Kakšne so čustvene reakcije vašega partnerja in zakaj so takšne?

Četudi ste v odnosu, ki se vam zdi pristen, iskren in čudovit, se lahko ljudje včasih zalotimo, da se  sprašujemo, kako nam je, kako bi lahko bilo (bolje), če je naš odnos v primerjavi s partnerjem enak, smo preveč navezani, morda premalo, je naša navezanost »zrela«, ali z določenimi občutki in dogodki lahko govorimo o »nezreli navezanosti«? Na čustvene reakcije vplivajo naši pridobljeni vzorci navezanosti, ki smo jih spoznali že v otroštvu.

Partnerja ob skodelici kave

Navezanost je trajen in intimen čustveni odnos, ki se začne oblikovati že v otroštvu. To, kako starši ali drugi otrokovi skrbniki vzpostavijo stik z otrokom, se za vse življenje zapiše v njegovo strukturo možganov in vpliva na to, kako v poznejšem življenju gradi svoje odnose, pišejo na portalu psihoterapija-ordinacija.si.

Vse vzorce navezanosti otrok nosi s sabo v svet, se pa različni vzorci skozi različna življenjska obdobja (otrok-najstnik-odrasla oseba) odražajo na različne načine oziroma ti vzorci oblikujejo različne čustvene reakcije.

Varni občutek navezanosti

Ni vsem v zibelko položen ta varni občutek navezanosti, ki otroku v stiski nudi varnost, oporo in zatočišče, ga oblikuje radovednejšega otroka, dovoljuje pa tudi večjo mero samostojnosti in večji občutek samospoštovanja. Varno navezan najstnik tako vzpostavlja odnose z vrstniki in ima stabilno samopodobo ter se zapleta v manj konfliktov. Varno navezani odrasli veljajo za avtonomne, imajo visoko samozaupanje in zaupanje v druge, ustvarjajo konstruktivne odnose, poudarjajo intimnost v osebnih odnosih in jih visoka družinska povezanost in prilagodljivost.

Izogibajoči stil navezanosti

Govorimo lahko tudi o izogibajočem stilu navezanosti, ki se, kot pišejo na portalu, razvije pri otrocih, ki odraščajo ob vsiljivih, vdirajočih starših, ob neodzivnih starših ali ob starših, ki otroku ne omogočajo telesnega stika. V adolescenčni dobi lahko vzorec izogibajočega stila navezanosti pripelje do zlorabe psihoaktivnih snovi, medtem ko so odrasli z izogibajočim stilom navezanosti navzven samozadostni in neodvisni, čustveni bližini pa se izogibajo. Imajo nizko samozaupanje, zaradi strahu pred zavrnitvijo, prizadetostjo in razočaranjem pa se izogibajo intimnosti; hkrati si je želijo in se je bojijo. Navznoter so zelo nesproščeni, negotovi, oklevajoči, ranljivi, sramežljivi in plašni, pišejo na portalu.

Preokupiran (ambivalenten) stil navezanosti 

Poznamo tudi preokupiran stil navezanosti, to razvijejo otroci, katerih starši so jih zavračali in se niso kaj dosti ozirali na njihove potrebe. Odnos niha iz ene skrajnosti v drugo, od oklepanja do zavračanja otroka, zato je poln prekinitev. Posledično je otrok nenehno zaskrbljen, zato odnose pa idealizira, pišejo na portalu psihoterapija-ordinacija.si. Preokupiran stil navezanosti lahko v adolescenci pripelje do potrjevanj samega sebe na negativen, zlorab psihoaktivnih snovi ali do motenj hranjenja, v odrasli dobi pa so osebe s tem vzorcem navezanosti bolj dovzetne za negotovost, tesnobo in negativna čustva, so ranljivi, odvisni in pasivni. Takšni odrasli so prepričani, da so pripravljeni na odnos, obenem pa jih skrbi, da so drugi nanj manj pripravljeni.

Zavračajoč stil navezanosti

Neorganiziran, zavračajoč stil navezanosti opažamo pri ljudeh, ki so v otroštvu doživeli različne oblike zlorab, izgubo/dolgotrajno odsotnost staršev ali pa so odraščali ob starših s psihiatričnimi simptomi; pogosto gre za starše, ki so bili tudi sami močno travmatiziran, pišejo na portalu. Otrok se znajde pred nerešljivim protislovjem: oseba, h kateri bi se v stiski rad zatekel, je obenem vir groze. Pri najstnikih je zavračajoč stil navezanosti povezan z impulzivnostjo, disociativnimi motnjami in z destruktivno agresivnim vedenjem. Odrasli z zavračajočim stilom navezanosti si prizadevajo za varno razdaljo do drugih, saj se bojijo, da jih bodo tako ali drugače zlorabili, da jih ne bodo razumeli ali pa jih bodo zavrgli. Zanje so značilne tudi notranje čustvene napetosti in nihanja med čustvenim preplavljanjem in disociativnim odcepljanjem. Pomenu odnosov ne pripisujejo veliko, imajo visoko samozaupanje, se izogibajo intimnosti in kompulzivno zanašajo sami nase.

Neprijetna čustva (strah, jeza, žalost): ‘upravičeno’ ali ne?

Kot piše Uroš Drčić, transakcijski analitik – psihoterapevt, je ob različnih načini partnerske navezanosti za portal Med.Over.Net dejal takole:

»Kadar eden od partnerjev na vedenje drugega reagira s pogostimi, močnimi neprijetnimi čustvi (žalost, jeza, strah), najprej pogledamo, ali so te čustvene reakcije ustrezne ali neustrezne«.

Če so te  čustvene reakcije ustrezne, moramo pri tem znati pogledati na vse opcije in izbrati najboljšo zase, kot je denimo opcija izraziti svoje želje in zahteve, da partner spremeni vedenje. Seveda obstajajo tudi opcije, da te čustvene reakcije sprejmemo, četudi so neustrezne, opcija pa je tudi razhod.

Če pa so čustvene reakcije neustrezne, se moramo po besedah Drčića ozreti na notranjo logiko tistega partnerja, ki že običajna sporočila razume kot izkaz nespoštovanja in ob tem trpi. Primer tega je denimo če oseba kot izraz nespoštovanja razume to, da je partner ne vpraša kako je, ali pa se partnerju ne da pomiti posode … Dodaja, da je mogoče, da so čustvene reakcije povezane s stilom navezanosti, a da nikakor pa ni to nujno. Saj veste, kako pravijo – komunikacija je ključ in stvari je dobro razčiščevati sproti. Predvsem pa imetje v mislih, da mora biti odnos, kakršen koli že je, vam prinašati srečo in zadovoljstvo, četudi enemu sreča pomeni gora vsakodnevne pozornost, drugemu pa že kakšna lepa beseda na vsake kvadre.

Vir:
https://www.psihoterapija-ordinacija.si/osebnost-in-odnosi/otroci-in-starsi/stili-navezanosti
https://med.over.net/forum5/viewtopic.php?t=11172768

Pripravila: Monika Kern, neodvisna novinarka