“Že zelo zgodaj sem razvila svojo tehniko pogovora s samo seboj in izražanja vsega nakopičenega, pod težo emocij. Z momljanjem v nekem čudnem jeziku. Zanimivo pa je, da danes uporabljam to tehniko tudi na treningih, ki ji rečem kar izmišljen jezik oz. praznjenje,” iskrivo pove Jasna Knez, licencirana in certificirana poslovna in timska coachinja, trenerka za komunikacijske veščine, trenerka poslovnih veščin in vodenja ter trenerka za razvoj timov, jungian coaching trener in jungian coaching supervizorka in mentorica.
Kdaj ste začutili vso težo in pomen zdrave komunikacije?
Uf.. že kot mlada deklica. Danes je sicer vse drugače, a ko sem sama odraščala, mi je bilo velikokrat rečeno, bodi tiho, kaj se pa oglašaš, kaj bodo pa sosedje rekli itd… Kaj veliko se nismo smeli pritoževati, pa če nam je bilo prav ali ne. Nekako pa sem vedno izstopala iz povprečja po svoji drugačni miselnosti. In nikoli nisem mogla zares razumeti zakaj mora biti nekaj tako, kot so rekli. Ali je to res prav? Če pa ne čutim tako? Zato sem že zelo zgodaj razvila svojo tehniko pogovora s samo seboj in izražanja vsega nakopičenega, pod težo emocij. Z momljanjem v nekem čudnem jeziku – zanimivo pa je, da danes uporabljam to tehniko tudi na treningih, ki ji rečem kar izmišljen jezik oz. praznjenje.
In tudi danes, ko so kakšne zadeve zame težke, mi nekaj ni prav, mi je težko, sem žalostna itd… se vedno poskušam najprej pogovoriti na tak način, sama s seboj. Da slišim svoje misli, ki oživijo, in predvsem zato, da se zataknjena energija emocije »odtakne«. Potem lahko z osebo speljem pogovor usmerjen k cilju komunikacije – da sporočim, in sem tudi slišana. Veljam za brutalno iskrenega človeka, kar me je že marsikdaj teplo. Pa vendar, ne morem iz svoje kože. Sledim notranjemu glasu.
Sem pa seveda z leti to svojo odkritost in iskrenost izpilila, da je ravno z pravim občutkom, brez teže emocij, ki bi zapirale komunikacijo; pogovor s človekom in ne persono ter z veliko mero spoštovanja do sogovornika, pa hkrati do sebe. Verjamem, da je to edina pot, k ustvarjanju boljših odnosov.
Trudim se. Sem pa tudi jaz, samo človek iz krvi in mesa. Zato velik poudarek dajem ustvarjanju ravnotežja v sebi, svojega centra.
Povedati je včasih težko. Kako si pomagate, ko gre za nekaj kočljivega, nelagodnega?
Iskreno. Pa vendar z veliko mero občutka do drugega, in sebe. Z veliko mero sprejemanja, brez sodb in pričakovanj. Z refleksijo skozi sebe. In z ustavi se. A hkrati odločno. Z željo, po ustvarjanju dialoga in ohranjanju centra. Prav tako mi je v veliko pomoč, ker poznam svoje avtomatske, instinktivne odzive.
Ker razumem, zakaj so v določenih situacijah enostavno močnejši od nas in jih zato tudi lažje sprejmem pri drugemu. Je pa prisotnost tista, ki mi daje možnost spoznati drugega, ga opazovati in poslušati, pa ne samo besede, tudi tisto neizrečeno in njegovo vibracijo. Tisto, ki narekuje kateri princip v komunikaciji uporablja, oz. iz katerega arhetipskega poriva govori ali deluje. Tako je lažje prilagoditi svoj način povedanega njegovemu razumevanju, ali po domače »uporabiti jezik njegovega sveta«. Je vedno uspešno? Ni. A če se niti ne potrudimo, ne moremo tega ustvariti. Tako zelo preprosto je. Včasih pa kar napišem pismo, pa ga zbrišem. Potem nekako se najdejo prave besede, v pravem trenutku. Kot sem zapisala, ko preusmeriš energijo, se zgodijo prave stvari.
Imate nasvet, kako se pogovarjati z otrokom, da bo ta komunikacija stekla tudi v odrasli dobi? Naj bomo z njimi vedno odkriti ali je bolje spregovoriti z njimi previdno?
Tisti, ki govorijo, da obstaja univerzalno pravilo, teh se bojim. Komunikacija je namreč vedno odraz trenutka, kateremu pravila nikoli ne morejo povsem ustrezati. Zato lahko povem samo, kako ravnam sama. Pa če to komu pomaga odpreti razmišljanje, super.
Če komu ni všeč, pa tudi sprejmem. Različni smo. Zame je otrok ali odrasel, enako. Človek je. In predvsem, kar me vodi je to, da se vsak trenutek zavedam, da z besedami, ki jih izgovorim ali svojimi dejanji, ne narušim njegove integritete. Ali svoje. Zame je iskrenost vrednota. In v tem duhu vzgajam.
Pomaga mi tudi, da si dovolim biti ranljiva in se zavedam, da sem samo človek. Nisem super heroj. Enako je z otroci, zato spodbujam ustvarjanje varnega prostora, da so lahko ranljivi, in to negujem.
Vsak dan se učim. Kdaj mi tudi ne uspe najbolje, zato se opravičim. Ker nisem znala bolje. Učim se tudi tako, da napak ne ponavljam. To se res trudim, saj to zame pomeni sprejeti odgovornost zanje. In to vnašam v vzgojo. Je pa potrebna dobršna mera samospoznavanja, ljubezni in spoštovanja. Da lahko iskreno vidiš v drugega. In sprejmeš, četudi ne razumeš. Zato je odprt pogovor zame zelo pomemben, da slišim pa tudi, da sem slišana. Temu sledim v komunikaciji s hčerko, nečaki… Vedno pa v njihovem jeziku z zavedanjem njihove realnosti. Povedano prilagodim. Omehčam, a ne potvarjam. Ponosna sem na iskren odnos, ki sem ga vzpostavila s hčerjo. In želim si, da bo vedno tako.
Raje govorite ali poslušate? Vi znate prisluhniti? Kaj za vas to pomeni?
Odvisno od situacije. A če moram izbrati, raje poslušam. Veliko raje poslušam. Sploh, ko imam na drugi strani zanimivega sogovornika.
Koliko lepega se skriva v ljudeh, ko jim daš možnost, da govorijo. Kot poslovni coach in trener coaching veščin sem se zelo veliko učila in kalila kako res poslušati, kako res slišati, kako ne soditi…. Kako slišati vse za besedami, vibracijo, kar je neizrečeno. Pa ni bilo vedno tako. V preteklosti sem veliko raje govorila. Starejša sem, raje poslušam.
Ko poslušaš in želiš slišati, slišiš mnogo več, kot si moreš sploh zamisliti. A iskreno, si ne mečem peska v oči. Zavedam se vseh motenj, ki so, zato vsak dan delam na tej veščini. Z redno meditacijo oz. čuječnostjo, Svetimi plesi po Gurdjieffu s Kristino De Ventus, Ischmechem in predvsem tako, da to živim.
Velika umetnost je znati poslušati. Zakaj je včasih in za mnoge to tako težko?
Zakaj je za mnoge tako težko poslušati? Velikokrat zaradi lastne ideje oz. osebne interpretacije, pričakovanja ali predvidevanja, namreč doživimo slišano skozi paleto svojih sodb.
Včasih celo sogovornika vmes prekinjamo in presojamo njegova čustva ali stališča. V resnici ne slišimo sogovornika, ampak svoje misli in se zapletemo v lasten notranji dialog, ki je, ko mu damo pozornost, vedno močnejši. In deluje kot instinkt. Je močnejši od nas. Ker nismo prisotni. Ker ne poslušamo, da bi slišali ampak zato, da bomo mi nekaj odgovorili.
Zato je ustavi se najboljša stvar. Da res ustaviš sebe, svoje misli, resetiraš sebe. Potem bomo bistveno lažje tudi slišali misli drugega, in ne svojega notranjega dialoga. Vsak mali korak šteje. Že danes lahko naredimo prvega.
Jasna v akcije Ustavi se! 2018
“Ustavi se! … in povej na glas. Ustaviti se pravzaprav pomeni slišati sebe. Reči »stop« balastu. Si dovoliti, da otrok v vas spregovori, na glas. Pove kaj čuti in kaj potrebuje, tukaj in zdaj.
Življenje v katerem drvimo s polno hitrostjo nam namreč jemlje bistvo življenja, zakaj sploh smo tu. Biti človek in ne stroj. Zato je vsaka minuta pomembna. In že danes lahko začnete.”
o akciji Ustavi se! pove Jasna Knez, ambasadorka, Jungian Coaching strokovnjakinja in nadaljuje:
“Potopiti se v sočloveka je moja strast in to delo opravljam odprtega srca. Iskreno namreč verjamem, da je v vsakem potencial in odličnost in moja strast je omogočiti posameznikom to poiskati in razviti. A ključ do potenciala se največkrat skriva v čarobni besedi, ki jo moramo včasih povedati na glas: Ustavi se! Sliši sebe! Povej na Glas! Pri svojem delu zato uporabljam različne metode in pristope. Rada uporablja tudi elemente igre, kreativnih umetnostnih tehnik in kontaktne improvizacije. Predvsem pa zagovarjam pristope, ki gredo golobje, da se posameznik zna ustaviti, odložiti maske, ki jih nosi in res slišati sebe. V našem nezavednem namreč ležijo vsi odgovori na postavljena vprašanja. In naš notranji otrok nas večino časa opozarja „ Ustavi se!”. Je pa za tančico hitrega tempa včasih težko reči stop… težko res slišati, ker morda v tistem trenutku nismo pripravljeni slišati, ker bi radi še to in to… in spisek želja se ne konča… in če ne prej, nas žal ustavi šele bolezen. Vendar pa nam lahko razumevanje širšega konteksta daje možnost, da skupaj odkrijemo model, ki bo naš, naš avtentičen in pravi za nas, da se bomo znali ustaviti. In povedali na glas. Želim vam, da živite življenje. Tukaj in zdaj. Vsaka minuta šteje.”
Izpostavljamo – priložnost, da zablestite:
Strah pred javnim nastopanjem je, po raziskavah, v samem vrhu lestvice strahov. Je namreč pri marsikomu eden od najhujših strahov. Vendar imamo dobro novico. Tudi ta strah se da lepo obvladati in njegovo moč izkoristiti za to, da boste pri vaših nastopih in komunikacijah blesteli. Brez treme, samozavestno in karizmatično! Da bodo besede stekle na pravi način. Spoznajte nove pristope komunikacije in navdušite z odličnostjo nastopa. Premagajte strahove in omejitve. Ker zmorete! Vabijo v vpis nove generacije Šole javnega nastopanja in celostne komunikacijske preobrazbe Povej na Glas. Več informacij: www.povejnaglas.si in info@povejnaglas.si
Jasna, kadar te pogledam, si vedno nasmejana. Kako to? Je tvoje življenje popolno ali pa …?
Ja, to mi večkrat rečejo. Mislim, da živim to, kar moram živeti. V resnici sem res srečna, to pa zato, ker v vsej sivini, ki si dogaja okoli nas, jaz res vedno vidim mavrico. Ker jo želim videti.
Moj pogled na življenje je zelo preprost. In življenje samo, vsaj zame, je lepo. Hvaležna sem za vsak trenutek, ki mi je podarjen, lep in malo manj lep. Ne more biti dobrega brez slabega. In vsaka izkušnja me gradi in oblikuje. Zato sem za vse neizmerno hvaležna. Da lahko vidim več, slišim bolje in čutim globlje. Če se potrudiš videti, res lahko vidiš bistvo. In če si želiš slišati, lahko slišiš pesem življenja. In si. Tak, kot si. Popoln v vsakem trenutku. Brez sodb. A lepota življenja ni sama popolnost, h kateri marsikdo stremi, ampak hkrati tudi vsa njegova nepopolnost. Ne zanikaš ne jeze ali žalosti ne veselja ali sreče. Ker je vse to tvoje. Avtentično. Da lahko izkušaš in živiš, kar ti je dano. Vse skupaj pa sestavlja lepo kroženje življenja nas vseh.
Uspešna poslovna ženska si in mamica, žena. Imaš kdaj težave z usklajevanjem vseh teh vlog?
Vsak dan. Težko je usklajevati vse obveznosti oz. izpolnjevati vse želje. Ravnovesje je tisto, kar iščem v vseh vlogah, tudi v vlogi Jasne, mojega bistva. Kaj sploh pomeni ravnovesje? Zame to, da sem se sposobna v vsakem trenutku kar najbolj posvetiti eni vlogi (res biti tu, prisoten brez vseh motilcev). Zame ravnovesje ni, da počneš vse naenkrat, saj sem prepričana, da je to v resnici nemogoče. In tako tudi razumem, kaj pomeni ustaviti se. Seveda pa ta sposobnost ni prišla sama od sebe. Ponavadi nas v raziskovanje tega usmerijo težke življenjske situacije in sama sem imela srečo, da sem spoznala prave ljudi, ki so me pravilno usmerili. Potem pa je bilo treba veliko trdega dela, veliko časa in odrekanja. Trudim se, da bi vse vloge čim bolje uskladila, kajti spoznala sem, da mi ravno ravnovesje med vsemi vlogami omogoča, da sem poslovna ženska, mamica, žena in jaz, to, kar sem. V vsakem trenutku in vsaki vlogi, avtentična. Svoja.
Če bi lahko danes sami sebi napisala pismo in si ga poslala na domači naslov za svoj 10. rojstni dan, torej v preteklost – kaj bi zapisala?
Jasna, vse je OK in je ravno tako, kot mora biti. Tako kot vidiš, slišiš in čutiš danes, je prava stvar. Nadaljuj tako! Naj življenje v tebi živi. Vsak trenutek.
Kaj bi si želela, da bi vedela, ko si bila stara 20 let?
Življenje samo me je že zgodaj oblikovalo v odgovorno osebo, verjetno pa danes ne bi bila to, kar sem, če bi pri dvajsetih vedela to, kar vem danes. Kajti vsak trenutek in izkušnja, korak naprej in nazaj, solze in smeh, obup in pogum do danes so prispevali k temu, da sem taka, kakršna sem – svoja. Preprosto Jasna. Z vsemi vlogami življenja. Prepričana sem, da je vsak dan blagoslov, da se kaj novega naučim od drugih in spoznam kaj novega o sebi. In tako verjetno bo, dokler se ne poslovim. Bi bilo lahko moje življenje drugačno? Seveda. Si to želim? Ne! Torej nič več od tega, kar sem vedela, si ne bi želela vedeti. Vedela sem ravno prav in na pravi način, da sem postala to, kar danes sem.
Kako si pomagaš takrat, ko se nagrmadi preveč skrbi, slabih misli in slabega počutja? Kako si odpočiješ in kako si nabereš novih moči?
S pogovorom s samo seboj v svojem jeziku. In s pogovorom z možem, ta mi pomeni največ. Predvsem pa z možnostjo, da si vzamem svoje trenutke. Samo zase. Ti pa so zelo barvasti in raznoliki, odvisni od trenutnega navdiha. Poslušam se.
Rada se odklopim, meditiram skozi ples in vrtenje. Ali pa samo sede. Odvisno. Rada berem. Preživim dan s prijateljicami. Rada pa preprosto samo sem … prisotna v odsotnosti. Ustavljena v svojem stopu.
Kaj načrtuješ za prihodnost in kako to počneš? Morda rišeš miselne vzorce, si slikaš prizore v mislih …?
Prihodnost? Sebe vidim, da počnem ravno to, kar počnem zdaj. Delam z ljudmi. Jim pomagam, da odkrijejo svoje potenciale in iz sebe izvlečejo najboljše. Da lahko živijo tako, kot želijo sami. V tem sem dobra in to delam iz srca. Rada bi verjela, da načrtujem. A v resnici ne načrtujem veliko. Mislim, da je boljši izraz, da nekako živim to, kar mi je dano. Spontano. Ne verjamem v načrte, ker me omejujejo. Imam pa neki višji cilj v obliki občutka in vizije, in temu spontano in v skladu z dogodki poskušam slediti. Včasih zapiha veter tudi v drugo smer in se končna slika malo prilagodi. Vesela pa sem, da pri tem nisem tako neomajna in da lahko določene t. i. načrte za prihodnost prilagodim svojim in potrebam svoje družine.
Kakšen bi bil svet, če bi mu ti vladala?
Uf! Jaz svetu nikoli ne bi želela vladati. Verjamem, da je svet točno tak, kakršen danes mora biti. Vse je za nekaj dobro.
Kako razumeš poziv akcije »Ustavi se!«, kaj ti osebno to pomeni?
Ustavi se zame pomeni stop. A ne dobesedno. Ker skozi življenje drvimo s polno hitrostjo, izgubljamo bistvo, zakaj smo sploh tu. Biti človek, in ne stroj! Kaj to pomeni meni? Spoznala sem, da lahko, ko se med menjavo vlog, ki jih živim (poslovna žena, mama, žena, prijateljica, trenerka …), ustavim in grem v novo vlogo zavestno in prisotno, naredim prav toliko kot prej ali še več, le da pri tem ne izgubim sebe. Ostanem človek, avtentična jaz, in ne stroj, ki ga vodi ego.