Zgodba: Ima Anja za Natečaj: #ustavise in napiši
Zgodilo se je 12. junija pred štirimi leti. V pisarni smo imeli dežurstva. Prišla sem delati ob 8:30 in morala ostati do 16:30. Tako je bilo dvakrat na teden. Odgovarjalo mi je, da sem dvakrat na teden malo dlje spala, v miru odpeljala hčerko v vrtec, mož pa je takrat tudi delal dopoldan, službo končal že ob 14:30 in dovolj zgodaj šel po otroka v vrtec.
Zamujanje je nedopustno
Tisti dan pa se je vse obrnilo proti nama. Mož je takrat vozil kombi in bil na dostavi po celi Sloveniji. 12.6. je moral v Prekmurje. Od doma je šel že ob 5. uri zjutraj, da je naložil kombi in šel v Prekmurje.
12.6 je bil poseben dan, njegov prvorojenec je imel valeto. Zamude si ni mogel privoščiti, saj je ob 18. uri moral biti na 25 km oddaljenem kraju, se pravi približno 25 min vožnje z avtom.
V službo sem takrat hodila s kolesom, saj sem imela do službe 3 kilometre.
Mož me je tisti dan klical nekaj čez tretjo uro popoldan, da je v groznem zastoju nekje na Štajerskem koncu. PANIKA! Postala sem živčna, saj si zamude na valeto nikakor ni smel privoščiti. Zame je zamujanje nedopustno.
Ne točno po planih
Odločila sem se, da bom zdaj tista, ki bom prva v vrtcu, pa čeprav bo šla hčerka domov med zadnjimi. Direktor je videl, da imamo doma logistične težave in me spustil domov.
V tem času so se na nebu že začeli nabirati črni oblaki in upala sem, da pridem domov pred dežjem.
Prišla sem domov pred dežjem, saj ga ni bilo. Domov pa sem prišla tudi vsa potolčena, z razbito arkado in polomljenimi očali.
Ker sem hitela, sem nerodno zapeljala čez tirnice, ki so speljane v ovinek. Sprednje kolo mi je spodneslo, guma se je zataknila v tračnico, jaz pa sem poletela čez balanco. Avto za menoj se je ustavil z groznim škripanjem, lahko samo rečem hvala bogu za ABS.
Gospod je skočil iz avtomobila, da bi preveril kaj se dogaja, pomagal mi je vstati. Spomnim se samo enega stavka, katerega sem mrzlično, v šoku ponavljala: »Moram po otroka v vrtec, moram po otroka v vrtec.«
»Gospa, vi ste za urgenco in ne za v vrtec«, je odmeval gospodov glas.
Mladenič iz naše poslovne stavbe se je na kraju nesreče tudi ustavil, bil je s svojim kolesom in mi pomagal tako, da me je pospremil do doma. Kolo sva zaklenila pri trgovini na poti, saj je bilo skrivljeno, meni pa je pomagal »najti pot« do doma. Brez očal, saj namreč zelo slabo vidim.
Doma me je čakal prestrašeni mož, ki je ne glede na gužvo na cesti bil doma pred menoj in še bolj prestrašena hčerka. Videti mamo z razbito arkado, po kateri teče kri, ni ravno prijeten prizor.
Mladeniču sva se zahvalila. Mož mi je pomagal, da sem se približno očedila, preoblekla in zapeljala sta me na urgenco, onadva pa sta se odpeljala na valeto.
Šivali so mi arkado, ki je še danes na pol mrtva na dotik, slikali pol skeleta in me dali za 14 dni na bolniško. Mož se je potrudil in mi popravil kolo, jaz pa sem ga srečnica v dveh dneh prodala.
Nauk moje zgodbe zame je bil:
- Vse vedno ne gre točno tako kot sem si jaz to zamislila.
- Ne morem popolnoma vsake stvari nadzorovati.
- Hiti počasi, daj iz šeste v tretjo in zaupaj partnerju.
