mislila sem, da bo lažje. Mislila sem, da bo šlo hitreje. Mislila sem, da ne bo tako bolelo. In hvala vesolju, da sem tako mislila, ker drugače se ne bi podala na pot do sebe, ker bi mi vzelo pogum.
Na tistem kupu so bili udarci od staršev, prepiri z sorojenci, zasmehovanje iz šole, neuresničena ljubezen, strah pred izgubo, strah pred neuspehom, strah, da nisem dovolj dobra, žalost, ker sem bila zlorabljena, občutki sramu, obžalovanje, da sem tako zabredla, jeza, da sem bila zapuščena, občutki krivde, da sem dovolila poteptati svoje meje in številne besede, ki sem jih izrekla, a jih ne bi smela. In marsikaj, kar bi lahko, pa si nisem upala narediti. Bila je ločitev, bili so občutki krivde, kaj sem naredila otrokom, bila je pohojena želja o večni ljubezni in bili so odhodi ljudi, ki so nekoč bili v moji bližini. Ostalo je neprepoznano območje neuhojenih poti, ki so se zdele brez konca.
Šla sem po pomoč in uravnala eno področje. Šla naprej in urejala drugo. Nadaljevala na tretjem in počasi sestavljala celotno sliko. Vmes sem ugotovila, da temu ni konca. Medtem, ko sem čistila za nazaj, je nastajalo novo. Novi problemi, nove preizkušnje, nove bolečine. Zdelo se mi je, da nikoli ne bo konca. In verjetno konec res ne obstaja. Obstaja pa drug način konca. Odločitev, da temu narediš konec. In nekega dne sem se odločila, da se ne bom več obremenjevala s problemi. Problemi so vedno. Enega rešiš, a kaj, ko se dva nova pojavita. Spremenila sem področje pozornosti in se preusmerila na življenje samo. Opazila sem, da vsak dan vzide sonce. Ne vem kako, ampak tri desetletja tega nisem opazila. Opazila sem naravo in kako se skozi dneve in mesece spreminja, a hkrati ostaja enaka. Ima ritem in v sebi nosi stabilnost. Kadar mi je bilo težko, sem jo opazovala. In nisem mogla preko njene moči in lepote. In dihala sem. Dihala, dihala in dihala. Kadar so prišle slabe misli, sem mislila samo na dihanje. Vdih ali dva je še šlo in vrnile so se misli. Ampak nisem izgubila pozornosti. Spet sem dihala.
Bili so dnevi, ko ne narava in ne dihanje niso pomagali. Takrat mi ni preostalo drugega, kot da sem se zakopala v delo ali šla spat. Predvsem slednje sem dolgo obdobje počela redno, saj je realnost življenja tako bolela, da nisem želela vedeti, kaj se mi dogaja. In vsak spanec je odnesel del bolečine. Bili so dnevi, ko sem komaj čakala, da pride večer in lahko grem spat. In zjutraj sem razočarano spoznala, da vse to ni bila nočna mora in da celjenje ran ostaja. Bilo je sprejemanje sebe, sprejemanje okoliščin, ki jih nisem mogla spremeniti, spoznavanje kdo sem, kaj želim in kam grem. Vse to je bilo novo zame.
Danes, ko zaključujem pisanje zgodbe, se že veselim uspeha prehojene poti. Vseh korakov, ki sem jih naredila in cilja, ki je bližje. Nato preberem nazaj o tistem kupu na začetku zgodbe in vidim, da še vedno zaboli. Da še vedno steče solza po licu, ko se spomnim vsega, kar je bilo. In se mi zazdi, da sem na začetku.
Spet bom začela znova. Nov krog, nova spoznanja, novi nivoji. Do trenutka, ko samo Bom. In se ne bom več spraševala zakaj in bom samo živela trenutek in bila srečna.
Vse je tako samoumevno in logično. Pa vendar, ko se lotiš sebe, se vsi nasveti zdijo neuporabni in logičnost kar naenkrat ne deluje. Zdi se, da osvojena spoznanja takrat, ko se v svoji koži ne počutim dobro, kar zbledijo. Drugi vsi vidijo, jaz še vedno slepa. Slepa tudi za lepoto okoli sebe, medtem, ko izgubljam čas za neumne misli iz preteklosti. In se že jezim nase, ko se spomnim, da je en izmed pomembnih korakov tudi ljubezen do sebe, ki se odraža skozi grajo, ki jo namenimo sebi. In se ljubeče nasmejem ter se mi na koncu zazdi vse skupaj smešno. Joj, joj, kaj si počnem in si otežujem življenje.
Pa vendar… Vsak dan sem bolj modra. Vsak dan z več izkušnjami. Vsak dan bogatejša za nova spoznanja in čudovite ljudi, ki jih je prinesla sprememba, ko sem odvrgla masko nedostopnosti, lažne samozavesti in bleščečega uspeha, merljivega po kriterijih, ki jih več ne priznavam. In grem naprej.
Kam?
Ne vem, do zadnjega vdiha?
Kako dolgo?
Ne vem, kolikor bo potrebno?
Zakaj?
Ne vem, zato, ker je vredno?
S kom?
Sama. Sam se rodiš in sam greš po poti. Vsi drugi so le sopotniki, ki križajo tvojo pot. Če bi to prej vedela, bi mi bilo lažje.
Zato povem tebi, da NISI SAMA, pa VENDAR SI. Ampak POGUMNO naprej. Ker do tu, do koder sem prišla, je bilo vredno in te VABIM. POJDIMO SKUPAJ.
Kaj bi ti svetovala?
Ko ti je najtežje, ne pozabi:
- Dihaj! Vdih in izdih. Vdih in izdih. Misli samo na to, kako dihaš.
- Spi! Spanje pomaga obnoviti utrujeno telo, v sanjah morda dobiš odgovore, predvsem pa čas bolečin hitreje mine. Pozabi na vse, kar bi morala narediti. Včasih je potrebno počivati več, ko si vajena.
- Zaupaj! Naše bivanje je toliko večje od trenutnih dogodkov. Nikoli ne veš, kaj ti lahko prinese jutri. Ohrani vero v dobro, ne glede na to, kako slabe stvari se ti dogajajo. Vse mine!
- Zavedaj se! Poslušaj, kaj ti sporoča telo. Če boli, mu pomagaj najti položaj, da ga ne bo bolelo. Naj bo veselje ali žalost, oboje je del tvojega notranjega programa, ki pa ni Ti. Ti si mnogo več od tega, zato se zavedaj, da kar čutiš, je zgolj odziv zaradi preteklih izkušenj.
- Vse je v redu! To je magični stavek, ki v težkih trenutkih odvzame težo pritiska. Te je zapustila bližnja oseba? Vem, kako je in kako neznosno boli. Ampak rečem ti, vse je v redu. Videla boš, kako trikrat ponovljen stavek zabriše rano.
In za konec
Življenje piše zgodbe, ki niso nikoli končane. Vsak dan se zgodi kaj novega in vsak dan lahko prinese nekaj, kar ti spremeni življenje. Verjameš? Verjemi. Sama skoraj nisem verjela, pa vendar je v meni ostalo dovolj upanja, da se mi je v enem dnevu spremenilo vse.
Bil je eden tistih navadnih dni in večerov, kot že mnogo izmed njih poprej. Ampak situacija je nanesla, da sem se odpravila ven in šla v družbo. In čisto po naključju, če verjameš v njih, sem spoznala posebnega moškega, ki je name v prvem trenutku naredil močen vtis. Tako močen, da se je v meni nekaj premaknilo in sem ga po razhodu želela še enkrat videti. Da bi želel tudi on mene, bi bilo že preveč, sem dvomila vase, a kljub temu je prišlo do ponovnega srečanja. O tem kako prijetno in nadzemeljsko je bilo, bi lahko napisala novo zgodbo in morda jo kdaj bom. V tem trenutku naj ti samo povem, da je mogoče. Da obstaja in da je tam nekje nekdo, ki je tvoja duša, kot sem sama vedno želela, da bi bila za mene. Nekdo, pred katerim ne potrebuješ biti nekdo drug in je dovolj, da si samo takšna, kot si.
Doživela sem veliko olajšanje in izpolnitev skritih sanj, da bi imela ob sebi nekoga, ki bi mu lahko zaupala, se z njim veselila in rastla. Ob njem odkrivam sebe in uživam v trenutkih, ko skupaj ustvarjava in se uresničujeva.
Verjemi in zaupaj, da obstaja sreča tudi za tebe. ZAUPAJ za vsako ceno in ne dovoli, da ti strah vzame tvoje sanje.