“Nekdo je srečen takrat, ko uživa v trenutnem momentu sedanjosti.” Združujemo zapise preteklih let, da se spomnimo, kaj smo si želeli, in da lahko naredimo presek med prej in sedaj.
Nastja Bastjančič
Pohodništvo. To je moja #ustavise skrivnost, ki pri meni “zažge” znova in znova, ko se je lotim.
Pohodništvo krepi um, telo in dušo in ni ga drugega športa, ki bi mi dal takšne energije, me tako prerodil, osvobodil. Po mnenju starodavnega rimskega filozofa Seneca je nekdo resnično srečen takrat, ko uživa v trenutnem momentu – sedanjosti. Ko sem v naravi, se osredotočim le na dve stvari – na okolico in svoje gibe. Medtem ko prestavljam eno nogo pred drugo, absorbiram svežino narave, sproščam ušesa ob pomirjajočih zvokih in oči v paletah sezonskih barv. Takrat odklopim – preneham s premlevanjem preteklih dogodkov, kar v svojih vsako dnevih počnem kar pogosto, priznam… Ko sem v naravi, se osredotočim na trenutek, v katerem sem in na popolnoma nič drugega. Takrat sem lahko samo JAZ. V naravi se oddaljim se od vseh službenih pritiskov, družinskih težavic, finančnih skrbi ali zdravstvenih težav. Medtem ko “lutam” naokrog, pridem do pomembnih spoznanj o sebi in svojem življenju. To je eno najboljših daril, ki si jih občasno podarim.
Za razliko od skakanja po mestu, polnem hrupa in smradu, me pohodništvo spodbudi, da aktiviram vse svoje čute – vonjam, poslušam, tipam, okušam – ja, gozdni sadeži (tisti pravkar obrani) so prava poslastica…
Razgled z vrha na bližnje hribe, rečice, gozdove – pohodništvo razširja obzorja. Tu se zavem, kako majhni smo in kako obsežen (in prelep) je ta naš planet. Zame je to en izmed najbolj čudovitih načinov za raziskovanje novih krajev. Ja, vem, vožnja naokoli je veliko preprostejša in je tudi lahko polna pustolovščin, a med hitrim premikanjem (beri: prevažanjem) dobesedno drviš skozi kraje in ti marsikaj lepega uide mimo, nakar zgrešiš mnogo lepot… Verjemi mi to. Včasih potrebujem svoj mir, a pri tovrstnih pohajkovanjih imam rada družbo. To je super priložnost, da nekoga spoznam še globlje in krepim odnose.
Darja Brečko Požanel
“V letošnjem novoletnem voščilu sem zapisala: Samo ti si junak svojega življenja. Uživaj. Potuj. Deli srečo! Nisem si mislila, da bo želja tako blizu nenavadne realnosti, ki se nam dogaja sedaj. Nič nas še ni tako močno ustavilo, nas povedlo v samo zaznavo, kot ta situacija. Dovoljenje višje sile, da se ustavimo in zazremo vase, umirimo in najdemo mir ter zadovoljstvo v sebi. Res smo postali zavedni junaki vsak svojega zasebnega vesolja in hkrati tako soodvisnega od vsega širšega. Zato je še toliko bolj pomembno, da najdemo v našem zasebnem svetu čim več veselja, morda uresničitev skritih želja po hobiju, ki smo ga vedno odlašali za potem. Priložnost, da se zares začutimo in še bolj zbližamo z domačimi. Umirjeno in brez hitenja delamo svoje stvari. Mar nismo to hoteli? In, če je bila v voščilu še beseda potuj, je sedaj v simboličnem pomenu na pravem mestu. Čeprav fizično ne moremo potovati, vsakodnevno potujemo z novicami po vsem svetu. Nikoli nismo tako natančno sledili novicam iz te in one države. Hkrati pa nas ta skupni problem veže v neprecenljivo skupnost. Povezuje z našimi prijatelji in znanci na drugem koncu sveta, ki smo jih pred tem slišali le poredko. Izmenjujemo si skupne skrbi, opazovanja in šale. Zahvala sodobni komunikaciji in družbenim omrežjem. Pomislite, to je vsekakor privilegij, ki ga naši predniki v vojni niso imeli in dokaj uspešno tešijo željo po osebnih stikih. Zato da, potuj in ob poplavi skrbi poskušaj občasno deliti tudi srečo.“
V letošnjem novoletnem voščilu sem zapisala: Samo ti si junak svojega življenja. Uživaj. Potuj. Deli srečo!
Nisem si mislila, da bo želja tako blizu nenavadne realnosti, ki se nam dogaja sedaj. Nič nas še ni tako močno ustavilo, nas povedlo v samozaznavo, kot ta situacija. Dovoljenje višje sile, da se ustavimo in zazremo vase, umirimo in najdemo mir ter zadovoljstvo v sebi. Res smo postali zavedni junaki vsak svojega zasebnega vesolja in hkrati tako soodvisnega od vsega širšega. Zato je še toliko bolj pomembno, da najdemo v našem zasebnem svetu čim več veselja, morda uresničitev skritih želja po hobiju, ki smo ga vedno odlašili za potem. Priložnost, da se zares začutimo in še bolj zbližamo z domačimi. Umirjeno in brez hitenja delamo svoje stvari. Mar nismo to hoteli?
Strah je življenjski paralizator. Je zaviralec napredka in razvoja in ne vodi samo v stagnacijo ampak v zanesljiv padec. Lahko pričakujemo le različne vrste padcev: energije, samopodobe, odnosov, uspeha in posledično zdravja. Zato je zelo pomembno, da strah prepoznamo. Ker strah ne izgine, če se pokrijemo z odejo čez glavo in ne izgine če se oziramo stran, si zategujemo vrvico svobode ali omejujemo naše korake. To strah le redi in veča. Zato ni druge poti ali odrešitve, kot da zberemo voljo in stopimo korak naprej. To ni borba z atomsko bombo, kjer v krču čakamo na povratni najhujši udarec. Borba s strahom je korak za korakom. Zato zbiramo moč le za vsak naslednji korak in naš cilj bo vedno bližje. Ta princip se neštetokrat obnesel zame. Obnese za največjo borko, kar jih poznam – mojo mamo, ki že sedmič premaguje raka. Obnese se za moje najbližje, ko se borijo z vsakodnevnimi izzivi. Obnese se za moje prijatelje pred neštetimi življenjskimi pastmi in izkušnjami. Zato močno verjamem, da tako lahko uspe vsak. Držim pesti za vse, ki vsak dan zbirajo moč za naslednji korak.
Romana Jankole
“V današnjih dneh želim vsakemu, da v trenutni situaciji poišče ter najde sebe, se umiri, se ustavi, sproščeno diha. In pa, nasmeh polepša dan, tudi če se sprva zdi grozen. Preživimo lahko vse, le način kako, je odvisen od vsakega posameznika. Naj bo ta način čim lepši in čim lažji. Objem vsem.”
#ustavise in vdihni zrak, ter si reci ‘srečen sem, saj imam obe roki, obe nogi in glavo’. Dokler imaš samega sebe, lahko dosežeš vse. Vsakodnevno primerjanje z okolico in kakšen naj bi bil posameznik, nas sili v to, da hitimo in večkrat pozabimo sami nase. Tudi sama sem hitela, drvela in skrbela le za to, da so bili vsi okrog mene srečni in verjela, da sem zato tudi sama srečna.Pa je prišel trenutek, ko sem morala reči ‘stop’ pred izgorelostjo in se vprašati: ‘Kdaj če ne zdaj lahko izpolnim svoje sanje‘. Dlje časa je tlela ideja o tem, kako ostalim pomagati potovati, si širiti obzorja s spoznavanjem drugih kultur ter krajev in ob tem uživati. Tako se je rodilo ime PaRo Travel, ki ga že lahko najdeš na Facebook strani, kmalu pa bo zaživela tudi spletna stran. Ob učenju novih spretnosti in iskanju najugodnejših ponudb, resnično uživam in želim to navdušenje deliti tudi z drugimi. Verjamem v to, da je širitev lastnih obzorij pogoj za rast in napredek. Strah o uspehu se sicer še kdaj pojavi, vendar ga preglasim tako, da se vsak dan nekaj novega naučim in pomislim na to, da znanje ter izkušnje zagotovo prinesejo tudi uspeh. V tem trenutku lahko rečem le, da sem srečna, ker lahko počnem, kar sem si vedno želela. Naj dodam samo še eno misel: Odloči se in živi svoje sanje.
