Ko sem izvedela za temo letošnje akcije Ustavi se!, sem bila presenečena. Na prvi pogled se mi tema ni zdela vredna tako obsežne akcije. Pa priznam, da sem se motila.
Ker sem se navajena opazovati in iskati razloge za svoje (predvsem nenavadne) odzive, sem začela analizirati tudi svoj odnos do čustva, ki ga vsi poznamo, strahu.
In kaj sem ugotovila glede strahov?
Poleg lastnih strahov, se vsak dan soočam s strahovi svojih strank: strah pred izgubo ljubezni, strah pred boleznijo (predvsem rakom), strah pred osamljenostjo, zavrnitvijo, odtujenostjo, pred izgubo službe, obubožanjem, starostjo, in najbolj pred smrtjo. Dejansko sem neprestano v stiku s strahom. Morda toliko v stiku, da ga doživljam kot nekaj popolnoma naravnega, kar je seveda tudi res, dokler strah ni tako močan, da ni več v funkciji samoohranitve, ampak postaja utež, ki nas vleče v propad.
Ampak to še ni vse. Strah, s katerim se psihiater najbolj pogosto srečuje, je strah pred zdravili in samo psihiatrijo. Včasih je ta strah tako velik, da je oseba pripravljena tvegati vse, tudi svoje življenje, samo, da bi se izognila zdravilom in obisku psihiatra.
Poskušala se bom osredotočiti na najbolj pogoste strahove glede psihiatričnih zdravil in odgovoriti na najbolj pogosta vprašanja.
-
Strah, da antidepresivi povzročajo odvisnost
Ta strah je nastal zaradi dejstva, da imajo nekateri ljudje odtegnitvene simptome ob ukinitvi antidepresiva. Ti odtegnitveni simptomi so največkrat blagi, le rahlo moteči, vendar popolnoma nenevarni in hitro izzvenijo. Le pri nekaterih, bolj občutljivih posameznikih, ki so dlje časa jemali visoke odmerke antidepresivov, so lahko ti simptomi bolj izraziti, in lahko trajajo mesece, vendar je to res izredno redko. V tem primeru ne govorimo o odvisnosti, saj niso prisotna merila bolezni odvisnosti. Preprosto povedano, možgani se morajo navaditi delovanja brez antidepresiva, opustitev le-tega pa največkrat poteka brez težav.
-
Strah, da me bodo imeli za norca
Antipsihotiki so velika skupina zdravil, uporabljamo pa jih pri različnih bolezni in z različnimi cilji. Res je, da se najbolj pogosto uporabljajo pri psihozah, vendar to še ne pomeni, da oseba, ki jemlje antipsihotik ne more biti povsem funkcionalna in živeti polno življenje. To je odvisno od mnogih dejavnikov. Pri večini psihotičnih motenj je prav učinek zdravil tisti, ki daje bolniku več možnosti, da bo imel kvalitetno življenje. Žal, idealnega antipsihotika ki ne bi imel stranskih učinkov, še ni. Zato se moramo sprijazniti tudi s stranskimi učinki, ki so za nekatere sprejemljivi, za druge pa tako moteči, da je treba zdravilo zamenjati. V večini primerov korist zdravil večkrat presega njegove stranske učinke.
-
Strah, da ne bom nikoli več isti
Obstaja razširjeno prepričanje, da ko enkrat vzameš zdravilo, ne boš nikoli mogel brez njega. Poslušamo strašljive zgodbe o ljudeh, ki so po ukinitvi zdravil doživeli povrnitev vseh simptomov bolezni, v še hujši obliki. Na to temo ni možno odgovoriti enoznačno. Namreč, niso vse bolezni enake, pri nekaterih zdravljenje traja določen čas (recimo pri depresiji), in če so se življenjske okoliščine spremenile, ali če so se izboljšali lastni mehanizmi spoprijemanja z nevšečnostmi, se lahko zgodi, da zdravil, ne potrebujemo nikoli več. Z druge stran so tudi takšne oblike bolezni, pri katerih vemo, da bo treba dolgotrajno, če ne dosmrtno vzdrževalno zdravljenje. Žal, je to največkrat tako, tudi pri telesnih bolezni (sladkorna bolezen, hipertenzija, bolezni prebavnega trakta…) in je večini to težko sprejeti. Še bolj težavno je, ko moramo sprejeti dosmrtno jemanje zdravil zaradi psihične bolezni, ker nosi psihična bolezen večjo stigmo od telesne.
-
Strah pred psihiatrijo: zdravila so nepotrebna, dovolj je veliko ljubezni, smeha, sprehodi v naravi in zdrava prehrana
Ljubezen je super, zelo priporočam tudi smeh, se ga poslužujem v visokih odmerkih in se še nikoli nisem predozirala. Sprehodi v naravi in zdrava prehrana, vsekakor. Kdo bi sploh lahko takšnim in podobnim nasvetom oporekal? Verjetno niti jaz ne bi, če ne bi videla, kako je videti depresija in kako razmišlja, čustvuje in se odziva oseba ki ima veliko depresivno epizodo. Nekateri se ne morejo niti oprhati, ne spijo po dva dni zapored, ali spijo neprestano. Nimajo apetita, ali se prenajedajo. Ne vem, ali ste se kdaj v življenju počutili res, ampak res bedno. Ste? (vsi smo se …) No, potem to bedno počutje pomnožite z 10, včasih tudi s 100. Depresija je lahko zelo huda bolezen, navzven ni videti veliko, ampak znotraj sebe depresivna oseba čuti kot, da bi imela žive rane, ki krvavijo, kot da bi ji nekdo z nevidno slamico vsak dan izsrkal vso energijo in jo pustil povsem onemoglo in bolečega telesa. Misel na smrt se ji zdi odrešitev vseh muk, ampak se o tem ne upa spregovoriti z nikomer.
Ali bi tej osebi še vedno svetovali sprehod v naravi, in naj se izogiba teh hudičevih antidepresivov, ker bo postala odvisna? Takšne in podobne nasvete preberem vsak dan (res vsak dan!) na različnih forumih, facebook skupinah in podobno. Vedno poudarjam, antidepresivi, kot vsa zdravila, imajo stranske učinke, vendar je dokazano, da rešujejo življenja.
-
Strah, da se psihiatrična zdravila predpisujejo prepogosto/prehitro/predolgo
Morda je tudi res, vsekakor je to vroča tema v psihiatriji, in ne samo v psihiatriji. Spomnite se, da so se isti dvomi pojavili na račun zdravil za zmanjševanje maščob v krvi, za antibiotike in še nekatere druge. Osebno menim, da se včasih antidepresivi predpišejo prehitro, kar pripisujem vse bolj razširjeni defenzivni medicini (da se ne bi pojavil sum, da bolnika nisem, ali nisem pravilno zdravil). Prepričana pa sem, da pri tem farmacevtska industrija ne vpliva veliko, kar je zelo pogosta obtožba različnih teoretikih zarot. Resnica je po moje še bolj skrb vzbujajoča; ne osebni zdravnik ne psihiater, Se nimata časa pogovarjati z bolnikom. Psihoterapija je praktično nedostopna, čeprav so številne raziskave pokazale, da je v nekaterih primerih psihoterapija enako učinkovita kot antidepresiv. Zdravniki nimajo niti časa razložiti bolniku, kaj lahko že sam naredi, če mu trenutno stanje dopušča, za izboljšanje svojega stanja. Posledica vsega tega je, da postanejo ljudje s psihičnimi težavami idealna tarča za različne šarlatane in mazače, kar je nedopustno in nemoralno.
O strahovih se moramo pogovarjati, ker so le-ti skoraj vedno logični in utemeljeni. V medicini ni garancij in ni »brezplačnega kosila« ali v angleščini »There ain’t no such thing as a free lunch«, kar pomeni, da moramo za vsak želeni učinek plačati ceno (v stranskih učinkih). Zato je pomembno, da se o načinu zdravljenja pogovorita zdravnik (psihiater) in bolnik in da se načrt zdravljenja naredi tako, da se oba počutita dovolj upoštevano in varno. Ključ uspešnega zdravljenja je zaupanje med zdravnikom in bolnikom, odnos, ki daje varnost in občutek, da ste slišani, v katerem je na drugi strani srčna in sočutna oseba, vendar na prvem mestu strokovna.
Ne pristajajte na manj.
avtorica: Daniela Fiket
Daniela Fiket, dr. med. je zdravnica, specialistka psihiatrije, psihoterapevtka in TA svetovalka (transakcijska analitičarka).
Deluje kot individualna, partnerska in skupinska psihoterapevtka, organizira predavanja, svetovanja in izobraževanja. Odgovarja na vprašanja ljudi, povezana s psihično stisko, strahovi, pomaga ljudem razumeti njihove diagnoze in svetuje ob pomembnih življenjskih dilemah. Od leta 2014 svetuje na forumu Psihiatrija in je moderatorka na forumu Zasvojenost in pomoč.
Preberite tudi: več člankov …