»Vozi me vlak v daljave« je del pesmi, ki skozi note opiše lepote popotovanje z vlakom. Sliši se nostalgično, ampak vlaki že dolgo niso več samo to. So ekonomično, varno in okolju prijazno prevozno sredstvo. Ne verjamete? Predstavljamo vam nekaj zanimivih oseb, ki se vozijo z vlaki.
Milena Pelipenko, vodja marketinga na Gospodarskem razstavišču, Anja Vogrič, urednica Potovanja.Over.Net in soustvarjalka akcije Ustavi se!, Maja Južnič Sotlar, EuropaColon Slovenija, Nataša Jeza Kotnik, vodja marketinga pri Turistični agenciji Sonček ter promotorka jutranjega vstajanja na Jutra so zame ter Andreja Verovšek, vodja projektov na Med.Over.Net in soustvarjalka akcije Ustavi se! so povedale:
Če morate takoj odgovoriti, kaj boste rekli: »Vlak ali avion«?
Milena: Na »prvo žogo« še vedno avion. Ker me v mislih popelje v daljne destinacije.
Anja: Vlak.
Maja: Avion.
Nataša: Avion mi je bolj domač, a romantika v meni kliče po vlaku.
Andreja: Vlak.
Kakšen je vaš spomin na prvo vožnjo z vlakom?
Milena: Prvo vožnjo z vlakom sem izkusila v osnovni šoli. Spomnim se vznemirjenja in veselja ob tem, kraj pa je že zbledel iz spomina.
Anja: Moja prva vožnja je bila v Belo krajino. S starši smo se peljali iz Novega mesta v Semič. To je bila prava dogodivščina, ki smo si jo ustvarili, prav zato, da se peljemo z vlakom. Železniška postaja je na hribu, in do cilja v dolini, kamor smo bili namenjeni, smo hodili, kot se spomnim pol ure.
Maja: Najbolj sta mi ostali v spominu dve vožnji še iz časov “bratstva i jedinstva”. Bila sem stara 15 let, ko sem šla obiskat brata, ki je takrat služil vojsko v Raški v Srbiji. Vso pot sem presedela ob wc-ju, ker je bil vlak tako nabit. Podobno izkušnjo, le še za odtenek močnejšo, sem doživela tri leta zatem, ko sem šla na prvo resno novinarsko pot, in sicer pokrivat državno prvenstvo v veslanju, ki je bilo v Jajcu. Ko sva s fantom, ki me je spremljal kot fotograf, prišla v petek na železniško postajo, sem onemela. Pred vlakom, na katerega sem mislila, da se bova brez težav vkrcala in si poiskala prijeten kupe za dolgo nočno vožnjo, se je trlo ljudi, večinoma delavcev iz Bosne, ki so se čez vikend vračali domov. Ko sva s fantom prišla bliže, sem videla, da pred vlakom stojijo gruče ljudi, ki so skozi okno tlačile v kupeje posamezne potnike, saj se čez vhode preprosto ni več dalo. Tako sva se tudi midva s pomočjo ostalih vkrcala kar skozi okno in brezupno čakala, kdaj se bo vlak vsaj za silo izpraznil. Seveda se ni in vso dolgo pot sva stala kot dve sardini ujeta med ostale na vlaku. O vonjavah, ki so se širile, pa raje ne bi na tem mestu:))))) kako sva šla nazaj, sprašujete? Ko sva na prizorišču spoznala naše ekipe, sva jim povedala za svojo potovalno zgodbo in nazaj sva se peljala več kot udobno v klubskem kombiju veslaškega kluba Nautilus iz Kopra. Njihova veslača sta dobila takrat medaljo, zato smo jo šli vmes še proslavit s kosilom. Krasni spomini!
Nataša: V osnovni šoli smo veliko potovali z vlakom, a prav prve vožnje se žal ne spomnim. Zagotovo je bila v ranem otroštvu s starši. Naj bolj se spomnim, da se je takrat na vlakih in avtobusih še kadilo, kar si danes težko predstavljamo.
Andreja: Ne spomnim se, da bi se kdaj vozila z vlakom kot otrok, se pa spomnim vsakega detajla prve vožnje z vlakom, ko sem peljala svoja otroka na “prvi izlet z vlakom”.
Imate morda sanjsko potovanje z vlakom?
Milena: »Ko bom velika«, se bom odpravila na potovanje s transibirsko železnico. Pa tudi potovanje s spalnikom od St. Peterburga do Moskve je še na mojem seznamu. Mika me slovanska kultura, najbrž so tudi to drobci do mojih družinskih korenin.
Anja: Imam dva sanjska potovanja z vlakom, želim po tirih transibirske železnice od Moskve do Pekinga. Za drugo sanjsko potovanje bi izbrala vožnjo z Orient Expressom.
Maja: Ja, po tretjem letniku srednje šole sva šli s sošolko na pot po Evropi z Interrailom. Najljubši del poti je bil po Skandinaviji, ko sva iz vlaka, ki je drvel po Norveški, opazovali hišice, ki so imele s travo porasle strehe, prekrasne fjorde in slapove. Tudi del čez Finsko in tisočera jezera je bil nepozaben.
Nataša: Moje najbolj zanimivo potovanje z vlakom je bilo na Japonskem. Pričelo se je v njihovem glavnem mravljišču, v Tokiu, z njihovim najsodobnejšim in takrat najhitrejšim vlakom na svetu, Shinkansenom. Potovanje pa se je zaključilo v rajsko lepem osrčju Japonskih Alp, kamor smo se prizibali z vlakom, ki bi pri nas zagotovo bil že na spisku muzejskih. V nekaj urah smo se vrnili sto let v preteklost.
Andreja: Peljala bi se po Evropi od naključnega kraja do drugega kraja, brez začrtanega plana in časovnih omejitev. Po kraju bi naredila krog s kolesom in šla naprej.
Vaš najljubši filmski prizor vlaka?
Milena: Morda ne najljubši, vendar me je presunil. V veličastnem filmu Roberta Benignija Življenje je lepo (La vita e bella) je med vso nečlovečnostjo brezpogojen izkaz ljubezni, ko se Dora (Nicoletta Braschi) odloči, da se bo prostovoljno pridružila možu in sinu na vlaku, ki pelje v neznano trpljenje in vsej verjetnosti v smrt.
Anja: Jih je več. Če pa že izpostavljam, potem odlomki iz filma Nekateri so za vroče.
Maja: Mister Bean gre na počitnice v južno Francijo.
Nataša: Nisem ga videla, sem pa v njem nastopala. ? Lepi spomini me vežejo na dan snemanja otroškega filma, v katerem smo bili vsi iz razreda statisti na železniški postaji. Bila je odlična izkušnja in vsi smo pokali od ponosa. Takrat sem si želela postati režiserka in vse me tako zelo prevzelo. Filma Andreja Brvarja, mislim, da se je imenoval Mala odiseja, nisem nikdar videla. O, pomislite, to bi bilo pa res nekaj, če bi ga videla po več kot tridesetih letih!
Andreja: Vlakec Tomažek. 🙂
Kakšen je občutek, ko stopite na vlak, kaj se plete v vaših mislih?
Milena: Brezskrbnost. Pričakovanje novih doživetij.
Anja: Upam, da bom dobila sedež ob oknu in lahko v miru opazovala skozi okno.
Maja: Upam, da bom dobila sedež. “Jajčna” izkušnja je bila res globoka.
Nataša: Vlaka skorajda ne uporabljam več, a mi predstavlja čisto romantiko. Tisto … greš in si popolnoma brez skrbi, brez točnih načrtov, ko se ne obremenjuješ s časom in je cilj predvsem pot sama. Ah … kar zahotelo se mi je, da bi spakirala in družino takoj odpeljala na izlet. Hm … še tega ne vem, če lahko vzamem tudi kužka …
Andreja: No, pa gremo. In si oddahnem, ker ne potrebujem o ničemer več skrbeti. Ne o prometni gneči, ne prednostnih cestah, omejitvi hitrosti, delovni zapori …
Po kateri poti ste se največkrat peljali?
Milena: Vlak me vsak delovnik popelje v službo, od Škofje Loke do Ljubljane in nazaj. Le redko še uporabim osebni avto na tej relaciji.
Anja: Novo mesto – Trebnje ali v nasprotno smer v Semič.
Maja: V Zagreb. Svoje čase smo hodile punca tja nakupovat oblačila.
Nataša: V Ljubljano – dokler nisem imela avta sem šla včasih službeno. In kot najstnica v Krško k prijateljici.
Andreja: Morda v Litijo 3 krat, ker je tam živela sošolka v srednji šoli. Ker vlak nikoli ni bil moje redno prevozno sredstvo, sem se le redke poti peljala dvakrat.
Ste se kdaj vozili s kakšnim posebnim vlakom?
Milena: Edini poseben vlak, s katerim sem se vozila, je bil avtovlak. Z njim sem se zapeljala s Primorske, z Mostu na Soči, na Gorenjsko, v Bohinjsko Bistrico. Zdelo se mi je nenavadno, da med vožnjo uživaš kar v udobju svojega avtomobila, tudi skozi najdaljši slovenski železniški predor.
Anja: Ja. Leta 2017 na zaključno prireditev Ustavi se! iz Ljubljane v Radovljico in nazaj. Ali pa na karneval v Benetke. To je bila tudi zelo zanimiva pustolovščina. Še eno imam, ko sem s spalnikom odšla na vikend pobeg v Budimpešto.
Maja: TGV iz Bruslja v Pariz je bil super.
Nataša: Z muzejskim kot svatinja v Laško. Hitri vlak po Italiji je bil doživetje predvsem za otroka, midva z možem pa sva na njem predvsem obujala spomine in delala primerjave z japonskim Shinkansenom. Drugo potovanje pa je skozi knjigo. Od vseh knjig o vlakih me je najbolj prevzel Coelhotov Alef, ki se dogaja na Transibirski železnici in opisuje več potovanj hkrati – razen po tirih še v sebe in v preteklo življenje.
Andreja: Prva posebna vožnja je bil avtovlak. Izjemna vožnja je bila pred leti, ko so ponovno odprli redno linijo med Ljubljano in Pazinom in sem bila na tej prvi vožnji polni obujanja spominov in zgodb preteklosti in prihodnosti. Pa seveda vožnja po Italiji z njihovim hitrim rdečim vlakom.
Kaj je po vašem mnenju največja prednost vlaka?
Milena: Vožnja z vlakom je sproščena, brez nervoze, na moji vsakodnevni relaciji tudi precej hitrejša od drugih oblik transporta. Olajšano se nasmehnem vsakič, ko se odpeljemo mimo kolon na cestah.
Anja: Ni potrebno razmišljati o prometnih zastojih, brez skrbi lahko bereš knjigo na poti, razmišljaš kar želiš ali preprosto brezciljno opazuješ mesta, kraje, naravo. Če izbereš vlak kot prevozno sredstvo na delovno mesto, potem ti ni potrebno skrbeti za parkirišče in privarčuješ pri gorivu. Čas pa lahko izkoristiš, da si organiziraš dan.
Maja: Varnost in hitrost, vendar le na tujih vlakih; pri nas so žal zelo počasni.
Nataša: Čas. Veš, da bo vožnja trajala dolgo in ti nisi za volanom. Na pot greš brez tiste ihte, ki se je tako težko znebimo. Ustaviš se. To je čas za knjigo, za pogovor.
Andreja: Brezskrbnost, varnost in pogled. Iz vlaka lahko opazuješ pokrajino, ki jo iz avtomobila ali aviona preprosto ne moreš zaradi oddaljenosti in ograj.
Nagradni natečaj
Imate tudi vi izkušnjo, ki bi jo radi povedali?
Delite z nami vašo zgodbo in sodelujte v akciji Ustavi Se! Prislužite si lahko lepe nagrade, med njimi 2 vozovnici Izletki. Izletka je vozovnica za neomejena do 5 dnevna potovanja ob koncih tedna in praznikih.
Več informacij: https://ustavi.se/natecaj