Kako sem nekoga osrečila, kako so osrečili mene?
Nekje do svojega 30. leta sem se po vsakem doseženem cilju nekaj dni počutila vzhičena, potem pa se je v moje srce zopet tihotapila praznina.
Dokler nisem prvič pomagala stari gospe, ki je potrebovala pomoč. Ne zgolj njena hvaležnost ampak predvsem zavedanje, da sem s pomočjo olajšala življenje gospe in jo osrečila je napolnilo moje srce, me navdalo z mirom in veseljem, z občutkom, da je smisel življenja pomagati.
Z manjšo finančno pomočjo, kolikor sem v tistem trenutku zmogla, sem pomagala znanki, ki je potrebovala denar zaradi prebroditve do nakazila plače.
Moji dnevi so izpolnjeni s pomočjo drugim, ljudem, živalim, naravi (pobiranje smeti za drugimi), že en sam prijazen nasmeh, prijazna beseda ali znati poslušati ljudi le-tem veliko pomeni. Nikoli ne pričakujem vračila, niti zaslug, najlepše ja, da mi vsako še tako drobno dejanje pomoči in prijaznosti napolni srce z ljubeznijo in mirom, vedno znova in znova.
Nekega dne
Nekega dne , ko sem kolesarila sem prehitela peško, ki je z zadnjimi močmi nesla večjo vrečo krompirja. Kar pri srcu me je stisnilo, takoj sem se ustavila ter ponudila, da naloživa žakelj na prtljažnik mojega kolesa ter sva šli potem skupaj peš do njenega doma. Sicer sem zamudila pošto, a kaj potem, saj sem šla tja lahko tudi naslednji dan.
Večkrat sem zasledila oglase o izgubljenih, pogrešanih živalih. Če so se živali izgubile v okolici mojega kraja sem šla vedno v akcijo in sem vedno uspešno našla izgubljeno žival ter jo vrnila njenim skrbnikom. Ena od teh akcij je bila skoraj nemogoča, saj se je žival skrila v koruzo, ki je bila posajena vse na okoli. Sem vztrajala dokler je nisem zagledala, da je nekje pokukala iz koruze, ter se s priboljški jo trudila zadržati v bližini dokler niso prišli ponjo njeni lastniki, ki sem jih takoj kontaktirala. Žival je bila zaradi preplašenosti agresivna, zato je ni bilo mogoče prijeti, lahko pa sem jo nekako s priboljški zadržala v bližini.
Potem mucki, mali nebogljenčki zavrženi sredi ničesar, plašni, sestradani, bolni, umirajoči. Prav vse mi je z nečloveško vztrajnostjo uspelo ujeti, poskrbeti zanje, nekatere sem obdržala, drugim poiskala odgovorne domove. Žal pa je bila za nekatere od njih rešitev prepozna, vendar vsaj niso umrle tam na mrazu same ampak so jim veterinarji skrajšali muke.
Moja zadnja mala rešenka, bila je za ograjo pri podjetju, kjer v tistih prazničnih dneh okoli božiča ni bilo nikogar. NI upala k meni k ograji pod katero je bilo ravno toliko prostora, da bi jo lahko prijela. Sedela je na betonu, vsa tresajoča in milo jokala, ni in ni se upala približati. Po šestih urah mojega vztrajanja in metanja briketkov vedno bližje odprtini pod ograjo mi je le toliko zaupala, da se mi je približala in končno sem jo lahko prijela, ter jo odnesla domov. Po nekaj mesecih zdravljenja je sedaj zdrava, srečna in srčkana že odrasla mucka, ki se še vedno boji zunanjega okolja, zato jo imam v hiši. Ni zadosti prostora tukaj, da bi naštela vse moje pomoči drugim.
Ko bo prišel moj čas
Zatrdim lahko, da je pomoč drugim tisto kar napolni naši dušo in srce, nam daje smisel, srečo in mir. Ko bo prišel moj čas slovesa iz tega sveta bom umrla mirno v zavedanju, da moje življenje ni bilo zaman.
Da je imelo smisel, ki sem ga izpolnjevala po svojih najboljših močeh. Odkar se zavedam, da me pomoč drugim osrečuje znam tudi sama hvaležno sprejemati pomoč drugih, kadar jo potrebujem. Opažam, da se pozitivna energija, ki jo oddajam prenese tudi v mojo okolico, saj je vedno več ljudi okoli mene vedno bolj osveščenih, kar se tiče pomoči drugim bitjem kakor tudi varovanju narave. Zakon privlačnosti še kako drži. Kar seješ-to žanješ!
Zavestno širim pozitivno energijo dalje. Dragi bralci poskusite tudi vi in nikoli več v vaših srcih ne bo praznine, izpolnjeni boste z ljubeznijo, veseljem, zdravjem in mirom.
Zgodba za NATEČAJ.
