Barbara Reya je fotografinja specializirana za poslovne fotografije. Rada ima ljudi, zato jih tudi rada slika. V fotografijo poskuša ujeti pomembne trenutke. Zase pravi, da je še vedno prevečkrat naivna in da ne mara prevarantov in lažnivcev. Verjame v dobro in verjamem da se to vrne – prej ali slej.
Njeni užitki so: fotografiranje, mala ustvarjanja doma in mala ustavljanja.
Njeni #ustavise trenutki so: dobro časovno upravljanje brez hitenja, ki ji omogoča, da si vzame čas, ko ga potrebuje.
Barbara Reya pravi: “Hej, Ti, #ustavise”
Barbara nas nagovarja:
Prvič sem se resneje »ustavila«, ko sem morala odločiti med »varno« službo, ki je absolutno neracionalno upravljala z mojim časom, ali »nevarnim« svobodnjaštvom. Zmagalo je slednje. Na srečo. Kajti varno in nevarno tukaj nekoliko izgubita svoj pravi pomen. Balansirati med zaslužkom, časom za družino, zase, prijatelji, je vse prej kot lahko.
Dober »time managemet« (hvala staršem za nepopustljivo vzgojo) pride še kako prav. Ni vedno uspešno, še vedno prevečkrat podležem lovkam sodobne družbe, kaj je treba, kakšni moramo biti in kaj vse potrebujemo za svojo srečo in uspeh. In ko vidim, da me zanaša, se obrnem vase.
Ne hitim več, ker ne bo narejeno nič prej, samo slabše. Ne delam si več nepotrebnih opravkov. Ne družim se z ljudmi, ki mi jemljejo energijo. Znam reči ne. Tudi v poslu.
Vzamem si čas zase. Če potrebujem počitek, počivam. Hodim na izlete in v naravo. V hribe. Gledam v nebo, iščem podobe v oblakih, skalah, deblih. Opazujem mravlje. Poslušam glasbo. Družim se s prijetnimi ljudmi, ki me polnijo. Obožujem živali. To so čudežni zdravilci duše.
Pišem, pa četudi nikomur. Sadim solato in nezahtevne povrtnine na balkonskem koritu. Vrtu sem se odrekla, ker mi ni zneslo in nič zraslo. Pač ni zame.
Ne pretvarjam se, sem iskrena. Zamerim, vendar odpuščam. Spoštujem se in postavljam meje. Še vedno pa si postavljam izzive, da lahko rastem.
Razumem, da ni vse zame, da mi ni vsega treba in da nisem za vsakogar in vsakdo ni zame.
In tako večino časa mirno spim.