Moje življenje v otroštvu je bilo, kot je povedal psihoterapevt, povsem uničeno.
Brez očeta sem ostal pri treh letih, tako se ga tudi ne spominjam. Za šolo se ni nobeden zanimal. Če nisem imel naloge sem bil tepen in tudi na vasi, če sem šel komu na živce, sem bil fejst tepen. To je bilo večinoma z bičem, kljub temu da sem bil popolnoma nedolžen.
Tako smo sami delali na kmetiji in važno je bilo, da je delo opravljeno.
Tako sem končal le 6. razredov in takrat sem bil popolnoma razočaran nad človeško ne ljubeznijo. Zato sem delal šest dni v tednu in se po 12 ur vdajal alkoholu. Trpel sem kot pes.
Potem sem se preselil v mesto in postal abstinent. Domov se nisem vračal, ker sem imel otroštvo in puberteto popolna katastrofa.
Šele po petnajstih letih sem se lahko zaupal enemu človeku v kaj vse sem zaradi ne ljubezni in pretepanja doživel. Takrat sem ponovno zaživel.
Vidim, kako je težko, da te kdo razume in te ne obsoja, ko mu zaupaš svoje rane.
Zapisal: Silvan