Zgodba: Uršula za Natečaj: #ustavise in napiši
Manj kot 2 leti pred tem so se pomembni življenjski dogodki v kratkem obdobju le 2 mesecev zvrstili eden za drugim mnogo prehitro in povsem nepričakovano. Takratna izguba službe in nenadna smrt očeta so me pretresli do temeljev. V vrtincu zame že tako prehitrega življenjskega tempa, ki me je pogoltnil, in dodatnega šoka nisem mogla več dihati, tla pod mojimi nogami so izginila in zazevala je velika črna luknja, za katero se mi niti sanjalo ni, kako bi splezala iz nje. Kot da to ne bi bilo dovolj, je sledilo tisto, česar ne želiš nikomur …
Malce čudno se mi je zdelo, da me je zdravnica poklicala v sosednjo ordinacijo od tiste običajne, kjer sva se že nekajkrat prej srečali na rednem pregledu. Že takoj v naslednjem trenutku pa me je po telesu spreletel skrajno čuden občutek. A sem si rekla, da je verjetno tak običaj, da v ordinaciji ljudi ne seznanjajo z izvidi. Tam naredijo preiskavo, soba za zgolj interpretacijo izvidov, po katero sem prišla jaz, pa je posebna, tale, v katero grem sedaj.
Čeprav bi bilo praktično vseeno, v kateri od ordinacij bi me z izvidi seznanila, saj sem počakala do konca delavnika in nikogar ni bilo več. Ali pa tam sestra še kaj počne in noče, da bi bila z nama. Saj so izvidi le pacientova stvar. A da nekaj ne bo v redu, sem zaznala že trenutek prej, ko je zdravnica kratko prišla iz ordinacije, mimogrede stopila do mene, in me potrepljala po kolenu noge s prijaznim: »A bo?« Ta njena kretnja se mi je zdela nenavadna, saj tega od zdravnika še nisem doživela. “Ja, ja, brez skrbi, saj je vse kul”, sem si mislila. Še mi dve potem hitro opraviva in grem naprej po opravkih, ki jim iz dneva v dan kar ni bilo videti konca.
Tako je kaj kmalu pred mano sedela prijazna gospa z očali in z vranje črnimi kratko pristriženimi lasmi, ki se je že na punkciji pred kakim tednom ali dvema bala, da me ne bi preveč bolelo. Sedla je nasproti mene in mi z mirnim in prijaznim glasom, čeprav je bil njen delavnik že skoraj končan in je za seboj imela verjetno več deset pacientov, a je še vedno zmogla prijaznost, rekla: »Izvid punkcije kaže C 4. Veste, kaj je to?«
Izvid punkcije kaže C 4. Veste, kaj je to?
Prva asociacija je bila misel, da poznam le K4, diskoteko v centru Ljubljane, kamor smo zahajali v srednji šoli, da smo izpadli tisti veliki frajerji, ki imajo pravo življenje. Brez ponedeljkovega poročanja o popitem vinu in pivu, pokozlanih bulerjih in dogajanju v »štirki« si bil namreč čisti luzer. Skoraj bi v šali to rekla na glas, a sem na izrazu njenega obraza brala, da je situacija skrajno resna.
»Ne«, sem rekla, v moji glavi pa se je počasi, še preden je zdravnica sploh kaj odgovorila, začelo odvijati tisto najhujše. Prosim, recite, da ni res.
»No, C4 pomeni, da je zadeva suspektna za karcinom.«
»Suspektna? Kako to mislite, da je suspektna? Je karcinom ali ni?« sem hotela izvedeti.
Enoznačnega odgovora, ki sem ga želela, mi ni mogla dati, a iz njenega glasu je bilo čutiti, da se nagiba k pozitivnemu. Obe sva vedeli, ona kot strokovnjak, ki se je s podobnim izvidom že neštetokrat srečala, jaz, ki sem to globoko v sebi sama čutila, da me najverjetneje čaka pot, ki si je nikoli v življenju ne bi sama izbrala.
Da bo ta pot izjemno težka že sama po sebi je vedela, ob informaciji o moji siceršnji življenjski situaciji pa jo je vidno stisnilo. Bila sem namreč brezposelna, z visokim stanovanjskim kreditom in odvisna povsem sama od sebe. Tu mi v spodbudo ni vedela, kaj reči. Edino, kar je obupano in s cmokom v grlu uspela, je bilo: »Pa vendar mora biti v tej državi še kaj socialnosti, da boste lahko preživeli.« V njenem povešenem pogledu pa je bilo slutiti, da je temu že pred časom sama nehala verjeti, saj je verjetno slišala in bila priča že marsikateri zgodbi, ki je potrjevala, da so se ti časi že davno končali.
Delavnik je končala verjetno na najtežji način, ki si ga tudi sama ni želela. Zanjo se je zgodba tega dne tu končala, zame šele komaj začela.
Še istega dne sem z napotnico v tresočih rokah in koleni, ki so se šibila pod neznosnim bremenom negotovosti, odšla na Onkološki inštitut, da bi se naročila za dodatno t. i. debeloigelno punkcijo. Med tem sem se vseeno, da se ne bi že takoj zlomila in da sem sama zmogla korake do onkologije, tolažila s precej lažno mislijo: »Ok, saj suspektno ni potrjeno. Še vedno se lahko izkaže, da to ni rak. Da je navadna cista, kot so bile vse do sedaj. »
Ni bila cista. Tumor v dojki je bil maligen. Od diagnoze naprej je vse steklo zelo hitro. Pri komaj 34. letih se je začel največji in najpomembnejši boj v mojem življenju. Odnesel mi je ogromno. A hkrati veliko tudi prinesel. Predvsem novih spoznanj. Danes sem si tako z vsemi brazgotinami veliko bolj všeč in se imam raje kot kadarkoli prej.
Prosim te, ne čakaj tako dolgo.
