Zgodba: Ema za Natečaj: #ustavise in napiši
Kabinet kakor vsak drug. Majhen, toda narejen funkcionalno. Komajda si stopil skozi vrata, si zagledal štiri pisalne mize, tesno druga ob drugi. Vsaki je pripadal stol in omarica, nad njimi pa so bile na steno obešene štiri oglasne deske. Če si se z očmi obrnil za pol kroga, si zagledal velike omare, ki so bile polne priročnikov za matematiko v gimnaziji. Celotni videz kabineta so zaokrožile pomirjajoče zelene stene in okrašene oglasne deske. Slednje so bile že povsem v znamenju približujočih se božično-novoletnih praznikov. Vsepovsod je bilo videti snežinke, snežne krogle, še celo iz papirja izrezanega snežaka.
Vse je bilo v znamenju praznikov, edino nekaterih dijakov ta predbožični duh še ni prijel popolnoma. Danes so namreč pisali test iz matematike. Kotne funkcije, enotska krožnica, vektorji v dvo- in tridimenzionalnem prostoru. Te reči so jih trenutno pestile, ne pa ali so letos bolj moderni črni puloverji z jelenčki ali snežinkami, če je lepša pesem Bela snežinka ali Na božično noč. Če pa so jim misli kdaj, med razmišljanjem ali je vektor c enak polovici vektorja a, zatavale v to smer, so jih brž pregnali. Edini cilj je bil odpisati test, da se bodo končno lahko posvetili bolj pomembnim stvarem kot so prijatelji in družina in razumljivo tudi razpravam o puloverjih ter petju pesmi. Zadnja stvar jih je zanimala predvsem zaradi novoletne zabave, ki jo je organiziral predsednik razreda, na njej pa, vsaj takšne so bile govorice, ne bo manjkalo alkohola.
Kmalu je zazvonilo. Med pogovarjanjem, kako je šel test in šumenjem listov, se je slišal glas profesorice:
“Ne pogovarjajte se! Nekateri imajo še podaljšan čas! Vidva … za mano!”
Obrnila se je k dvema dijakoma. Manjša izmed njiju je takoj pohitela za njo, višji pa samo zavzdihnil in sledil sošolki.
Ko so se vzpenjali iz prvega v tretje nadstropje, so se jim množice dijakov umikale kakor da so člani britanske kraljeve družine. Molčali so, vsak vpet v svoje misli. Profesorica je razmišljala o kupu testov, ki jih bo morala popraviti čimprej, da ne bo imela uničenih praznikov, dijakinja o tem, ali so tretjo nalogo že reševali v šoli, dijak pa samo o tem, kdaj bo testa konec, kajti misli so mu čedalje bolj zaposlovale misli na prijateljevo zabavo danes zvečer. Tik preden so prišli do kabineta matematike, je najstnico spodnji del hrbtenice začel še bolj boleti. Narahlo je zaokrožila z rameni, upajoč, da bo pomagalo toda ni.
Zakaj me zadnje čase tako bolita hrbtenica in glava? Da nisem kje zbolela! Teh viroz v tem času kar mrgoli … Nimam časa še za to … Napisati moram še prispevek za časopis, iti na cel kup zabav …
Prišli so do kabineta, kjer je že pisala ena njuna sošolka. Test se je nadaljeval. Kmalu je ostala samo še odličnjakinja, ki je ravno vpisovala koordinate točke A. Želodec se ji je dvignil in odhitela je na stranišče. Šlo je za las!
Kakšna sreča, da je stranišče tik zraven kabineta … Toda zakaj mi spet slabo … Ne, ne, ne, ne, ne, ne … to se ni moglo zgoditi na tisti zabavi … Zakaj nikoli ne pazim? Če jaz ne bi bila enkrat zaletava … Trapa! … Ampak, žal se je to zgodilo … Noseča sem že štiri tedne … Super! Hja, počasi se bo potrebno pozanimati, kje v bližini je kakšna klinika za splav … To je edina rešitev ali ne? Mislim, drugače si bom uničila prihodnost, moja kariera bo splavala po vodi, službo bom precej težje dobila … Povrhu vsega pa niti ne vem, kako bom tega otroka drugače vzgojila … Mama je brezposelna, oče že tri mesece ni dobil plače, sestra mora biti operirana srcu. Preprosto ni denarnih sredstev! Kako bo pa otrokov oče reagiral je pa tudi neznanka! … Mhm, kaj naj naredim? Kaj? Naj ga donosim ali splavim? … V končni fazi tudi splav stane … Pa baje dobiš lahko neki sindrom … Pa še ni rečeno, da uspe … No, načeloma bi ga lahko tudi dala v posvojitev … Zakaj je toliko možnosti?
Nato je vstopila v kabinet in nadaljevala pisanje testa, četudi ji je profesorica rekla, da lahko piše še enkrat januarja.
Zakaj bi se še enkrat učila po nepotrebnem? Ne, dokončala bom test! Aha, tukaj so te koordinate točke B … Ja, točno skoraj identično nalogo smo reševali v šoli … Kako smo jo že reševali? Mah, nima veze, če imam rezultat je to že ena točka … Tako ali tako tega nikoli ne bom uporabljala praktično … Imam pa res srečo, da imam fotografski spomin! Hvala vama starša, da, sta mi dala dobre gene, če sem dedovala že dispraksijo! Ta kabinet je res moj kabinet razsvetljenja! Tukaj vedno ugotovim, kako rešiti naloge, ki so se mi pol ure nazaj zdele nemogoče … Mhm, morda je kriva barva …
Oddala je test. Profesorica jo je zaskrbljeno pogledala:
“Repnikova boš v redu? Pokliči domov, naj pridejo pote … Taka vendar ne moreš ostati v šoli.”
Že je klicala mamo, naj pride ponjo. Ko je njena mati prekinila linijo, se je dijakinja obrnila k profesorici.
“Da, gospa profesor. Nasvidenje in lepe praznike, gospa profesor.”
“Nasvidenje in enako, Repnikova.”
Še isti hip se je mlada bodoča mamica zložila po tleh. Profesorica jo je previdno posedla. Vprašala jo je.
“Janja Repnik, kaj se dogaja s tabo?”
“Nič, gospa profesor.”
“Dekle, če želiš mi lahko poveš, nikomur ne bom povedala, obljubim.”
Mladenka je tehtala.
Naša profesorica resda nikoli nič ne izda … Pa še pametna je, morda mi bo znala svetovati … Toliko možnosti je … Joj, zakaj nikoli ne razmišljam vnaprej?
“Gospa profesor, jaz mislim, da sem noseča.”
Starejša ženska jo je pogledala postrani. Odličnjakinja, pametno dekle s cilji … Noseča? Prej bi pričakovala, da jim bodo zopet plačo znižali. Previdno je pričela pogovor.
“Si prepričana? To so resne zadeve.”
“Popolnoma, kajti naredila sem test in bil je pozitiven.”
Matematičarka je pokimala.
“Kaj bi rada naredila?”
“Ne vem, otroka bi se rada znebila … Samo ovira mi bo … Nočem … Nočem si uničiti življenja zaradi njega! In doma imamo probleme z denarjem … Po drugi strani pa … Ni sam kriv, da je bil spočet … Ga lahko potem ubijem? Saj ni on ni vendar ničesar kriv.”
“Saj si ga ne boš uničila … Le težje bo … Kaj pa otrokov oče? Je tvoj fant?”
Kodrolaska je oklevajoče rekla.
“Pa … ne, ni … Spoznala sva se na zabavi, bilo nama je lepo … Toda od takrat ga nisem več videla.”
Matematičarka je nejeverno zmajala z glavo, češ, kako so lahko mladi dandanes tako neodgovorni.
“Otrokovemu očetu moraš povedati. Potem se odločaj naprej. Vendar, če mene vprašaš … Splav ni rečeno, da uspe … In če ne, nosijo otroci psihične travme ter fizične okvare celotno življenje … Če pa uspe … Si kdaj slišala za postarbotivni sindrom? Doživi ga mati, če splavi … Nič kaj prijetna zadeva … Vendar se v javnosti o tem ne govori, ker klinike za splav mastno služijo na račun te nevednosti … Po mojem mnenju ti otroka v vsakem primeru donosi, in če ne bo šlo drugače, ga daj v posvojitev. Na ta način bo par, ki si srčno želi otroka pa ga ne more imeti, dobil otroka, ti pa ne boš imela slabe vesti.”
Dijakinja jo je zamišljeno pogledala.
” Torej, če ga donosim in ga dam v posvojitev, bom še lahko imela stike z njim? Nekje sem brala, da si veliko žensk, ko so dovolj zrele, zaželi otroka in da je materinska ljubezen zelo močna.”
Starejša ženska si je popravila očala.
“No, o tem bi se morala dogovarjati z otrokovima krušnima staršema … No, lahko ga daš tudi v rejništvo … Toda zavedaj se, da bo otrok posvojitelja ali rejnika imel za prava starša in, če boš kar naenkrat prišla … Hja, materinska ljubezen je že močna, ob tem pa ne smeš pozabiti na otrokova čustva … Poleg tega se bosta verjetno tudi krušna starša borila za otroka … ”
Nato je dijakinji zazvonil telefon. Opravičujoče se je nasmehnila in oglasila.
“Ja, mami? A, tukaj si čez pet minut? Dobro … Ja, no … Ti povem potem … Adijo!”
Nasmehnila se je profesorici.
“Oprostite … Ste želeli še kaj dodati?”
“Samo to, da je otrok, ne glede na tvojo odločitev, dar. Premisli o tem … Nečesa se pa zavedaj … V vsakem primeru se bo tvoje življenje spremenilo.”
Mladenka je pokimala in pozdravili sta se.
Kako je vse praznično … Oh, glej še snežiti je začelo! Mhm, po starem keltskem verovanju bo 25. decembra zimski solsticij … po katoliškem in evangeličanskem rojstvo Odrešenika … Morda je to čas za nov začetek, čas, da odrastem … Da, mislim, da bom tega otroka obdržala … Kabinet matematike pa se bo po novem imenoval kabinet razsvetljenja … kaj vse ne izveš … Samo da sem rešena tega testa … Sedaj lahko začnem praznovati! … Nekako bom že …
V glavi ji je začela odzvanjati melodija Na božično noč, prežela jo je toplina ob misli na vse ljudi, ki jih je imela rada in začutila je naklonjenost do svojega deteta.
Zdaj dvignimo čaše polnoč je
naj vino ogreje mi srce.
Medtem je prišla do garderobe. Preobula se je in odšla ven.
Vau, kaj je bil tisti občutek? Je mar to tista slavna naklonjenost matere do otroka? … Pa ne vem, če bi splavila … Profesorica ima prav … Da, res se bo vse spremenilo, toda življenje ni pravljica. Z izzivi se moraš spopasti!
Ker njene mame še ni bilo je razigrano lovila snežinke, se smejala in pela:
“Bela snežinka, ki pada
spominja me nate …”
Pri tem se je na vsake toliko dotaknila trebuha in pomislila na izgled bodočega otroka. Bo imel kodraste in kostanjeve lase ali ravne in črne? Bo imel njene zeleno-rjave oči ali oči svojega očeta, črne kakor oglje? Bo imel njeno bledo polt ali očetovo zagorelo? V vsakem primeru, rojen bo.