»Želje, ideje, projekti, okolje in pričakovanja nas samih in drugih nas ženejo daleč in više, kot smo morda sposobni. Pravijo, da je pomembna pot, ne cilj. Verjamem, da sta oba dejavnika med seboj povezana in soodvisna in ni dobro zanemariti enega na račun drugega,«
o akciji Ustavi se! pove Mario Sambolec, ambasador, strokovnjak za prehrano in gibanje.
Kako pomembna je hrana za to, da se vi osebno počutite dobro in da lahko rečete, da ste zadovoljni?
Eden citatov, ki me vodijo, pravi, da je struktura enako svoboda. Ne ustrezajo mi naključja pri dejavnikih, ki so tesno povezani z osebnimi prioritetami. Prehrana, ki podpira moje cilje, tako zdravstvene in emocionalne kot vizualne, ima nedvomno močan vpliv na počutje. Ko prehrana ne »štima«, se to pozna povsod, zato si niti ne dovolim pretiranih odstopanj od svojih navad, ki so produkt večletne prakse.
Kako ste se spoznavali s hrano, njenim širšim pomenom, njenim delovanjem in kako si lahko človek z njo pomaga?
Med študijem na Fakulteti za šport sem postal navdušen nad vejo prehrane, ki se opisuje s pridevnikom »športna«. To področje v splošnem zajema prehrano za rezultat in videz. Kako se telo vede v situacijah izjemne obremenitve, kaj je treba prilagoditi za nadpovprečno telesno sestavo, katera prehranska dopolnila so koristna, idr. Zanimivo, vendar ne pretirano uporabno za večino populacije, ki se podpiše pod cilje: shujšati, izgubiti malo maščobe, počutiti se bolje, imeti več energije in boljšo kondicijo. Delo s »povprečnim«, »normalnim« posameznikom, ki ne premore discipline vrhunskega športnika in mu prehrana ni prioriteta št. 1 v življenju, je zame postalo neverjeten izziv in očitno tudi naša tržna niša.
Filozofija dr. Feelgood ni klasična svetovalnica, kjer človek dobi nasvet, kaj in kako naj jé ter katere gibalne vaje naj izvaja, da bo »zdrav in srečen«. V svoji praksi ste opazili, da smo ljudje različni, in tudi svetujete individualno.
Opažam, da individualno v bistvu (ne) pomeni … (več) nič. Izraz je zbledel marketinški žeton, ki ga unovčimo v predstavitvah svojih storitev, verjetno v želji, da bi zveneli bolj »ekskluzivno«. Individualno je postalo svetovanje, kjer svetovalec/svetovalka stranki, sicer 1 na 1, napiše generični (univerzalen) program. To ni individualno ali osebno. To je nesmiselno in večinoma preplačano.
Bolj pomembno se mi zdi, da je nasvet oz. storitev (individualno ali osebno) prilagojena – po meri posameznikovih ciljev, sposobnosti in karakternih odlik. Individualno delo bi moralo zahtevati prilagoditev napotkov, prehranskih ali gibalnih, posamezniku – trenutnemu stanju, ciljem, osebnostnim karakteristikam in življenjskemu slogu. To je predpogoj in neke vrste »varovalka«, da postane napotek koristen in rezultat trajen.
Gibanje je življenje, pravi rek. Kaj pa vi pravite na to? Kako se vi gibate?
Kot živimo, skladno z rekom. Danes bistveno bolj po pameti kot nekoč. Ampak #izkušnje.
V večini primerov priporočim pogostost (frekvenco) gibanja pred intenzivnostjo (vadbe). To velja tudi zame. Najbolje se počutim, ko je gibanje del mojega vsakdana. Ne govorim nujno o treningu (aktivnem gibanju), temveč o pasivnem gibanju, ki ga lahko predstavlja hoja tja, kamor bi sicer šel z avtom, po stopnicah, tudi ko je na voljo dvigalo, vaje za mobilnost, aktivacijske vaje z elastiko za boljšo držo … Take malenkosti se naberejo, in če smo pri njih dosledni, tudi občutno pripomorejo pri ohranjanju zdravja, kondicije ter telesne teže.
Poleg tega izpostavljam vadbo za moč – proti uporu. Z lastno težo ali vadbo z utežmi. Vsaj dvakrat do trikrat tedensko se na mojem sporedu znajde taka oblika treninga. V košarkarski karieri sem poleg osebnih napak s skoraj takšno pogostostjo nabiral tudi poškodbe, zato se v preostalem času trenutno »matram« z vajami za mobilnost in sklepno stabilnost (ramena, kolki, gležnji) ter posvečam regenerativnim aktivnostim, kot so kratki intervalni treningi (šprinti in kratki teki na stezi, na primer) ali daljši sprehodi v naravi.
Se je v vašem življenju zgodil kakšen »aha dogodek«, ko ste spoznali, da ni vse tako, kot ste mislili, in ste začeli na novo postavljati teorijo? Kaj in kdaj je to bilo?
Kar nekaj jih je bilo. Pravzaprav se mi zdi, da jih kar namenoma iščem in tako vztrajno testiram obstoječa prepričanja. Eden ključnih se je zgodil ob rojstvu nečaka. Aleksej je bil namreč hud alergik, njegovega stanja pa nisem znal razložiti z znanjem s področja športne prehrane/prehrane za »rezultat«, saj se je to izkazalo za ožje, kot sem sprva mislil. Danes to področje ločim od prehrane »za zdravje« in slednjemu od takrat namenjam bistveno več pozornosti.
Zadnji »aha moment« se je zgodil pred nekaj leti, ko smo pri dr. Feelgood upravljali svoj »gym« – telovadnico, ki je bila namenjena vadbi naših strank in ni delila klasičnega stereotipa fitnesa. Izkušnja je dodala drugi slogan, ki mu od takrat zvesto sledim: če imaš eno rit, ne moreš sedeti na dveh konjih. Prehrana je moja ljubezen, takrat pa sem se spogledoval z drugimi področji dela – organizacijskimi, menedžerskimi … Skratka, vsega se je nabralo preveč in postal sem povprečen. Povprečnost je moj kriptonit.
Ste zadovoljni s svojim življenjem? Kdaj se je zgodil magični premik oziroma ste opazili, da se vam je življenje izboljšalo?
Selitev bližje družini in dajanje prednosti čustvenemu zdravju namesto trmastega lovljenja telesnih idealov. Ko sem se odločil predstavljati dr. FEELgood, in ne le dr. LOOKgood, se mi je uspelo približati naši ciljni skupini in bolje razumeti njihove potrebe. Življenje je tako postalo zame lažje in hkrati drugim lažje z mano :-), predvsem najbližjim, kar mi pomeni največ in me navdaja s hvaležnostjo.
Če bi lahko danes samemu sebi napisali pismo in si ga poslali na svoj domači naslov za svoj 10. rojstni dan, torej v preteklost – kaj bi zapisali?
Obstaja tanka meja med genialnostjo in norostjo. Pazi, da je ne izbrišeš.
Pri desetih letih verjetno še ne bi znal prepoznati globljega pomena teh besed. Takrat je bil v ospredju interes za košarko, Nintendo in hrano. Kljub temu sem prepričan, da bi mali Mario takrat to pisemce shranil in se med odraščanjem vračal k njemu. Prej ali slej bi postalo sporočilo jasno – ko najdeš svoje poslanstvo, je prav, da se potopiš vanj, vendar ne tako globoko, da te nihče več ne vidi ali lahko dvigne nazaj na površje. Biti »genij« je že fino, ampak na žalost neuporabno, če ti s svojim znanjem ne uspe nikomur zares pomagati.
Kaj bi si želeli, da bi vedeli, ko ste bili stari 20 let?
Zmagovalno številko na lotu nekaj dni pred žrebanjem … Hec … Želel bi hitreje spoznati, da resnica po navadi leži med dvema skrajnostma. Ta rek je postal eden temeljev prakse dr. Feelgood in opisuje način dela, ki ni izključujoč, temveč vključujoč. Medtem ko pristranski strokovnjaki stojijo vsak na svojem bregu in se ciljajo s sulicami izbranih argumentov, stojimo mi na sredini ter iščemo uporabno vrednost različnih pristopov glede na potrebe in cilje naših strank.
Tak pristop zahteva strpnost do drugače mislečih in izogibanje potrditveni pristranskosti do določenega pristopa, teme, diete … Pri dvajsetih sem imel s tem težave.
Kako si pomagate takrat, ko se nagrmadi preveč skrbi, slabih misli in slabega počutja? Kako si odpočijete in kako si naberete novih moči?
Opazil sem, da potovanja – sprememba okolja – dobro vplivajo name. Ko začutim preobremenjenost, padec ustvarjalne in delovne moči, nasičenost in nezadovoljstvo, začnem bolj intenzivno iskati možnosti za pobeg. Po navadi je to Stara Baška na Krku, kjer ima sestra najeto počitniško hišico, ali pa se udeležim kakšne konference na tujem ter si privoščim dodaten čas za ogled mesta in zbir misli.
Kaj načrtujete za prihodnost in kako to počnete? Morda rišete miselne vzorce, si slikate prizore v mislih …?
Moji možgani delujejo čudno … in ves čas, se mi zdi. To me pogosto moti, saj misli ne znam »izključiti«. Vztrajno premlevam, analiziram, planiram … Tako nastajajo ideje za različne projekte, sodelovanja … in jedi.
Eden takih projektov bo zastaviti program dr. Feelgood online coaching, s katerim bomo ponudili možnost sodelovanja z nami tudi tistim, ki živijo zunaj Ljubljane, in širše.
Kako razumete poziv akcije »Ustavi se!«, kaj vam osebno to pomeni?
Danes je življenje pogosto prežeto s stresom. Želje, ideje, projekti, okolje in pričakovanja nas samih in drugih nas ženejo daleč in višje, kot smo morda sposobni. Pravijo, da je pomembna pot, ne cilj. Verjamem, da sta oba dejavnika med seboj povezana in soodvisna in ni dobro zanemariti enega na račun drugega. Pot v tem kontekstu pomeni: »Ustavi se! Uvidi, kdo si, kam greš, kaj bi rad dosegel oz. kdo bi rad postal.« To, da se znamo ustaviti, ozreti nazaj in po potrebi popraviti smer, se mi zdi ključen element uspeha na vsakem področju.
Mario, kako ravnate, ko vas zagrabi strah?
- Verjetno se najprej vprašam “kaj je najhuje, kar se lahko zgodi”.
- Nato si poskušam čim bolj slikovito predstavljati podrobnosti situacije, ki jo izzove prvo vprašanje.
- Poiščem rešitev oz. možne rešitve na točko 2.
Tak miselni vzorec me praviloma pomiri, saj ugotovim, da sem pripravljen še na najbolj črn scenarij, ki se naposled tako ali tako redko zgodi.