Pred dnevi mi je sogovornik zaupaj svojo izkušnjo: »Veste, najtežje je začet in končat s pisanjem.« Pa še kako prav je imel. Če bi me pred mesecem dni vprašali, kaj si mislim o kampanji »Ustavi se«, ki je v letošnji zasnovi fokusirana na pomembnost »ustaviti se za trenutek in prisluhnit drugemu«, bi bil moj zapis povsem drugačen. Kaj se je zgodilo?
Koliko besed je med nami?
Morda se boste spomnili tudi festivalske pesmi, »Fiumi di parole«, kjer gre za opevanje količine besed, »morje besed, ki so med nama«. Koliko besed je med nami? Koliko besed si dnevno izrečemo ali si jih namenimo? V trenutkih jeze, besa, užaljenosti ali veselja. Včasih izrečemo kaj namerno, saj si želimo nekoga prizadet, spet drugič nas besede prehitijo in nam je trenutek zatem že žal, da smo izrekli nekaj, česar pravzaprav niti nismo mislili. Ampak, če smo globoko v sebi povsem iskreni, si izrečenih besed resnično nismo mislili, kljub temu, da smo jih izrekli? Vsak zase najbolj ve.
V vsakem trenutku se lahko odločim(o) »(z)lagati«, kar sem prepričana, da niti ni tako zelo težko. Morebiti druga stran tega sploh nikoli ne bo opazila ali o laži celo izvedela, ampak. Beseda »ampak« je vedno zanimiva. 🙂 Ne glede na to, kakšna je laž, ki smo jo izrekli, nikoli ne bo tako zelo grozna, kot je grozovito to, kar smo s tem in ob temu naredili. Najprej sebi in nato tudi drugemu.
Besede imajo naverjetno moč in v sebi nosijo izjemen pomen.
Ko v mislih iščemo besede in jih med pogovorom izbiramo, ob tem sporočamo, kdo in kakšni pravzaprav smo. Naše izbrane besede razkrijejo tisto neizrečeno, kar je mogoče zgolj začutiti. In občuteno je vedno tisto pristno in iskreno. Z besedami lahko manipulirano in zavajamo, vendar besede nimajo moči zakriti in prekriti tisto sporočilnosti, ki jo nosijo v sebi. Tisto nekaj, česar ni mogoče zatajiti ali prirediti. Besede o nas povedo veliko več, kot si mislimo.
Ljudje si želimo biti sprejeti takšni, kakršni smo, sočasno pa drugim o sebi ponujamo podobo, kakršni pravzaprav globoko v sebi nismo. Morda si celo želimo, da bi takšni nekoč zares bili, vendar ne glede na to, kar si želimo, predstavljamo ali upamo, je to, kakršni smo danes, to, kar smo. Z vso razpoložljivo paleto misli, prepričanj, čustev in doživetij.
Zakaj pričakujemo od drugih, da nas bodo sprejeli, sočasno pa jim za tovrstno dejanje niti ne damo možnost? Ne le možnost, odvzamemo jim celo priložnost, da bi nas lahko zares spoznali in se sami odločili. Ko jim pripovedujemo o nečem, česar ne mislimo. Z njimi delimo »sanje«, ki jih ne »sanjamo«. Trudimo se, vztrajamo in iščemo besede, s katerimi skušamo druge prepričat v nekaj, kar globoko v sebi nismo, pri tem pa povsem pozabimo nase. Na to, kar si želimo. Globoko v sebi zares želimo.
A je res tako zelo težko povedat, ubesedit to, kar mislimo in čutimo? Nam je res tako zelo težko v praksi narediti tisto nekaj, kar odraža to, kar smo rekli? Je res tako zelo težko uskladiti naše misli, besede in kasneje tudi dejanja?
Sliši se preprosto, praksa pa kaže povsem drugače.
Tudi moje telo je pred leti »spregovorilo« in mi jasno pokazalo, da bom morala nekaj narediti. Nekaj spremeniti. Z vsemi frustracijami, ki sem jih doživljala zaradi nenehnega razočaranja in iskanja tistega smisla, tiste skladnosti med tujimi besedami in dejanji, sočasno pa z izjemno željo po tem, da bi srečala ljudi, ki bi si želeli to, kar sem si želela tudi sama in kar se mi je ne glede na trud vedno znova izmikalo, je bilo naenkrat vsega preveč.
Odločila sem se poiskati pomoč in nadaljevat z delom na sebi. V preteklosti sem že veliko naredila, se naučila skladnosti med besedami in dejanji, sočasno pa nisem srečala ljudi, ki bi si želeli isto. Tako močno sem bila osredotočena na druge, da sem vmes pozabila nase in na to, kar si pa jaz želim. Vmes so minila leta, ljudje, ki so bili nekoč del mojega življenja so odšli, prišli so drugi in danes lahko priznam, da zahvaljujoč novemu projektu, ki sem ga sprejela, se mi je povrnilo upanje v ljudi.
Med pisanjem tega sestavka me je prešinila zanimiva misel. Človek lahko zares prisluhne drugemu šele takrat, ko zna resnično in iskreno prisluhniti sebi. Ko postane zvest sebi in temu, kar čuti. In to ne glede na to, kar čuti. Nekje je pač potrebno začeti. In najboljše je začeti kar pri sebi. Življenje nam lahko pri tem pomaga, saj nam vsakodnevno ponuja priložnost za vajo. Vajo iskrenosti. Najprej do sebe in nato do drugih.
Da zmoremo drugim povedati to, kar čutimo, mislimo ali želimo, sočasno pa zdržimo tudi odziv osebe na drugi strani. Nikoli ne moremo vedet, kakšna bo reakcija. Lahko pa počakamo in damo s tem priložnost tako sebi, kakor tudi drugemu za nekaj novega. Priložnost, da spoznava vsak o sebi in drug o drugem nekaj novega. Nekaj drugačnega in s tem nekaj tistega zares pristnega, kar nam nobena maska, ki jo nosimo, ne bo mogla nikoli dati.
Včasih je potrebno samo poiskati sogovornike, s katerimi čutimo, da se lahko pogovarjamo. Ob katerih čutimo, da smo lahko resnično to, kar smo in v tem tudi sprejeti. Nihče vam ne more podati recepta, navodil, plonk cegelca, kako se to naredi. Kakšen naj bo prvi korak, kateri naj bo drugi in nato tretji. Osebno verjamem, da tukaj ni spiska pravil, ki bi jih lahko upoštevali za razliko morda od enega in edinega, ki pa misim, da velja vedno in povsod. Spoštovanje. Najprej sebe in nato sogovornika. Besede, ki jih izbiramo in način, kako svoje misli, želje, hrepenenja, razočaranja etc izrazimo je tisto, ki nam lahko pri tem pomaga.
V življenju imamo omejen čas, vsak od nas ga ima, zato je škoda zapravljati priložnosti za stvari, ki našega časa niso vredne.
Pripravila: Petra Petravič, idejni vodja projekta Zaupaj si.