Občasna tesnoba predstavlja popolnoma naraven odziv našega telesa na okoliščine, ki nam niso povsem po godu. Občasna tesnoba je tako normalna sestavina našega življenja; zaznamo jo lahko pred pomembno odločitvijo ali pa, ko stojimo pred vrati nadrejenega, ki nas je poklical na sestanek.
Otroci in mladostniki tesnobo zaznavajo, kadar jih čaka pomemben preizkus znanja. O težavah s tesnobo pa začnemo govoriti šele takrat, ko časovni okvir občasnosti preraste v pogost ali stalen občutek notranjega tiščanja. Strokovno te težave opisujemo s splošnim izrazom anksiozne motnje, ki pa jih delimo na več različnih oblik glede na specifične simptome. Ljudje, ki se soočajo z anksioznimi motnjami, potrebujejo strokovno pomoč, saj težave ne izginejo same od sebe. Če oseba ostaja neaktivna, se lahko težave sčasoma še povečujejo in negativno, skoraj uničujoče vplivajo na posameznikovo življenje in delovno uspešnost ter njegove medosebne odnose.
Strah ali tesnoba?
V nasprotju z naravno sestavino našega življenja, ko v novih ali nevsakdanjih okoliščinah skoraj vsi okušamo malo napetosti in tesnobe (na primer javno nastopanje ali prvi šolski dan), anksiozne motnje zaznamuje huda – skoraj dušeča – tesnoba, ki traja najmanj šest mesecev. Občutek nepremagljive tesnobe je prisoten vsaj polovico dni v tednu in spremlja različne aktivnosti od vožnje v službo, skrbi glede zdravja otrok, do občutka nesposobnosti opravljati naloge, ki so še nekaj časa nazaj predstavljale lahkotno rutino. Strah in skrbi se pojavljajo zelo pogosto in v intenzivni obliki pri prav vseh anksioznih motnjah. Najbolj razširjena oblika anksioznih motenj je generalizirana anksiozna motnja (GAM oziroma z angleško kratico GAD), med pogoste anksiozne motnje pa uvrščamo še:
- panično motnjo
- socialno anksioznost
Ženske naj bi bile tesnobi bolj izpostavljene kot moški. Podatki namreč kažejo, da obstaja kar 60-odstotna verjetnost za občutke tesnobe in zaskrbljenosti vsaj enkrat v življenju. Najbolj občutljivo starostno skupino predstavljajo ženske med 30. in 44. letom, ki živijo v urbanem okolju.
Generalizirana anksiozna motnja
Ljudje z generalizirano anksiozno motnjo svet občutijo (kar je še bolj grozeče od zaznavanja) kot nevaren, četudi jim dejanske nevarnosti ne grozijo. Njihov občutek strahu premaga vse racionalne razloge in argumente, da je vse v najlepšem redu. Večino časa jih premagujejo tesnoba in napetost, občutek ogroženosti in šibkosti, kar od osebe zahteva veliko telesne energije. Posledično je zmanjka za nemoten potek številnih telesnih in mentalnih funkcij, zato se pojavijo težave v koncentraciji in spominu, nespečnost in glavoboli. Zaradi stalne napetosti so seveda ves čas napete tudi mišice, kar še dodatno spodbudi občutek utrujenosti in nemoči. Neprijetni telesni občutki negativno vplivajo na čustvovanje, zato oseba vedno bolj dvomi o svojih sposobnostih za uspešno rešitev svojih strahov.
Panična motnja
Za panično motnjo je značilen strah in napetost zaradi čakanja, kdaj se bo nepričakovana eksplozija zgodila. Strah je praviloma zelo intenziven in kratkotrajen, čeprav je pričakovanje stanje, ki traja dlje časa (načeloma vse dokler se panični napad ne zgodi). Panični napad je eksplozija strahu, ki traja vsaj deset minut. To eksplozijo sprožijo določene okoliščine, ki jih je nemogoče napovedati. Svetla plat paničnega napada je, da prinese sprostitev negativnih čustev in začasno umiritev – skorajda zatišje – strahu. Vendar občutek sproščenosti in miru zelo hitro mine, saj je oseba kmalu spet v pričakovanju … Med paničnimi napadi mine mesec dni, na začetku so dnevi mirni in sproščeni, potem pa se strah spet stopnjuje. To pripelje do novega paničnega napada, ki ga spremljajo številni telesni simptomi: zelo hiter srčni utrip z občutkom, da bo srce skočilo iz prsnega koša, hlastanje za zrakom ali občutek dušenja, znojenje in vrtoglavica, bolečina in slabost v želodcu.
Socialna anksioznost
Vir tesnobe pri socialni anksioznosti je zelo preprosto določiti, saj je čustvena vznemirjenost povezana z izpostavljenostjo drugim ljudem. Lahko se pojavlja kot pretirana skrb za lastno podobo (v smislu, kaj si drugi mislijo o meni), lahko pa se kaže kot strah pred javnim nastopanjem ali pred avtoriteto (to je lahko nadrejeni, zdravnik ali uradnik – posamezniki, ki na določenem področju vedo več). Posameznikovo tesnobo lahko drugi vidijo kot pretirano sramežljivost ali zadržanost, vendar strah povzroča občutek mehurčka. Oseba je sicer prisotna, vendar ne more odgovarjati, saj je pretirano zaposlena s svojimi negativnimi čustvi. Hkrati pa ves čas upa, da je nihče ne bo ogovoril ali vprašal za njeno mnenje.
Pomoč
Dobra novica je, da s strukturirano terapijo, strah in tesnobo lahko premagamo. Številne študije kažejo, da kot prva pomoč odlično delujejo tehnike sproščanja (npr. čuječnost, hipnoza), dolgoročno pa se je dobro naučiti pozitivnejših čustvenih in miselnih odzivov. Ko se odločite za terapijo, se najprej od-učite starih vzorcev, postopoma pa se naučite novih. Samo predstavljajte si, kako bolj svobodno je lahko vaše življenje.
Mia Bone,
mag. coachinga in univ. dipl. psih., hipnoterapevt
Kontakt: www.webtherapymia.com | webtherapymia@gmail.com
Področje delovanja: Čustvene stiske, strahovi, tesnoba in panični napadi, izgorelost – vse oblike “zataknjenosti” v sodobnem načinu življenja.
Specialistka: tesnoba, depresija, izgorelost