Ženstvenost? Kaj naj bi to bilo? Za marsikoga lahko tudi sporen izraz, če ga razume kot »značilnost šibkejšega/podrejenega spola« ali vračanje (žensk) v patriarhalnost, podrejenost ali romantizacijo ženskega.
Slovar slovenskega knjižnega jezika preprosto pravi, da gre za sopomenko »ženskosti«, torej za značilnost ženskega. Čeprav naj bi ženske po tradiciji veljale za »šibkejši« spol, pa skrivamo v sebi vendarle izjemno moč, drugačno moč, saj ne pravijo zaman, da ženska podpira tri vogale hiše. Obstajajo tudi različne vrste »moči«. Dejstvo je, da v povprečju smo v povprečju ženske fizično šibkejše od moških vrstnikov. In da na drugi strani (spet v povprečju) prenesemo več fizične bolečine. Če pa se dotaknemo naše psihične moči, bistvenega elementa našega duševnega zdravja, je pomembno, da ozavestimo, kaj nas krepi in kje naša moč (potencialno vsaj občasno) ponika.
Ženska v odnosih
Številni avtorji pišejo o posebni ženski naravnanosti v odnose, ki nam na poseben način kroji življenje – preko vplivanja na naše življenjske odločitve. Ta naravnanost ali kar gnanost je vidna iz raziskovanja npr. samopodobe kot tudi vrednot. Koliko je v tem biologije, koliko socializacije, ostaja odprto vprašanje.
V zadnji četrtini 20. stoletja so se začele razvijati raziskave na področju spolno specifične medicine, ki ne more spregledati nevroloških in hormonskih razlik med spoloma. Pravijo tudi, da dobršni del našega različnega obnašanja, načina življenja in težav skupnega sobivanja med moškim in žensko lahko pojasnimo ravno s temi spolnimi razlikami. Vendar ne z vidika, kateri spol je boljši, temveč naj bodo razlike priložnost za medsebojno učenje in obogatitev.
Ženski možgani
Če pogledamo samo nekaj bioloških značilnosti žensk, ki vplivajo na naše vedenje in medosebne odnose: ženski možgani izločajo več nevrotransmiterjev serotonina, kar ima za posledico večjo kontrolo impulzov in več oksitocina, ki pa je povezan z »negovalnim vedenjem«. Ženski možganski most, ki povezuje levo in desno hemisfero je večji, kar pomeni več povezav med njima in zato olajšano izražanje čutenj.
Z razlikami v delovanju možganov lahko vsaj delno pojasnimo tudi to, da so ženske pogosto verbalno (govorno in pisno) spretnejše od moških, kot tudi boljšo interpretacijo vizualnih dražljajev (npr. tudi čustev). Tudi pregovorna ženska sposobnost večopravilnosti (ki je včasih prednost, včasih slabost), boljši spomin in sposobnost poslušanja in hitrejše procesiranja čustvenih informacij imajo biološko podlago. Vendar raziskave pri starejših kažejo, da se te razlike z leti med spoloma zmanjšujejo – kot posledica vedno bolj izenačenega načina življenja med spoloma pa tudi vzajemnega učenja.
Ženski hormoni
K temu dodajmo še ženske spolne hormone, ki vplivajo na naše intimno delovanje (estrogen), prizadevanje za navezanost in socialne stike (progesteron), materinski instinkt in povezanost (oksitocin), pa tudi na to, da ženske več žalosti kot moški predelamo preko solz (prolaktin). Hormoni vplivajo tudi na učenje, razmišljanje in spomin, pa tudi čustvovanje (in s tem našo obdobno večjo »občutljivost« ter tudi ranljivost za razvoj duševnih stisk in motenj). Vendar tako kot življenjske izkušnje spreminjajo naše možgane, saj so vse življenje učljivi, velja, da konkretne življenjske izkušnje vplivajo tudi na hormone (npr. ženske v predanem intimnem razmerju imajo višjo raven oksitocina).
Ženske v čisto vsakdanjem življenju opažamo še en vidik hormonov – naše nihanje razpoloženja in nivoja energije tekom meseca oz. ciklusa. Lahko nam je odveč in smo jezne same nase, da smo spet v tisti »tečni fazi« in brez kreativnega navdiha, ali pa si skušamo ponuditi in poiskati več podpore in razumevanja. Ter – če se le da – bolj izkoristiti drugo, kreativno obdobje, ko smo polne ustvarjalne moči.
Ženske in duševno zdravje
Jasno je, da spol sam po sebi ne povzroča psihopatologije, pa vendar so sodobni standardi psihološkega zdravja še vedno precej moški. Zdrava ženska je v primerjav z zdravim moškim videti bolj podrejena, dovzetna za vplive, manj agresivna, neodvisna, avanturistična, tekmovalna, hitreje razburljiva, lažje jo je prizadeti, bolj čustvena, bolj zaskrbljena in manj objektivna. Vendar to ne pomeni, da je z nami že kaj hudo narobe! Je pa res, da smo ženske bolj dovzetne za določene psihiatrične motnje, kot npr. razpoloženjske motnje (70 % obolelih za veliko depresivno epizodo in distimijo so ženske), tesnobne motnje. Raziskave kažejo, da smo bolj dovzetne za stres in travmatična doživetja. K čemer poleg bioloških dejavnikov prispevajo tudi življenjske okoliščine (npr. socialni status, ne zadovoljujoči odnosi, zaposlenost) in še nekatere psihološke značilnosti.
Ženske in stres
Ženske doživljamo stresno izkušnjo bolj intenzivno in se je tudi bolj (z močnejšimi občutki) in dlje spominjamo. Možganske in hormonske posebnosti žensk prispevajo npr. k temu, da se npr. dlje zadržujemo pri doživetem medosebnem konfliktu in zato počasneje predelujemo in pozabljamo konflikte) in se bolje spomnimo npr. vseh izrečenih besed med prepirom in tudi vseh telesnih občutkov. Stres in tekmovalnost naj bi pri ženskah zmanjševala sposobnost za učenje (v nasprotju z moškimi), blagodejno pa zato delujejo učni krožki, v katerih se razvije sodelovalni in ne tekmovalni duh.
Medosebni odnosi kot zaščita pred stresom
Med najpogostejše besede, s katerimi opisujemo sodobno zahodno življenje, zagotovo sodi »stres«. Eno najmočnejših zaščitnih sredstev proti stresu pa so pristni, iskreni, varni in ljubeči medosebni odnosi. Čeprav oba spola doživljata socialno podporo oz. medosebne odnose kot regulator stresa (naši možgani so socialni organ), ženske neproporcionalno več iščemo tovrstne stike. (To tendenco so v neki raziskavi poimenovali kar kot dodatni ženski stresni odziv »neguj in zbližaj se« – poleg klasičnih bega, boja in zamrznitve). Morda tudi zato, ker naj bi zaradi močnejše povezave med levo in desno možgansko hemisfero, pa tudi zaradi razlik v socializaciji lažje ubesedile svoja čustva (in se tako vsaj malo sprostile, razelektrile).
Ženska prijateljstva in podpora
Zanimivo, tudi učinek na zmanjšanje stresa naj bi bil večji, če pomoč nudi ženska! Morda zato, ker mnoge raziskave pravijo, da ženske bolj natančno zaznavajo čustva in osebnostne poteze kot moški in se bolj zanimajo za mnenje drugega.
Sklepamo lahko, da so zato tudi bolj učinkovite pri nudenju podpore v stresu. In da ne bomo idealizirali, tudi ženske smo po drugi strani lahko druga drugi vir stresa! Umetnost preživetja je torej najti »varen« krog resničnih, iskrenih in zanesljivih zaupnic ali vsaj eno zaupno osebo, ki nam nudi psihično podporo. Ženske (vsaj v povprečju) še bolj kot moški potrebujemo priložnost za zaupne in iskrene (ženske) pogovore, kjer smo lahko druga drugi v oporo in pomoč. V to kategorijo ne sodi »čvekanje kar tako« in opravljanje. Resnično v pomoč nam je lahko prijateljski pogovor ali različne ženske skupine (npr. za osebnostno rast).
Notranji klic (ali »imperativ intimnosti«) nas ženske žene v odnose – odnose iščemo in se želimo v njih aktivno udejstvovati, jih oblikovati. Biti del večje mreže ali imeti vsaj eno zaupno osebo. Želimo pripadati, sodelovati, pomagati. V teh odnosih rastemo in nam lahko dajejo ogromno spodbud in energije.
Ko odnosi tudi izčrpavajo
Večkrat pa hote ali nehote prevzamemo tudi odgovorno vlogo »skrbnice« odnosov. To zna biti naporno (in včasih krivično), še posebno, če odnosi niso najbolj konstruktivni in zato ne nudijo dovolj pozitivnega odziva (npr. vse oblike nasilja, zlorab, zasvojenosti, neiskreni in hladni odnosi).
Ali pa če se gibljemo pretežno v »nesimetričnih« odnosih – kjer ne moremo najti sebi enakovrednega sogovornika, ob katerem bi se lahko tudi razbremenile (npr. mame ob otrocih/onemoglih starših ali učiteljice/negovalke/svetovalke).
Če se nabira vedno več zahtevnih in/ali negativnih izkušenj in s tem težkih občutkov, ki jim ne najdemo zdravega in pravočasnega odvoda, nas to vedno bolj izčrpava in mrtvi. Potem začnemo delovati vedno bolj »mehansko« – ker je treba, ker obveznosti ali od nas odvisni nemočni ljudje čakajo … Me pa hiramo, se zapiramo vedno bolj vase, v spiralo obveznosti in tonemo -psihično in fizično. Ko telo ne zmore več, nam to sporoča na različne načine (bolezni).
Dovoliti si biti kdaj tudi »nemočna in nepopolna« in prositi za pomoč
Ključna stvar, ki si jo tu moramo ženske priznati oz. se je naučiti, je prisluhniti lastnemu telesu in tistim najbolj pristnim občutkom, ki povedo, da je dovolj oz. preveč garanja. Si upati iskreno priznati, kje so naše lastne meje, kaj so naše potrebe, kaj potrebujemo od drugih, kakšne oblike pomoči so nam razpolago? Ni nam potrebno vseh stereotipno ženskih nalog sprejeti na svoja pleča. To bi bila krivica, za katero bi bile odgovorne predvsem ali tudi same, s svojim molkom in »potrpežljivim prenašanjem« ali užaljenim trpljenjem, ki ga »nihče« ne opazi. S tem bi še naprej »podpirale tri vogale« tudi tam in takrat, ko to ni potrebno. In največkrat ni. Potreben pa je pogum, da si dovolimo, da nam ni potrebno biti »superženska«, ki zmore vse obveznosti z levo roko in brez pomoči.
Naša samopodoba odseva tudi naše odnose
Poleg vsega večkrat plačamo »ceno« za morebitne težave v odnosih tudi z lastno samopodobo. Saj je ženska samopodoba dokazano veliko bolj kot moška, odvisna od kakovosti medosebnih odnosov (in s tem potrditve drugih). Negotovi, razrahljani ali destruktivni odnosi (na delovnem mestu ali doma), lahko zamajejo tudi samopodobo odrasle ženske.
Samopodoba je naš lastni odnos do nas in s tem tudi naš notranji kompas, ki (so)uravnava naše odzive in vedenje. Deluje po načelu samouresničujoče se prerokbe, kar verjameš o sebi, to si/se ti (bolj verjetno) zgodi. In če verjameš, ali po nesrečni zvezi ali neki drugi »napaki« začneš verjeti, da je s tabo nekaj narobe, da si ti kriva, neumna, grda, nesposobna, s tem nehote povečuješ možnost, da se zgodba ponovi.
Kako se po morebitnem padcu znova pobrati? Dobrodošla je psihična podpora, pomembno pa je ozavestiti (ozaveščati) tudi vse naše močne točke, ki jih zagotovo ni malo.
Pustimo si pomagati!
Izkušnje kažejo tudi, da ženske hitreje in z manj zadržki kot moški ob morebitnih psihičnih težavah poiščemo strokovno pomoč in jo lažje sprejmejo. Zato, če smo kdaj v položaju, ko opazimo, da bi bilo morda dobro tudi po tej plati poskrbeti zase, ne oklevajmo! Bodimo zahtevne in poiščimo človeka (ali skupino), ki mu resnično zaupamo, ob katerem se dobro počutimo. Zaupajmo intuiciji!
Dr. Anica Koprivc Prepeluh je doktorirala s področja zakonske in družinske terapije. Izkušnje si je nabirala pri terapevtskem delu s posamezniki, pari in družinami, kot predavateljica, voditeljica delavnic in terapevtskih skupin ter odmikov za ženske. Njeno posebno zanimanje velja ustvarjanju varnih in zdravih medosebnih odnosov, skupinski terapiji in ženski osebnostni ter duhovni rasti.
