Zgodba: Marijana Mandič za Natečaj: #ustavise in napiši
Panični napadi na 10, 5 let, brez zdravil, s psihoterapijo pa začnem jutri.
Sem 45 letna novinarka, diplomantka filozofije, študentka logoterapije, mati 6 otrokom. Moji izzivi pa so, na hitrico strnjeni, kajti ne maram pobegov v preteklost, raje gledam naprej, sledeči:
Pred petimi leti mi je bivši mož zlomil nos, močno vinjen, zadrogiran. Ni pomembno, moški, ki so nasilni pod alkoholom, so takšni tudi brez opiatov. Obležala sem v mlaki krvi, stene so bile poškropljene s krvjo. Sin je brisal kri, ko je prišla policija, sama sem se plazila po tleh. Bolestno ljubosumje: »Z menoj se nisi nikoli tako lepo smejala kot si se z njim, ki ti je prisedel sredi dne v lokalu, kjer si sedela z najinim sinom, med tem, ko si me čakala, da odigram v istem lokalu partijo šaha.« Naslednje jutro mi odpelje še družinski avto. Ostanem popolnoma sama s štirimi otroci in se navežem na moškega, zaradi katerega se je to zgodilo. Nekoga sem pač morala imeti, da bi zdržala, med tem, ko sem okoli hodila v modricah in me nihče niti povohal ni več. Žrtev pač, močno stigmatizirana. Ne morem dihati, pretin je zamaknjen, še dandanes ne. Denarja za operacijo mi še ni uspelo zbrati.
Ta me čez tri tedne, menim, da pod kokainom, posili. Čutila sem, da je nekaj narobe, da ima steklene oči, a je bila osamljenost, zavrženost, pohabljenost v samoti zame smrt. Prepogumno sem odšla k njemu domov. Na zlomljen nos, ki so mi ga ravnali drugo jutro pod kokainom, še posilstvo pod kokainom. Populil mi je lase in … tega ne zmorem zapisati. Denar za številne lasulje sem pač že zbrala.
Isti hip izgubim vso moč in dostojanstvo, začutila sem pri priči, da je del mene odmrl. Kateri, vam bom še naknadno pisala. Nemoč tako močna, da vzamem bivšega moža nazaj. Skrušen začne hoditi na anonimnne alkoholike ter na terapije. Da mu je zelo hudo, da se bo spremenil. Panični napadi so se začeli pri priči. Prosila sem ga, če ga gre z menoj prijaviti na policijo. To ni moj problem. Pred dvema mesecema sem to v hudem jecljanju storila sama. Vse sem videla v megli, ponoči sem se zbujala v tresenju, morah, kako umiram in me dajejo v trugo. Obiskujem žensko svetovalnico in po svojih močeh skrbim za otroke. Še celo zanosim in donosim krepkega fantka. Bivši se je trudil vse do glavne obravnave na sodišču. Isti dan, ko so mu dodelili zgolj pogojno zaporno kazen, mi je na balkonu rekel: »Razvajenka jedna.« In se je začelo, metanje iz avta, stalno zapuščanje. Policijo je seveda prepričal, da sem, spričo hudih napadov panike, ko me je strah bilo biti sama in sem ga prosil, naj me ne zapušča vendar vsepovsod in kadar koli, psihično motena. Več kdaj drugič…
Po tem, ko zanosim še z najmlajšo hčerkico, kajti na nezavedni ravni sem čutila, da sama ne bom zmogla preživeti te groze in da ga potrebujem ob sebi, me bivši mož vendarle zapusti. Po tem, ko razbije vse stanovanje na sinovo valeto, po sinovem drugem rojstnem dnevu. Kako me tudi ne bi, s toliko travmami se nihče ne bo ukvarjal, še najmanj pa jaz, ki sem ti jih povzročil. Si pohabljena, telesno in duševno in s teboj nimam več kaj početi.
Rodim v popolni paniki, ves čas na 10, skrbim za hčerkico vse do prejšnjega tedna, s pomočjo srčnega prijatelja, ki me je vse noči držal za roko in pomagal pri negi ter vzgoji hčerkice.
Sedaj so otroci pri njem. Sama pa se, no, skušam stabilizirati.
Ves čas kličem na telefone za pomoč v stiski, bila sem pri nekaj psihiatrih, ni pomagalo, predragi so in sem od nehala. Rebolj me je označil za gladiatorko, vržena v areno z zvermi, občinstvo gleda, kako in ali bom preživela.
Po nekem jutranjem teku, sem si, spričo hudih fleshov, pritiska misli, ki je resnično neznosen, želela soditi. Računi še niso bili plačani, napisati bi morala še en članek, poskrbeti vse za najmlajšo. Zato kupim kavo za osebje in se odpeljem v Psihiatrično kliniko Polje. Dobim minimalno dozo zdravil zoper strah. Pomagajo nič, le še bolj samomorilna postajam. V treh tednih dva individualna pogovora s psihiatri. Skupne vizite za prazen nič. Brez veze, psihiatrija je neosebna, temelji na farmaciji in nekih delavnicah. Sočutja nič, si le številka s predpisano dozo zdravil. Bivši nasilen in manipulativen dalje, prek sms sporočil piše, naj mi zvišajo dozo zdravil in da otrok že ne bo pripeljal na obisk, da me gledajo kot v izložbi.
Prijatelj me s hčerkico obiskuje vse dni. Tretji teden grem domov in se odločim, da nekako predelam sama, s pomočjo dobre psihoterapije, da bom nekoč lahko pomagala drugim žrtvam najhujših travm.
V hudi paniki tečem, igram klavir, pišem članke, skočim na tiskovno konferenco Ustavi se in tukaj sem.
Jutri grem na prvo psihoterapijo k gospe Mirjani Frankovič. Imam veliko upanja, kajti prek telefona mi je zaupala nekaj zelo koristnih napotkov kar iz prve roke … in mi namignila, kdaj bom ozdravljena. Ko bom svojo zgodbo videla kot sliko na steni in se bom od nje lahko umaknila. Pri priči mi je odleglo.
Doda, kako so vsi iz koncentracijskih taborišč prišli spremenjeni, drugačni, a so preživeli. Tukaj jo prekinem: »Da, ampak oni so bili vsi deležni sočutja in podpore vsega sveta.« Se strinja.
V okolju sem stigmatizirana, vsi dobro vedo, kaj se mi je zgodilo in delajo ovinke okoli mene. Z otroki se o tem ne morem pogovarjati, kajti bivši mož in njegova mama sta seveda mnenja, da se o tem ne govori in jih še obračajo zoper mene, kako nočem skrbeti za njih, kako jih zanemarjam in nimam rada. Psst, če si posiljena, si sama kriva in sama to nosi. Če ti mož zlomi nos in te potisne v drugo zlorabo, zaradi skrajnih občutkov zapuščenosti in stigme, si tudi za to verjetno sama kriva. Nisi ga poslušala, nisi bila zvesta …
O moji zvestobi bivšemu možu kdaj drugič, menda za nasilje ni opravičila.
O ravnanju policistov, centrov za socialno delo, preiskovalnih sodnikov, tožilstva prav tako. Sekundarna viktimizacija na vsakem koraku.
Moj smisel, kaj mi daje veliko upanja za naprej?
Ko predelam, postanem sama vrhunska terapevtka. Ko predelam, sedaj še ne, trenutno me misel na samomor preplavi najmanj petkrat dnevno. Če zmorem biti brez zdravil v paniki že 5 let, po dveh fizično in psihično najhujših zlorabah, kar si jih ženska lahko zamisli, v stalnim bolečinah in pekočih občutkih v laseh, ob nezmožnosti dihanja in zraven še delati ter skrbeti za otroke po svojih močeh, potem bom že predelala, sčasoma in potem se prelevim v vrhunsko terapevtko za pomoč v najhujših stiskah.
Tudi vas prosim molitve in podpore. Iskrena vam hvala. Samo eno vam namignem tale hip … šport zelo pomaga in poigravanje z videzom. Ter pomoč drugim. V najhujšem trpljenju lahko človek iztisne največ ljubezni do drugih.
Pohecam se tako, da si vržem na glavo novo lasuljo, enkrat živo rdečo, drugič blond ali črno in grem odtečt nekaj intervalov. Pa v PK Polje grem vsak dan, tam sem našla dih jemajoče prijatelje, ki mi z srčnostjo in toplino pomagajo bolj kot doc. dr. prof …
Dolgi, močni lasje, kot levinja sem bila, so bili moja identiteta. Izgubila sem jih in jih sedaj nadomeščam, vabljeni h komentarju fotk. Fotke prav z veseljem objavljam, morda bodo kakšni ženski s podobno izkušnjo v navdih. Naj se, prosim vas, oglasijo predvsem tiste, ki so jim lasje bili populjeni med spolnim nasiljem. Rak je duačna izkušnja. Saj razumete. Stigma, sočutje …
Odpiram svojo internetno stran, jeseni, kjer bo vse podrobneje opisano, predvsem pa bom skušala biti bolj motivacijska in bom vabila vse predstavnice nežnega spola, da mi zapišete svoje zgodbe, strahove, mnenje, da pridete k meni vse, ki imate podobno izkušnjo, da se družimo in se imamo fino. Da spesnimo kakšen vic o nemočnih moških brez primere, ki si pravzaprav zaslužijo vse naše sočutje, ker niso znali, spričo lastne ranjenosti, ravnati drugače.
Daj ljudem sočutje, podporo, ki jo sam želiš dobiti od njih in sklenjen krog dobrega bo sklenjen. Mi torej lahko že kar sedaj pišete, zaupate svoje zgodbe? Če ne, pa se beremo septembra, na prav moji interneti strani. Hvaležna vam bom iz srca. Pomagajmo si. In uživajmo življenje dalje. Najtežje naloge so dane najboljšim učencem.
Tesen objem,
Marijana Mandić (marijanamandic847@gmail.com)
Za spodbudo in navdih
Resnična, spodbudna zgodba, W Mitchella, zaradi katere enostavno ne morem narediti samomora in se treniram za terapevtko:
Pri 27 letih je Mitchell doživel hudo prometno nesrečo z motorjem, v kateri mu je ožgalo 65 odstotkov telesa. Štiri leta pozneje, ko je že okreval, je sklenil pridobiti licenco za pilota. Ampak njegovo letalo je strmoglavilo in obsojen je bil na življenje v invalidskem vozičku. Ves čas okrevanja je bil trdno odločen, da bo dobro živel, imel vajeti v svojih rokah in se spopadel z neštetimi življenjskimi spremembami – ne glede na razplet. Bil je dovolj močan in odločen, da je dovolil spremembam postati pozitivna sila pri spopadanju z nemogočim.
»Ni pomembno, kaj se ti zgodi, ampak to, kaj narediš glede tega,« je postala njegova mantra. Njegova navidezno brezupna zgodba se je razvila v čudovito uspešno življenje, ki navdihuje milijone po svetu.
Po nesrečah je Mitchell postal mednarodno priznan župan, ki je »rešil goro«, uspešen poslovnež, ki je pomagal ustvariti službe za tisoče ljudi, kongresni kandidat iz Kolorada ter ugleden ekolog in okoljevarstvenik, ki je večkrat pričal pred kongresom. Opustil ni niti svoje velike ljubezni do pilotiranja letal in raftinga na divjih vodah. Mitchellovi osupljivi dosežki so bili deležni mednarodnega medijskega priznanja. Je avtor knjižnih uspešnic in o njem so posneli televizijsko oddajo Superljudje. Njegovo življenje jasno odraža njegovo filozofijo, da si večino omejitev postavljamo sami.
»Preden sem postal hrom, sem lahko počel 10.000 stvari. Zdaj jih lahko 9000. Lahko premlevam 1000 izgubljenih ali se osredotočim na tistih 9000, ki mi jih je ostalo.« W. Mitchell
In še več misli za navdih
» Neuspeh je predpogoj za velik uspeh. Če želite uspeti hitreje, podvojite stopnjo neuspeha.«
Brian Tracy»Tako človek, ki pravi: »Zmorem!«, kot tudi človek, ki pravi: »Ne morem,« imata skoraj ves čas prav.« Henry Ford
Starec je govoril svojemu vnuku
»Sin moj, v nas poteka bitka med dvema volkovoma. Prvi je hudoben. Je jeza, ljubosumje, pohlep, zamera, manjvrednost, laži in ego.
Drugi je dober. Je mir, upanje, veselje, ljubezen, ponižnost, sočutje in resnica.«
Fant je razmišljal po tem, potem pa je vprašal:
»Dedek, kateri volk zmaga?«
Starec je tiho odgovoril:
»Tisti, ki ga hraniš.«