12. 8. 2019 je minilo 3 leta od najhujše noči v mojem življenju… Bila sem stara skoraj 25 let, ko sem nič hudega sluteč odšla na zabavo. Drugi dan pa sem se zbudila ob fantu, ki sem ga poznala le na videz.
V pijačo so mi podtaknili drogo.
Ker sem padla po tleh, imela peno na ustih so me prijateljice odpeljale domov. Živela sem sama. Nato so trije fantje prišli v moje stanovanje. Še danes ne vemo, kako so vstopili. Spomnim se le dolečenih spominov, glasov… Vse ostalo je izbrisano.
Najbolj mi je ostalo v spominu obris moškega nad mano v postelji, ko se nisem mogla premikati niti govoriti. Pri zdravniku so našli spermo v meni od nekoga drugega, ki se ga sploh nisem spomnila, a vseeno je šlo za pomanjkanje dokazov.
Zaslišali so me 100x, njih samo 1x. Vsak je povedal svojo zgodbo in policija je zaključila s poročilom, da ni bilo moč dokazati, da sem bila v takšnem stanju, da se nisem mogla upirat.
Ko mi je tožilstvo zavrglo primer sem obstala sredi železnice, želela sem umreti. Ves sram, gnus, jezo, ki sem jo čutila sem hotela končati. Nisem zmogla več. Nisem imela podpore, izgubila sem prijateljice, ker sem živela samo za trenutek, da dokažem, da sem bila spolno zlorabljena. Raznorazni komentarji: sama si je kriva, kaj pa je pustila pijaco na sanku…. Sigurno je bila oblecena v mini krilo…. NE, IMELA SEM TRENERKO, PA SEM BILA VSEENO POSILJENA!…. Potem… Sigurno se je toliko napila pa sedaj glumi zrtev…
Ti komentarji me niso toliko boleli, kot me je bolelo to, da v Sloveniji težko dokažeš spolno zlorabo. Ko veš, da se ti je zgodilo, pa ne moreš nič narediti za to. Postaneš nemočen…
Po 6 mesecih jokanja sem se ustavila. Vedela sem ali me bo posilstvo pognalo v smrt ali pa bom iz tega potegnila nekaj boljšega. In res so mi začele pisati punce, katere so doživele isto. Skupaj smo si pomagale, se poslušale, tolažile eno drugo ob krizah…
Spolna zloraba pusti posledice
Seveda spolna zloraba pusti tudi posledice kot so: občutljivost in hitra reakcija, ki se začne z jezo, nezaupanje v ljudi, nočne more in spalna paraliza, nekateri si ne upajo iti sami niti v trgovino, nekateri se obračajo za sabo, če jih kdo zasleduje, težave v odnosih, določen dotik te lahko spomne na storilca in izbruhne neutolažljivi jok, izgubiš nasmeh in tisto najhujše… Nerazumevanje okolice, da si tak kakršen si, zaradi spolne zlorabe.
Ob tem sem spoznala, da ni bilo najhujše, da nisem imela najlepšega otroštva, da ni bilo najhujše, ko mi je umrl oče, da ni najhujše, ko te ljudje opravlajo, obsojajo in ti želijo hudo… Najhujše mi je bilo preživeti spolno zlorabo. A sem zmogla. Ne vem kako, ampak sem… Očitno sem se pravi trenutek ustavila in se rešila pred propadom.
Zdaj drugače gledam na stvari. Zavedam se, da bi lahko tiste noči tudi umrla, lahko bi se zadušila v lastnem bruhanju, v lastni peni, lahko bi se končalo še hujše.
Zato uživam v stvareh ki so mi dane, vzamem si čas za sebe, pa četudi je to samo počitek v postelji. Čaka me še ogromno dela na sebi, a vem, da mi bo uspelo.
Zato se ustavite pravi čas, da ne bo prepozno.
Vsem, ki so doživeli kakršnokoli zlorabo želim, da se poberejo, prijavijo zlorabo, pa četudi ne bo dokazana. Saj s tem pokažejo, da so glasni in močni. Moč je v vaših očeh.
Želim si, da bi ljudje bili bolj ozaveščeni o spolnih zlorabah, da ne bi kazali s prstom na žrtev: sama je kriva, saj to žrtev še bolj pahne v pogorišče. Vsak bi moral biti ponosen na osebo, ki je prijavila kaznivo dejanje in, ki je upala spregovoriti o tem. Potem je tu zakonodaja. Žalostno se mi zdi, da oseba, ki je storila kaznivo dejanje ima olajševalne okoliščine pri višini kazni, če je bil kot storilec pod vplivom droge ali alkohola. Narobe svet, a hvala bogu sem preživela in še živim.
Zapisala: Laura Poglajen