Zgodba: Marjetica za Natečaj: #ustavise in napiši
Življenje s starši
Sedaj sem 30 letno dekle, ampak moje življenje so začeli zaznamovati dogodki, ko sem bila stara okoli 4 leta. Takrat sem bila prvič posiljena. Posilstva so se nadaljevala do 12 leta, saj pri 13. letih sem šla v rejniško družino. Živela sem z bratom pri mami. Oče se je odselil – postal »klošar«, ko sem imela 7 let. Mama je bila invalidsko upokojena in tudi psihično nerazsodna, tudi ni znala racionalno gledati skozi življenje. Naju z bratom je hotela tudi ubiti, potem drugi dan se opravičevala. Ni veliko kuhala, bolj so ji bile druge stvari na prvem mestu. Kdaj je šla za par dni in midva sva ostala sama. Veliko je menjala partnerje in takrat se je dogajalo. Menjala je partnerje tudi, ko je bil še oče doma. Razumem očeta, ni mogel tako živeti. Začelo se je z alkoholom in končalo z brezdomstvom. Z bratcem sva naskrivaj se dobila z očetom in je varčeval denar in je vsakemu kupil vrečko bombonov. K njemu sva hodila z kolesom in na skrivaj, saj mami ni hotela, da imava stike z njim.
Vmeša se socialna služba
Socialna se je začela poglabljati v družinske zadeve zaradi bratca, saj ni hodil v šolo, neprimerna družba, delali težave okoli … Jaz sem bila pridna punčka, hodila tudi v podaljšano bivanje, da nisem bila tako kmalu doma. Nihče ni vedel za mojo stisko. Hodila sem k logopedinji. Otrok kdaj kaj reče in se zagovori, najraje tretji osebi. Tako sem se tudi jaz. Rekla sem ji, da morejo od mami fantje pri meni ležati. Tako je dala logopedinja zapisnik anonimno na socialno. Mami o tem ni vedela ničesar. V začetku pubertete sem se tudi oblačila bolj »fantovsko«. Nisem se počutila dobro v oblačilih, ki so jih oblačile vrstnice, ki so želele pokazati svoje spremenjeno telo. Sedaj je seveda drugače. Sem mlada ženska in se lahko kdaj bolj ženstveno oblečem in se pri tem dobro počutim.
Odhod
V rejniško družino sva šla skupaj z bratcem. Socialna je hotela odvzeti samo njega, ampak sem rekla, da nočem biti brez njega. Mami je kar tisti dan podpisala in se nama odrekla. Nimava obveznosti skrbeti za njo, samo v moralnem, ne zakonskem smislu. Pozneje sem tudi izvedela, da je oče velikokrat hodil na socialno in jokal, kje sva, kako nama gre, kako šola … Veliko je bilo zapisnikov, ki sem jih lahko dvignila, ko sem bila polnoletna.
Bila sem zelo tiha, boječa, bala sem se tudi sama v trgovino, do kakšne uradne osebe še težje. Ko sva šle z rejnico v trgovino, sem se jo vedno držala. Je rekla, tukaj poglej, kaj je zate in sem bila čez minutko že pri njej. Moj brat je bil bolj živ, navihan, samosvoj. Nič čudnega, saj je bil po večini zunaj, ni ga bilo veliko doma. Brata so hoteli spraviti do psihiatra, sej je tudi potreboval mogoče malo pomoči za svojo živčnost, hiperaktivnost. Rejnica jim je rekla, da on ne rabi psihiatra, ampak da ga dekle, jaz, bolj potrebuje. Prav je imela. Tudi pri psihiatru sem bila tiha, molčeča. Najprej so mi predpisali močne antidepresive, čez kake pol leta sem se počasi začela odpirati. Nisem toliko mogla povedati, ampak sem prvo napisala, potem je šlo lažje. Lahko pričakujete, da so vsi obnemeli, ko sem povedala samo malo o stvareh.
Rejniška družina naju je SPREJELA
V rejniški družini sva se že na ogledu počutila domače, sprejeto. Družino sva si ogledala spomladi. Poleti sva bila že pri njih za stalno, prej sva hodila samo za vikende.
Rejnica je imela že svoje 4 otroke in tam več kot 3 še dodatno. Ni delala nobenih razlik med svojimi in »našimi«, tako nam je rekla. Rejenci, to ji je bilo zelo grdo govoriti, saj smo bili vsi njeni. Nekateri za vikende, nekateri stalno. Vsi so bili fantje, samo ena punca je bila med njimi. In ta punca me je čisto vzela pod okrilje, ukazovala, ker je videla, da sem naivna in boječa. Rejnica mi govorila, kaj se ji pustiš, ne pusti se ji. Tako sem tudi jaz začela počasi osebnostno rasti.
Izgube dragih ljudi
Isto leto, ko sem prišla v rejniško, mi je umrl biološki oče. Padel je s kolesa in se udaril v robnik. Imeli smo pogreb preko Karitasa, saj midva nisva imela denarja, mami pa ni hotela sploh slišati za to. Seveda, je ni bilo na pogreb. Govorila, da je za vse oče kriv, kar se je dogajalo, kar seveda ni res.
Na pogrebu sva bila midva z bratcem, rejnica, mama od rejnice ter Karitas. Rejnik je bil tudi zelo super, takoj sem se navezala nanj, saj sem potrebovala očetovsko figuro v življenju. Potem je rejnik zbolel za rakom in kmalu umrl. Ni mu bilo pomoči, je šlo že preveč naprej. Hodil je na kemoterapije in jemal seveda tablete, ki so mu lajšali tegobe. Žal je bilo prepozno. Saj veste, kmečki mož, ki je šel zdravniku, ko je bilo že prehudo.
Takrat se je v meni vse zlomilo, podrlo, butnilo ven. Vsa nakopičena jeza, vsa ponižanja, vsa žalost … Začelo se je obdobje samomorov. Prvega sem poskusila narediti kakšen teden po smrti rejnika. Vzela sem 70 njegovih tablet (večinoma protibolečinske). Že doma sem jih izbruhala, ampak sem se zastrupila in bila tudi v bolnici. Drugi je bil, ko sem hotela skočit z mostu nad avtocesto.
Takrat sem bila že srednješolka. Prišli sta dve punci z vasi in poklicali nekoga. Do prihoda gasilcev so me kar zvezali z nekimi kabli in vrvmi. V tem času sem tudi iskala ljubezen pri fantih. Menjala sem jih, saj mogoče tudi sem imela takšen vzor pri mami. Iskala sem potrditev, ljubezen … Večinoma so tudi oni izkoriščali mojo labilnost in iskali večinoma samo spolnost.
Tokrat čez rob in …
Tretji poskus samomora je bil skoraj usoden. Skočila sem v čistino napravo pri jezeru. Mislila sem, da bo notri dosti vode za utopitev. Kako sem se motila, bilo jo je manj kot do kolen. Skočila pa sem v globino 6 m. Po skoku sem bila klinično mrtva, zbudila me je voda. Če verjamete ali ne, videla sem tunel in na koncu slepljivo belo svetlobo. Nekako sem se prebudila, prvo nisem čutila bolečin, padla sem v jok. Rekla sem si, če preživim, nikoli več. Po tunelih sem prišla ven do potoka. Nekako sem se skobacala iz vode in na travniku poskušala vstati. Po parih poskusih je šlo. Naj vam povem, da sem imela 4 vretenca nalomljena, peto zdrobljeno, gleženj zlomljen. Nekako sem vstala in potem še hodila po travniku, gor po makedamu, kjer me je čakal brat.
Mislim, da me je nekdo ščitil od zgoraj, mogoče tudi lahko pokojni oče ali rejnik, kdo ve. Imela sem tudi vmes rezanje žil, ni bilo tako močno.
Zaradi poskusov samomora sem bila 3 krat v psihiatrični bolnici. Kljub težavnemu življenju in obdobju sem naredila šolo z peto stopnjo in se vpisala na faks, ki ga nisem dokončala. Vmes sem kot srednješolka zmagala na natečaju za pesmi, ker so mojo pesem izbrali za prvo mesto. Bila je tudi slovesna proslava s prejšnjim predsednikom države. Vse se da, če se hoče. Samo volja ter upanje. V psihiatrično bolnišnico so mi poslali teste in snov. Tako sem dobila potrebne ocene in naredila šolo.
Telo je vedno sporočalo
Preidemo še na zdravje. Že v koncu osnovne šole, ko sem bila že v rejniški, sem imela močne glavobole. Glavoboli so se stopnjevali v migrene. Ko sem ponoči tipala npr. za sedežem v dnevni sobi, so me spraševali, “kaj ali ne vidiš”. Včasih sem se skoraj usedla na nekoga, ker ga preprosto nisem videla. Šli smo na preglede. Ugotovili so nočno slepoto. Pozneje sem opažala obojestransko slabo zaznavanje. Ugotovili, da imam retinitis pigmentoso – bolezen oči, ki lahko vodi do popolne slepote. Zaenkrat je nekako stabilno, ne vidim 25-30 % iz vseh smeri.
Že pred poskusi samomorov sem imela vrtoglavice. Nič čudnega, saj sem prišla v rejniško skoraj podhranjena (150 cm, 34 kg). Pozneje sem začela izgubljati zavest. Ugotovili so mi padce nezavesti – sinkope ter pri slikanju glave ishemične spremembe v glavi. Naučila sem se malo živeti z temi omledlevicami in glavoboli. Vmes sem si nekajkrat razbila glavo, da je bilo potrebno šivanje. Potem pa še prej omenjena hrbet in noga. Pri nogi sem morala imeti presaditev kosti, ker se mi je zagnojila. Ugotovili so mi tudi luknjo v srcu.
Mogoče glavoboli in težave izvirajo iz otroštva, udarce sem dobila nekajkrat tudi po glavi, mami vrgla ob steno, tepež od njenih partnerjev in imela sem tudi sama enega nasilnega, kap v družini … Nikoli ne veš, zakaj. Veš pa, da te stvari v življenju okrepijo in te osebnostno spremenijo.
Izkušnje te ojačajo
Ljudje, ki smo dali nekaj življenjskih preprek, nasilja in drugih težav v življenju skozi, drugače gledamo na kakšne vsakdanje tegobe. Nekateri že pri manjši težavici obupajo in vržejo, kot je rečeno, puško v koruzo ali zaradi ene praskice tarnajo. Ampak ne smeš odnehat.
Zaradi zdravstvenih težav je tudi težko dobiti službo. Zdaj sem dobila status invalida samo preko Zavoda za zaposlovanje in se uvajam preko rehabilitacije zaposlovanja. Hotela sem delati npr. Mercatorju. Iskali so za 4 ure, ampak me niso vzeli.
Lahko sediš doma in se začneš hitro smilit samemu sebi, se zasediš, je vse monotono … Bolje, da si aktiven in si tudi v družbi. Prej sem delala preko študentskega servisa v različnih trgovinah, prodajala zelenjavo na stojnici, delala v pekarni, stojnica z knjigami ter igračami, samo brez zaposlitve in posledično delovne dobe. Iščeš potem drugo pot. Ena vrata se zaprejo, ampak se druga odprejo.
Bila sem tudi že zaročena, ampak žal ni šlo. Bolje končati eno razmerje, če vidiš, da ni obojestranskega razumevanja še preden je poroka ali bog ne daj, še kakšen otrok. Sedaj imam tudi razumevajočega partnerja s katerim sem že več let, s katerim lahko vse delim, mu zaupam in se ljubiva. Kdorkoli bere te vrstice … Vedi, da si vreden ljubezni, sposoben, lep, unikaten takšen kot si. Zaslužiš si dobro življenje, ne da te nekdo tlači in ponižuje, saj vsak človek ima dušo in duša zaboli.
Če ti življenje da limone, naredi iz njih limonado!
